VSRS Sodba X Ips 2/2010

I. Revizija se zavrne.
II. Revident sam trpi svoje stroške revizijskega postopka.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper 6. točko izreka odločbe Upravne enote Ljubljana z dne 5. 9. 2008 (1. točka izreka), zahtevo tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka pa zavrnilo (2. točka izreka). Z navedeno odločbo je prvostopni upravni organ: v 1. točki izreka odločil, da je zavezanka Slovenska odškodninska družba, d. d. (v nadaljevanju SOD), dolžna denacionalizacijskem upravičencem A. A., umrlem ... 1988, B. B., umrlem ... 1988, in C. C., umrli ... 2002, ter D. D. (tožniku), ki je hkrati skrbnik za posebne primere za premoženje pokojnih upravičencev, za podržavljeni nepremičnini par. št. 15 in 16 k. o... izročiti odškodnino v obliki obveznic v višini 220.704,44 DEM, od česar vsakemu od njih pripada vrednost v višini 55.176,11 DEM (1., 2., 3., 4. in 5. točka izreka); s 6. točko izreka je zavrnil odškodnino v višini 53.377,68 DEM oziroma 27.291,57 EUR, ki predstavlja razliko med zahtevano odškodnino v višini 274.082,12 DEM in z odločbo določeno odškodnino; glede stroškov postopka je odločil, da bo o njih odločeno s posebnim sklepom (7. in 8. točka izreka). Drugostopni upravni organ je z odločbo z dne 28. 7. 2009 tožnikovo pritožbo zoper 6. točko izreka prvostopenjske odločbe kot neutemeljeno zavrnil.

2Sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ugotavlja, da je prvostopni organ v izpodbijani odločbi sledil stališčem iz sodbe U 2517/2007-12 z dne 15. 4. 2008. Pritrjuje odločitvi prvostopnega upravnega organa, da je bila višina odškodnine za podržavljeni zemljišči parc. št. 15 v izmeri 5377 m2 in parc. št. 16 v izmeri 5078 m2, z. k. vložek 1 k. o... pravilno ugotovljena v skladu z Navodilom o merilih za ocenjevanje vrednosti podržavljenih premičnin, nepremičnin, podjetij oziroma premoženja s spremembami in dopolnitvami (Ur. l. RS, št. 23/92 in 26/2000, v nadaljevanju Navodilo) ter Odlokom o načinu določanja vrednosti kmetijskih zemljišč, gozdov in zemljišč, uporabljenih za gradnjo, v postopku denacionalizacije (Ur. l. RS, št. 16/92 in 21/92, v nadaljevanju Odlok). Z listinami, ki jih je predložil v upravnem postopku in se je nanje skliceval tudi v tožbi, pa tožnik ni uspel izpodbiti ugotovitev prvostopnega upravnega organa glede stanja komunalne opremljenosti obeh parcel, ki sta ga podali podjetji Vodovod - Kanalizacija in JP Elektro. Kot neutemeljen je zavrnilo tožnikov ugovor, da naj bi bili obe parceli v času podržavljanja v celoti komunalno opremljeni, ker naj bi v neposredni bližini podržavljene parc. št. 17, ki se je nahajala v neposredni bližini podržavljenih parcel, stal komunalno popolno opremljen radijski center. Prvostopno sodišče tudi ni sledilo tožnikovemu predlogu, da se kot priči zaslišita E. E. in F. F., saj njuno zaslišanje glede na podatke spisa in predpise, ki veljajo za obravnavani primer, ne bi vplivalo na odločitev o stvari.

3Revident glede dovoljenosti revizije navaja, da je v obravnavanem primeru revizija dovoljena iz razlogov po 1. in 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Kot sporno vrednost je že v tožbi označil znesek 27.291,57 EUR s pripadki, oziroma protivrednost zavrnjenega zneska odškodnine, ki jo je uveljavljal v upravnem postopku. Odločitev prvostopnega sodišča ima zanj zelo hude posledice, saj bi bil v primeru, če bi izpodbijana odločitev obstala, prikrajšan za navedeni znesek, ob upoštevanju obresti pa za 54.000 EUR. Revizijo vlaga zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Prvostopno sodišče je kršilo določbe postopka v upravnem sporu, saj bi v zadevi moralo odločiti po opravljeni glavni obravnavi. V upravnem postopku in tudi v tožbi je pravočasno predlagal izvedbo posameznih dokazov in zaslišanje prič, česar niti upravna organa niti sodišče niso izvedli. Ker prvostopno sodišče ni izvedlo dokazov, je ob nepopolno in nepravilno ugotovljenem dejanskem stanju kršilo pravila postopka, kar je imelo za posledico nepravilno in nezakonito sodbo. Podržavljeni parceli 17 in 18 k. o.... bi morali biti vrednoteni v skladu z Navodilom kot popolnoma komunalno opremljeni stavbni zemljišči. Izpodbijana sodba ima tudi pomanjkljivosti, zaradi katerih je ni mogoče preizkusiti, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka iz tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 v povezavi s 14. točko drugega odstavka 339. člena ZPP. Že v upravnem postopku in v tožbi je opozarjal, da tudi odškodnina za podržavljeni zemljišči ni bila izplačana, oziroma, da ni bila izplačana vsem upravičencem. Predlaga, da Vrhovno sodišče RS reviziji ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da 6. točko izreka odločbe prve stopnje in odločbo tožene stranke odpravi in s svojo sodbo odloči, da je SOD dolžna izročiti upravičencem za parceli 17 in 18 tudi odškodnino v skupnem znesku 53.377,68 DEM, toženi stranki pa naloži plačilo stroškov spora, tudi revizijskih.

4Tožena stranka v odgovoru na revizijo vztraja pri napadeni odločbi iz razlogov, ki so razvidni iz njene obrazložitve, in predlaga, da se revizija zavrne kot neutemeljena. Slovenska odškodninska družba, d. d., na revizijo ni odgovorila.

K 1. točki izreka:

5Revizija ni utemeljena.

6Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden od pogojev za njeno dovoljenost. V obravnavani zadevi je po presoji Vrhovnega sodišča izpolnjen vrednostni pogoj za dovoljenost revizije iz 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, saj vrednost izpodbijanega dela dokončne in pravnomočne odločbe presega 20.000 EUR.

7Po podatkih spisa je v zadevi sporna višina odškodnine za podržavljeni zemljišči parc. št. 17 in 18 oziroma glede na parcelacijo in preštevilčenje št. 15 in 16. Po določbi 44. člena ZDen se vrednost podržavljenega premoženja določi po stanju premoženja v času podržavljenja in ob upoštevanju njegove sedanje vrednosti. ZDen in na njegovi podlagi izdana Navodilo in Odlok predpisujeta način ugotavljanja vrednosti tega premoženja. V obravnavanem primeru je bilo v upravnem postopku ugotovljeno, na te ugotovitve pa je Vrhovno sodišče vezano, in njihove pravilnosti ne presoja, da imata podržavljeni parceli status nezazidanega stavbnega zemljišča. Sporno pa je, ali sta v času podržavljenja izpolnjevali pogoje glede komunalne opremljenosti, ki jih predpisuje Navodilo (11. člen), in, ali je bilo zemljišče glede na dejansko komunalno opremljenost ustrezno vrednoteno (14. in 15. člen Navodila). V upravnem postopku je bilo ugotovljeno, da parc. 18 (podržavljene na podlagi ZNNZ ter odvzete iz posesti leta 1970 oziroma 1972), ne izpolnjuje vseh pogojev komunalne opremljenosti, zaradi česar je bilo pravilno vrednoteno kot nezazidano komunalno neopremljeno stavbno zemljišče, ki se po določbi 15. člena Navodila vrednoti po Odloku kot kmetijsko zemljišče. Za zemljišče parc. št. 17 pa je bilo ugotovljeno, da izpolnjuje le dva pogoja komunalne opremljenosti (opremljenost z vodo ter bližino javne dovozne poti) in je bilo zato tudi pravilno vrednoteno kot nezazidano delno komunalno opremljeno stavbno zemljišče po določbi 1. člena Navodila o spremembah in dopolnitvah Navodila (Uradni list RS, 26/2000). Po presoji Vrhovnega sodišča je sodišče prve stopnje zato v obravnavanem primeru materialno pravo pravilno uporabilo.

8Tudi po presoji Vrhovnega sodišča je bila odločitev o vrednosti navedenega zemljišča glede komunalne opremljenosti pravilno oprta na potrdili JP Vodovod Kanalizacija ter JP Elektro Ljubljana. Navedeni potrdili sta javni listini, ki sta jih izdali javni podjetji, pristojni za vodenje evidenc o obstoju vodovodnega in električnega omrežja. Iz navedenih potrdil je razvidno, da se del podržavljenega zemljišča ni nahajal na z Navodilom predpisani razdalji od javnega vodovodnega in električnega omrežja. Kot komunalno opremljeno stavbno zemljišče je zato lahko vrednoteno le tisto zemljišče, ki izpolnjuje vse tri pogoje iz Navodila, med drugim oddaljenost v predpisani razdalji od javnega vodovodnega in električnega omrežja. Vrhovno sodišče se strinja z ugotovitvijo prvostopenjskega sodišča, da revident s svojimi navedbami in v postopku predloženimi listinami ni uspel dokazati, da bi bilo stanje na navedenih zemljiščih glede komunalne opremljenosti z javnim vodovodnim in električnim omrežjem drugačno, kot je navedeno v potrdilih JP Vodovod Kanalizacija in JP Elektro Ljubljana.

9Neutemeljen je revizijski ugovor, da v postopku ni bilo dokazano, da je bila upravičencem odškodnina za podržavljeni zemljišči dejansko tudi izplačana. Iz listin v spisu je razvidno, da je bila upravičencu odškodnina za podržavljeno zemljišče določena z odločbo, deloma tudi s sporazumom, kar pomeni, da je obstajal izvršljivi pravni naslov, na podlagi katerega je bilo izplačilo odškodnine mogoče. V prvem odstavku 72. člena ZDen pa ni določeno, da se ob podržavljenju doma odškodnina upošteva le, če je dokazano, da je bila tudi dejansko izplačana.

10Vrhovno sodišče zavrača kot neutemeljen tudi revizijski ugovor, da naj bi imela izpodbijana sodba takšne pomanjkljivosti, zaradi katerih je ni mogoče preizkusiti. Izpodbijana sodba nima zatrjevanih pomanjkljivosti iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj vsebuje razloge o odločilnih dejstvih, prvostopno sodišče pa se je opredelilo tudi do vseh relevantnih tožnikovih navedb (glede letališkega objekta, ki naj bi bil popolno komunalno opremljen ter glede listin, pridobljenih pri Zgodovinskem arhivu RS). Prvostopno sodišče pa je v izpodbijani sodbi tudi zadostno obrazložilo, zakaj izvedba predlaganih dokazov ni potrebna.

11Sodišče prve stopnje ni bistveno kršilo pravil postopka v upravnem sporu, ker ni opravilo glavne obravnave. Revident je sicer predlagal v tožbi tudi zaslišanje dveh prič E. E. in F. F. ter izvedenca G. G., vendar po presoji Vrhovnega sodišča opustitev glavne obravnave v obravnavani zadevi ni vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Po določbi drugega odstavka 75. člena ZUS-1 v zvezi s 1. točko prvega odstavka 85. člena ZUS-1 se opustitev glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje šteje za bistveno kršitev določb postopka v upravnem sporu le, če bi bila ta opustitev v nasprotju z ZUS-1, pa je to vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe. Takšna kršitev določb postopka pa po presoji revizijskega sodišča ni podana. V 59. členu ZUS-1 je namreč določeno, da sodišče lahko odloči brez glavne obravnave (sojenje na seji), če dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo upravnega akta, med tožnikom in tožencem ni sporno. Ne glede na to pa lahko odloči brez glavne obravnave tudi v primerih iz drugega odstavka 59. člena ZUS-1, med drugim tudi, če je dejansko stanje med tožnikom in tožencem sporno, vendar stranke navajajo le tista nova dejstva in dokaze, ki jih skladno z ZUS-1 sodišče ne more upoštevati (52. člen ZUS-1), ali pa predlagana nova dejstva in dokazi niso pomembni za odločitev (druga alineja drugega odstavka 59. člena). Glede na zgoraj citirane določbe ZUS-1 prvostopenjsko sodišče s tem, ko ni opravilo glavne obravnave, ni bistveno kršilo določb postopka v upravnem sporu, saj je pravilno ocenilo, da izjave prič ne bi mogle vplivati na drugačno opredelitev podržavljenih zemljišč, kot je izkazana iz evidenc javnih podjetij.

12Ker niso podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče na podlagi 92. člena ZUS-1 zavrnilo revizijo kot neutemeljeno.

K II. točki izreka:

13Ker revident z revizijo ni uspel, trpi sam svoje stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).