VSL sklep I Cp 2900/2011

Pritožbama se ugodi, izpodbijana sodba in izpodbijani sklep se razveljavita ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

V tej izrazito stari pravdni zadevi je tožnica uveljavljala sodno varstvo svoje avtorske pravice. Po razveljavitvenem sklepu Vrhovnega sodišča RS, II Ips 2/2010 z dne 3. 6. 2010 je ostalo odprto za odločanje še vprašanje tožničinih denarnih zahtevkov iz naslova kršitve njene avtorske pravice za obdobje od 8. 6. 1995 do 10. 6. 1998.

Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek za plačilo 127.836,88 EUR z obrestmi zavrnilo. Tožnici je ob tem naložilo, naj toženi stranki plača njene pravdne stroške v znesku 23.484,82 EUR z obrestmi.

Že pred tem (v uvodu sklepa se navaja datum 5. april 2011, v njegovem zaključku ob podpisu sodnice pa 8. april 2011), je izdalo sklep, s katerim je zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe.

Proti obema odločbama vlaga pritožbo tožeča stranka.

V pritožbi proti sodbi uveljavlja pritožbena razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Sodišču predlaga, naj sodbo spremeni in zahtevku ugodi, podredno pa predlaga njeno razveljavitev ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje pred drugega sodnika.

Pritožba sodišču očita, da je odločilo brez izvedbe dodatnih dokazov in kršilo načelo kontradiktornosti. Ob tem opozarja (2. in 3. stran pritožbe), da sodišče tudi ni odločilo o vseh še odprtih zahtevkih. Pojasnjuje katerih. Razlogi izpodbijane sodbe so po mnenju pritožnice pavšalni. Trdi, da sploh ni sporno, da je tožnica avtorica grafičnega in modnega designa Adamo, Adama in Designed by B.. Prav tako ni sporno, da je bila ugotovljena kršitev njene avtorske pravice. Pa vendar je sodišče tožbeni zahtevek zavrnilo. Meni, da so izpolnjeni vsi pogoji za odločanje po pravilih o civilni kazni. Glede krivdnega razloga navaja, da je vendar v tem postopku uveljavljala varstvo svoje avtorske pravice, tožena stranka pa jo je še nadalje kršila. Sprašuje se, kakšno hujšo obliko krivde bi bilo treba v tem postopku torej še izkazati.

V pritožbi proti sklepu o zavrnitvi predloga za izdajo začasne odredbe pritožnica uveljavlja pritožbena razloga bistvene kršitve določb pravdnega in izvršilnega postopka ter zmotne uporabe materialnega prava. Trdi, da je bilo v tej zadevi s strani Vrhovnega sodišča že opozorjeno, da denarni zahtevek gradi na nepooblaščenem, protipravnem ravnanju tožene stranke oz. na obstoju kršitve tožničine avtorske pravice. Zahtevek je torej utemeljen po pravilih civilne kazni. Jasno je izkazan. Izpodbijani sklep nima razlogov o odločilnih dejstvih, oz. so ti razlogi pavšalni in prepisani iz vlog tožene stranke.

Obe pritožbi sta bili vročeni toženi stranki. Ta je na obe pritožbi tudi odgovorila in predlagala njuno zavrnitev.

Pritožbi sta utemeljeni.

I. Glede sklepa o zavrnitvi predloga za izdajo začasne odredbe:

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo zato, ker naj bi tožničina terjatev ne bila verjetno izkazana. Z ostalimi predpostavkami za izdajo začasne odredbe se zato sodišče prve stopnje ni ukvarjalo.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da se sodišče prve stopnje z vprašanjem same kršitve tožničine avtorske pravice v obdobju od 8. junija 1995 do 10. junija 1998 ni ukvarjalo. Iz izpodbijane odločbe namreč izhaja, da prvo sodišče verjetnega obstoja terjatve ne odreka zato, ker bi do kršitve avtorske pravice ne prišlo, marveč zato, ker meni, da v procesnem gradivu tožeče stranke ni prvin, ki bi omogočile izrek pravne posledice po pravilih o sodnem varstvu avtorske pravice.

Glede odškodninske podlage uveljavljene terjatve:

Bistvo razlogov izpodbijanega sklepa je, da terjatev po odškodninski podlagi (164. člen ZASP (1)) ne more biti verjetno izkazana, ker tožnica ni opredelila škode po Splošnih pravilih odškodninskega prava. Sodišče prve stopnje razloguje, da zgolj dejstvo, da denarni zahtevek, ki je še odprt za odločanje, gradi na nepooblaščenem, protipravnem ravnanju tožene stranke, ob pomanjkanju ustreznih trditev glede ostalih elementov ugotavljanja odškodninske odgovornosti, ne zadošča za sklep o verjetnem obstoju odškodninske terjatve.

Pravna analiza takšnih razlogov sodišča prve stopnje jasno pokaže, da je po stališču sodišča prve stopnje tista prvina odškodninske terjatve, ki v procesnem gradivu tožeče stranke manjka, obstoj škode, kot jo je opredeljeval 155. člen ZOR (2) (zmanjšanje premoženja in/ali izgubljen dobiček). Pritožba tožeče stranke takšnih razlogov konkretizirano ne napada. Odločitev sodišča prve stopnje, da uveljavljana denarna terjatev ne more biti verjetno utemeljena na odškodninskopravni podlagi (164. člen ZASP), je zato v danem procesnem položaju pravilna.

Glede podlage uveljavljane terjatve po pravilih o civilni kazni:

Tožeča stranka (in predlagateljica začasne odredbe) je postavila denarni zahtevek. Iz njene trditve podlage jasno izhaja, da je slednji pravna posledica kršitve njene avtorske pravice.

Sodišče prve stopnje v razlogih pravi, da tožnica v tem postopku ni nikoli zahtevala plačila civilne kazni.

Vendar: eno izmed pravovarstvenih upravičenj, ki jih zaradi varstva avtorske pravice predvideva ZASP, je tudi civilna kazen. Zahtevek za plačilo civilne kazni je denarni zahtevek. Zastavlja se vprašanje, kaj torej tožničinemu zahtevku manjka, da bi ga bilo mogoče obravnavati v luči pravila o civilni kazni, kot meni sodišče prve stopnje? Če je to zgolj pravna kvalifikacija, potem je odgovor, da stranke pravne podlage tožbenega zahtevka niso dolžne navesti; četudi pa jo navedejo, sodišče nanjo ni vezano (4. odstavek 180. člena ZPP (3)). Izhodišče izpodbijanega sklepa, da tožeča stranka plačila civilne kazni ni zahtevala, nasprotuje njeni vlogi z dne 12. 6. 1998. V njej je zaradi kršitve avtorske pravice zahtevala plačilo denarnega zneska, opirajočega se na predpise o honoriranju grafičnega oblikovanja. Slednje ustreza opredelitvi zahtevka za plačilo civilne kazni, ki se v 168. členu ZASP opira prav na pojem običajnega honorarja. Stališče sodišča prve stopnje, da 168. člena ZASP ni mogoče razlagati na način, ki bi omogočal pavšalno izkazovanje škode, nasprotuje samemu bistvu instituta civilne kazni.

Imetnikom avtorskih pravic je pogosto težko dokazovati obseg njihove škode ali koristi kršilcev (4). Namen civilne kazni je zato (poleg preventivnega in kaznovalnega) tudi v varstvu odškodninskega položaja avtorja. Ta „zavaruje odškodnino in olajšuje njen izračun.“ (5) Seveda pavšalnost izkazovanja ne pomeni samovoljnosti. Pojem pavšalnosti je tako treba razumeti izključno v razmerju do siceršnjega standarda zatrjevanja in dokazovanja škode po splošnih pravilih civilnega prava. Višina civilne kazni pa s tem ni arbitrarna, saj je vezana na vprašanje, kakšen honorar ali nadomestilo bi bila običajna (6). Opisana osnova se nato v zakonu uporabi tudi kot njena obračunska enota (7).

Sodišče prve stopnje še pravi, da tožnica tudi ni pravočasno zatrjevala elementov (prvin), ki bi omogočale takšno posledico (se pravi: izrek civilne kazni). Pritožbeno sodišče se ob tem sprašuje, katere so te prvine? Glede na besedilo 168. člena ZASP ostane le še prvina krivde. Glede slednje pa pritožbeno sodišče poudarja, da je v obravnavani zadevi več kot očitna (se pravi: dogodila se je v postopku samem). Tožeča stranka je namreč že s prvotno oblikovano tožbo zahtevala prepoved vsakršne nadaljnje kršitve njene avtorske pravice, le-to pa je tudi jasno opredelila. V razširitvi zahtevka, ki se nanaša na sporno obdobje, je poudarila, da tožena stranka še naprej krši njeno avtorsko pravico. Kdor kljub sodno zahtevani prepovedi še nadalje krši avtorsko pravico, ravna tako neskrbno, da to ustrezna najmanj pojmu hude malomarnosti iz 1. odstavka 168. člena ZASP.

Ob vsem povedanem je na dlani, da so razlogi, s katerimi je sodišče prve stopnje obrazložilo neizpolnjenost pogoja verjetno izkazane terjatve, procesnopravno (glede vprašanja, ali je tožnica postavila zahtevek na podlagi pravil o civilni kazni) in materialnopravno (glede ostalih tu obravnavanih vprašanj) napačni.

To je terjalo razveljavitev izpodbijanega sklepa, saj se z vsemi ostalimi vprašanji, ki so relevantna za obravnavo predloga za izdajo začasne odredbe, sodišče prve stopnje ni ukvarjalo (3. točka 365. člena ZPP).

II. Glede pritožbe proti sodbi:

Razlogi, ki so narekovali razveljavitev sklepa v postopku izdaje začasne odredbe, pa narekujejo tudi razveljavitev izpodbijane sodbe. Sodišče prve stopnje je:

- napačno štelo, da tožbenega zahtevka ni mogoče obravnavati po pravilih o civilni kazni;

- napačno presodilo, da prvina krivde ni podana;

- napačno štelo, da je bil zahtevek glede kršitve tožničine avtorske pravice glede modnega designa že pravnomočno zavrnjen (dajatveni zahtevek za sporno obdobje je - po razveljavitvi s strani revizijskega sodišča - še odprt, ugotovitvena tožba pa je bila zavržena in ne zavrnjena. Odločitev o zavrženju ugotovitvene tožbe pa v razmerju do dajatvenega zahtevka ne more predstavljati nikakršne pravne podlage, ki bi narekovala zavrnitev dajatvenega zahtevka).

Nazadnje pa pritožbeno sodišče še opozarja, da pritožba vsebuje tudi navedbe in predloge (na 2., predvsem pa na 3. strani te vloge), ki predstavljajo predlog za izdajo dopolnilne sodbe. Sodišče prve stopnje v pritožbenem postopku sicer ni ravnalo v skladu z določbo 1. odstavka 327. člena ZPP. Ta sodišču prve stopnje nalaga, da v primeru, ko je poleg predloga za dopolnitev sodbe vložena tudi pritožba zoper sodbo, sodišče prve stopnje počaka in ne pošlje pritožbe sodišču druge stopnje, dokler ne odloči o predlogu za dopolnitev sodbe in se ne izteče rok za pritožbo zoper to odločbo. Običajno pritožbeno sodišče v takšnih procesnih položajih zadevo z dopisom vrne sodišču prve stopnje, da to ravna v skladu z navedenim določilom. Vendar bi v obravnavani zadevi takšno ravnanje pritožbenega sodišča (še posebej zato, ker je bilo o sklepu o zavrnitvi začasne odredbe treba v vsakem primeru odločiti takoj) nasprotovalo temeljnemu načelu iz 11. člena ZPP. Pritožbeno sodišče je zato obravnavalo tudi pritožbo zoper sodbo, prvo sodišče pa v tem razveljavitvenem sklepu opozarja tudi na predlog za dopolnitev sodbe. Slednje bo moralo upoštevati ob reševanju te zadeve.

Odločitev pritožbenega sodišča glede pritožbe proti sodbi in pooblastilo zanjo:

S tem, ko je sodišče prve stopnje še odprtemu tožbenemu zahtevku materialnopravno napačno odreklo pravno naravo po 168. členu ZASP, je podan pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. Enako velja glede presoje krivdne prvine. Na podlagi pooblastila iz 355. člena ZPP je zato pritožbeno sodišče sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Napotki za nadaljnje ravnanje so razvidni iz gornje obrazložitve.

---------------------------------------------------------------------------------------------------------------

(1) Zakon o avtorski in sorodnih pravicah (Ur. l. RS, št. 21/95).

(2) Zakon o obligacijskih razmerjih (Ur. l. SFRJ, št. 29/1978 do Ur. l. RS, št. 87/2002).

(3) Zakon o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 in nadaljnji).

(4) tako Miha Trampuž v: ZASP s komentarjem, GV Založba, 1997, stran 387.

(5) prav tam.

(6) navedeno delo, stran 389.

(7) prav tam.