VSRS Sodba I Ips 196/2011

I. Zahtevi za varstvo zakonitosti se zavrneta.

II. Obsojenca sta dolžna plačati sodno takso.

A.

1Okrožno sodišče v Mariboru je s sodbo K 314/2006 z dne 8. 7. 2009 obsojenega A. V. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja neupravičenega prometa z mamili po prvem odstavku 196. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ) v zvezi s 25. členom KZ ter mu izreklo kazen dve leti in en mesec zapora, obsojenega B. J. pa je spoznalo za krivega nadaljevanega kaznivega dejanja neupravičenega prometa z mamili po prvem odstavku 196. člena KZ v zvezi s 25. členom KZ ter mu izreklo kazen dve leti in šest mesecev zapora. Sodišče je obsojencema v izrečeno kazen vštelo čas, ki sta ga prestala v priporu. Obsojenemu A. V. je odvzelo premoženjsko korist 7.500,00 EUR, obema obsojencema pa je naložilo plačilo stroškov postopka. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo II Kp 82/2010 z dne 7. 10. 2010 pritožbi okrožne državne tožilke delno ugodilo ter sodbo sodišča prve stopnje v odločbi o kazenski sankciji spremenilo tako, da je obsojenemu B. J. izrečeno kazen zvišalo na tri leta zapora, pritožbi obsojenčevih zagovornikov ter pritožbo obsojenega J. pa je zavrnilo, v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter obsojenima naložilo plačilo sodne takse.

2Zoper navedeni sodbi vlagata zahtevi za varstvo zakonitosti obsojeni A. V., in sicer iz vseh razlogov po 370. členu Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), ter zagovornik obsojenega B. J., zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka ter drugega odstavka 371. člena ZKP.

3Vrhovna državna tožilka je v odgovoru, podanem v skladu z drugim odstavkom 423. člena ZKP, zahtevi za varstvo zakonitosti ocenila kot neutemeljeni ter predlagala njuno zavrnitev.

4Odgovor vrhovne državne tožilke je bil vročen obema obsojencema ter zagovorniku obsojenega B. J. Na odgovor je podal izjavo obsojeni A. V. in ponovil navedbe zahteve za varstvo zakonitosti.

B.

K zahtevi obsojenega A. V.

5Obsojenec v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja kršitev 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ter navaja, da policija za tajno delovanje oziroma za snemanje v avtomobilu tajnega policijskega delavca ni imela potrebne odredbe. Pri tem se sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča U-I-272/98 z dne 8. 5. 2003, s katero je Ustavno sodišče razveljavilo del Zakona o policiji (v nadaljevanju ZPol).

6Vrhovno sodišče je že v odločbi I Ips 351/2003 z dne 11. 12. 2003 pojasnilo, da zgolj dejstvo, da je Ustavno sodišče razveljavilo prvi do tretji odstavek 49. člena ZPol (tajno opazovanje in sledenje z uporabo tehničnih sredstev za dokumentiranje, tajno policijsko delovanje in tajno policijsko sodelovanje), ne pomeni, da teh preiskovalnih ukrepov ni dopustno izvajati. Ustavno skladnost navedenih ukrepov je potrebno presojati v vsakem konkretnem primeru, glede na merila, ki jih je postavilo Ustavno sodišče v citirani odločbi. Tako so ravnanja policije v predkazenskem postopku, ki jih je urejal razveljavljeni 49. člen ZPol, v skladu z ustavo, razen če se ugotovi, da je policija ravnala arbitrarno ali da je podana nesorazmernost posega glede na težo kaznivega dejanja ali glede na čas, ko se je ukrep izvajal s posegom v storilčevo zasebnost. Ker obsojenec takšnih okoliščin v zahtevi ne navaja, pač pa poudarja zgolj neustavnost ukrepov glede na omenjeno ustavno odločbo, se Vrhovno sodišče, ki ne opravlja preizkusa izpodbijane odločbe po uradni dolžnosti, do uveljavljene kršitve ni moglo opredeliti (prvi odstavek 424. člena ZKP).

7Prav tako neutemeljena so zatrjevanja obsojenca, da je sodišče izreklo sodbo brez kakršnegakoli neposrednega oziroma „forenzičnega“ dokaza. V skladu z načelom proste presoje dokazov (prvi odstavek 18. člena ZKP), sodišče pri presoji, ali je podano kakšno dejstvo ali ne, ni vezano na nobena posebna formalna dokazna pravila in ne z njimi omejeno. Sodišče lahko obsodilno sodbo opre na katerekoli dokaze, ki so bili pretreseni na glavni obravnavi in na podlagi katerih se je z verjetnostjo onkraj razumnega dvoma prepričalo, da je bilo storjeno kaznivo dejanje ter da je podana kazenska odgovornost storilca. Kolikor pa obsojenec z dokazno presojo sodišča ne soglaša, uveljavlja razlog zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, zaradi katerega zahteve za varstvo zakonitosti ni dovoljeno vložiti (drugi odstavek 420. člena ZKP).

8Obsojencu ni mogoče slediti niti, ko navaja, da sodišče tajnega policijskega delavca z obsojenci ni soočilo, zaradi česar je podan dvom v verodostojnost te osebe. Iz podatkov spisa izhaja, da je bila tajnemu policijskemu delavcu na podlagi takrat veljavnega petega odstavka 240. člena ZKP zagotovljena anonimnost in je bil zaslišan s pomočjo tehničnih sredstev. Gre torej za zakonsko dopusten poseg v pravice obrambe, pri čemer obsojenec niti ne navaja, da je bil ta zaščitni ukrep odrejen v nasprotju z zakonskimi pogoji. S tem, ko obsojenec izraža dvom v verodostojnost tajnega policijskega delavca, pa ponovno nakazuje na zmotno ugotovljeno dejansko stanje.

K zahtevi zagovornika B. J.

9Zagovornik v zahtevi uveljavlja kršitev 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP z navedbami, da je sodišče prve stopnje sodbo oprlo na zapise v zbirki poročil, ki jih je sestavil policist T. G. in ne na originalne diskete, na katere je zapisoval svoja opažanja tajni policijski delavec, saj so bile te diskete uničene. Na navedeni očitek je odgovorilo že pritožbeno sodišče, ki je pojasnilo, da oblika poročila tajnega policijskega delavca zakonsko ni predpisana. Dejstvo, da tajni policijski delavec poročil ni zapisal sam, temveč so bila podana preko koordinatorja, samo po sebi ni razlog, ki bi kazal, da so bili ukrepi izvedeni na nezakonit način (tako tudi sodba in sklep Vrhovnega sodišča I Ips 168/2001 in I Ips 314/2002 z dne 21. 12. 2004). Vprašanje, ali so zbirna poročila verodostojna pa je vprašanje dejanske narave, ki ga v okviru zahteve za varstvo zakonitosti ni dopustno obravnavati.

10Kršitev 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP zagovornik uveljavlja tudi z navedbami, da sodišče sodbe ne bi smelo opreti na prisluhe in avdioposnetke, saj iz odredbe preiskovalnega sodnika ni razvidno, da naj bi se prisluškovanje in snemanje izvajalo v osebnem avtomobilu tajnega policijskega delavca ter z uporabo prikrite video kamere. Po mnenju zagovornika bi odredba preiskovalnega sodnika morala vsebovati navedbo tehničnih sredstev in način izvajanja tega ukrepa, kar pa v odredbi ni bilo zapisano. Zagovornik izraža nestrinjanje s sklicevanjem sodišča prve in druge stopnje na sodno prakso, po kateri je dokaze, ki so bili pridobljeni na podlagi odredbe zoper enega obdolženca, mogoče uporabiti tudi proti osebi, zoper katero ukrep ni bil izvajan, če je z nadzorovano osebo sodelovala pri izvršitvi kaznivega dejanja.

11Kot sta obrazložili že sodišči prve in druge stopnje, so bili v obravnavanem primeru avdio in videoposnetki pridobljeni na podlagi kombinacije ukrepov po določbah ZKP in ZPol. Slikovni del posnetka je temeljil na odredbi generalnega direktorja policije za tajno opazovanje in sledenje z uporabo tehničnih sredstev za dokumentiranje (prva alineja prvega odstavka 49. člena ZPol), podlago za zvočno snemanje pa je predstavljala odredba preiskovalnega sodnika za izvajanje ukrepa prisluškovanja in snemanja pogovorov s privolitvijo vsaj ene osebe, udeležene v pogovoru, ki se je glasila na obdolženega V. P. (sedaj K.), soglasje pa je podal tajni policijski delavec (4. točka prvega odstavka 150. člena ZKP). Ob tem je pritožbeno sodišče pravilno pojasnilo, da je dokaze, ki so bili pridobljeni na podlagi navedene odredbe preiskovalnega sodnika, mogoče uporabiti tudi proti obsojenemu J., zoper katerega ukrep sicer ni bil odrejen, je pa s K. sodeloval pri izvršitvi kaznivega dejanja (tako tudi sodba Vrhovnega sodišča I Ips 188/1998 z dne 30. 9. 1998 in kasnejše). Zakaj naj bi obravnavani primer zahteval odstop od navedene sodne prakse, pa vlagatelj v zahtevi ne pojasni, zato se Vrhovno sodišče do takšnega stališča ni moglo opredeliti.

12Vrhovno sodišče prav tako soglaša s stališčem pritožbenega sodišča, da ukrepa prisluškovanja in snemanja pogovorov po 4. točki prvega odstavka 150. člena ZKP ni mogoče zamejiti z natančno določitvijo prostora. Tretja točka prvega odstavka 152. člena ZKP, ki določa, da mora odredba vsebovati točno določitev prostora in kraja, v katerem se ukrep izvaja, se prvenstveno nanaša na ukrep prisluškovanja in snemanja v tujem stanovanju in drugih tujih prostorih po prvem odstavku 151. člena ZKP, ki predstavlja poseg v pravico do nedotakljivosti stanovanja. Pri ukrepu po 4. točki prvega odstavka 150. člena za tak poseg ne gre, prav tako pa kraja izvajanja tega ukrepa praviloma ni mogoče predvideti vnaprej, zato določitev kraja v odredbi ni potrebna. Tudi dejstvo, da odredba preiskovalnega sodnika ni vsebovala navedbe tehničnega sredstva, s katerim se bo izvajalo snemanje zvoka, ni okoliščina, ki bi vplivala na zakonitost odredbe, medtem ko slikovnega snemanja odredba preiskovalnega sodnika niti ni zajemala. Kot je bilo že navedeno, je slikovno snemanje temeljilo na odredbi generalnega direktorja policije za tajno opazovanje in sledenje z uporabo tehničnih sredstev za dokumentiranje.

13Vrhovno sodišče tudi ne more pritrditi navedbam zagovornika, da je navedena odredba generalnega direktorja policije nezakonita, saj naj bi bila rubrika „izdajam“ obkrožena naknadno. Iz podatkov spisa izhaja, da je okrožno državno tožilstvo sodišču predložilo izvirnik odredbe, na kateri je bila rubrika „izdajam“ obkrožena. Dejstvo, da ta rubrika ni bila obkrožena na kopiji enega izmed več izvodov, pa ne poraja odločilnega dvoma v izdajo navedene odredbe.

14Prav tako ni mogoče slediti stališču zagovornika, da je sodišče prve stopnje kršilo pravice obrambe ter načelo neposrednega zaslišanja na glavni obravnavi, s tem ko je zavrnilo dokazni predlog obrambe za zaslišanje tajnega policijskega delavca. Glede na bolezen tajnega policijskega delavca, je sodišče prve stopnje v ponovljenem sojenju utemeljeno odstopilo od načela neposrednega izvajanja dokazov na glavni obravnavi ter prebralo zapisnik o njegovem predhodnem zaslišanju (1. točka prvega odstavka 340. člena ZKP). Z navedeno neposredno izvedbo dokaza pa tudi niso bile kršene pravice obrambe. Po ustaljeni sodni praksi uporaba zapisnikov o predhodnem zaslišanju prič ni v nasprotju s pravico do zaslišanja obremenilnih prič, če so ob tem spoštovane pravice obrambe, ki med drugim zahtevajo, da ima obdolženec zadostno možnost izpodbijati obremenilne izjave in zasliševati njihovega avtorja, od obdolženčeve volje pa je odvisno, ali bo to možnost izkoristil ali pa bo sprejel tveganje, da tega procesnega jamstva v kasnejšem postopku ne bo mogel uveljavljati. V obravnavani zadevi je bil tajni policijski delavec na glavni obravnavi zaslišan v prvotnem sojenju, in sicer ob prisotnosti obsojenca ter njegovega zagovornika. Obramba je tako imela primerno in zadostno možnost soočiti se z obremenilno pričo ter preizkusiti verodostojnost njenih izjav. Zgolj dejstvo, da je v ponovljenem sojenju senat zasedal v drugačni sestavi, pa na pravice obrambe ne more imeti vpliva, zahteva pa tudi ne pojasni, kako naj bi na pravico do zaslišanja obremenilne priče vplivala kasnejša modifikacija obtožnice.

C.

15Vrhovno sodišče je ugotovilo, da v zahtevah za varstvo zakonitosti uveljavljene kršitve niso podane, zahtevi pa sta delno vloženi iz razloga zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, zato ju je v skladu z določilom 425. člena ZKP zavrnilo.

16Glede na izid postopka sta obsojenca, na podlagi 98. a člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP, dolžna plačati sodno takso kot strošek, ki je nastal v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti in bo odmerjena s posebnim plačilnim nalogom sodišča, pred katerim je tekel postopek na prvi stopnji.