VSRS Sodba I Ips 2668/2009-253

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojeno K. M. se oprosti plačila sodne takse.

A.

1Okrožno sodišče v Kopru je z uvodoma navedeno sodbo obsojeno K. M. spoznalo za krivo storitve dveh kaznivih dejanj uboja po prvem odstavku 115. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), za vsako od dejanj ji je določilo kazen štirinajst let zapora, nato pa ji na podlagi 2. točke drugega odstavka 53. člena KZ-1 izreklo enotno kazen dvajset let zapora. Obsojenki se v izrečeno kazen všteje čas, prebit v priporu, plačila stroškov kazenskega postopka pa jo je sodišče oprostilo. Višje sodišče v Kopru je pritožbi okrožnega državnega tožilca in obsojenkinega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeni, potrdilo sodbo sodišča prve stopnje in obsojenko oprostila plačila stroškov pritožbenega postopka.

2Obsojenkin zagovornik je zoper pravnomočno sodbo vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), drugih kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost izpodbijane sodbe ter kršitve 23. in 29. člena Ustave v zvezi s 6. členom Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP). Zagovornik predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijano pravnomočno sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred spremenjenim senatom.

3Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovoril vrhovni državni tožilec, ki meni, da zahteva ni utemeljena, ker sta sodišči v izpodbijani pravnomočni sodbi temeljito obrazložili vse razloge o odločilnih dejstvih. Zato vrhovni državni tožilec predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljeno.

4Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obsojenki in njenemu zagovorniku, ki se o njem nista izjavila.

B.

5Glede na vsebino zahteve za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče, tako kot na primer v odločbah I Ips 390/2006 z dne 28. 5. 2007 in I Ips 396/2006 z dne 30. 11. 2006, uvodoma poudarja:

da je to izredno pravno sredstvo mogoče vložiti le iz razlogov, navedenih v 1. do 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP, in sicer: zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe (v tem primeru mora vložnik zahteve torej izkazati ne le kršitev, ampak tudi njen vpliv na to, da je odločba nezakonita);

da je kot razlog za vložitev zahteve izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP), torej navajanje pomislekov, da odločilna dejstva, na katerih neposredno temelji uporaba materialnega ali procesnega zakona, niso bila pravilno ali v celoti ugotovljena; ta razlog med drugim obsega tudi drugačno presojo izvedenih dokazov ter njihove verodostojnosti. Vrhovno sodišče je torej pri odločanju o zahtevi vezano na takšno dejansko stanje, kot ga ugotavlja izpodbijana pravnomočna sodba;

da se pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP) in katere mora vložnik konkretizirati in jih ne le poimensko navesti. Golo sklicevanje na pritožbene navedbe ne zadostuje. Zahteva za varstvo zakonitosti je samostojno pravno sredstvo, s katerim upravičenci do njene vložitve (prvi in drugi odstavek 421. člena ZKP) uveljavljajo le kršitve zakona. Vložnik zahteve sicer lahko z zahtevo za varstvo zakonitosti uveljavlja kršitve zakona, na katere je opozarjal že v pritožbi, vendar jih mora konkretno opredeliti in tudi ustrezno utemeljiti (tako Vrhovno sodišče v sodbah I Ips 220/2006 z dne 25. 1. 2007 in I Ips 468/2006 z dne 7. 2. 2007);

da je Vrhovno sodišče že v več svojih odločbah (na primer I Ips 186/98 z dne 17. 9. 1998, I Ips 56/98 z dne 30. 9. 1999, I Ips 203/97 z dne 5. 10. 2000, I Ips 32/2001 z dne 19. 11. 2003 in številnih drugih) presodilo, da v skladu z načelom proste presoje dokazov (prvi odstavek 18. člena ZKP) sodišče prosto odloča, katere predlagane dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost. Pri tem ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga obramba. Predlagani dokazi morajo biti pravno relevantni, pri čemer je treba pravno relevantnost predlaganega dokaza utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti. Sodišče sme zavrniti dokaze, za katere oceni, da niso pomembni za pravilno odločitev, ker niso v relevantni zvezi z obravnavanim kaznivim dejanjem, ali ker ni verjetno, da bodo izključili obstoj pravno pomembnih dejstev.

6Ob zgoraj navedenem vložnik ne more uspeti z navedbami, da se v celoti sklicuje na razloge, ki jih je podal v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje. S tem, ko vložnik navaja, da sodišče ni razpolagalo niti z zaključenim krogom indicev, ki bi potrjevali obtožbo; da je podan razumen dvom o njeni krivdi; da sta kaznivi dejanji lahko storila tudi obsojenkina starša ali kaka druga oseba, da izpodbijana pravnomočna sodba nima razlogov o alibiju obsojenkinih staršev ter da je bilo delo kriminalistov s tem v zvezi površno; o času smrti otrok glede na poškodbe, ki jih je ugotovil izvedenec A. A. ter s tem povezanimi zmotnimi razlogi višjega sodišča; da se kot verjetna kaže tudi možnost, da obsojenka kritičnega večera ni zaklenila vhodnih vrat; o tem, kakšno bi moralo biti delo kriminalističnih tehnikov na kraju kaznivega dejanja; o postopku izvajanja reanimacije; da višje sodišče obsojenki podtika nekaj, kar iz vsebine postopka ne izhaja; da je obrazložitev višjega sodišča glede pritožbene navedbe o tem, da je izvedenska mnenja izvedencev psihiatrov in psihologov potrdil tudi dr. M., neprepričljiva; da so neprepričljivi razlogi o obsojenkinih razpoloženjskih nihanjih, izhajajoč iz obsojenkinega zagovora podaja lastno videnje obravnavane zadeve, izpodbija dokazno oceno nižjih sodišč in verodostojnost izvedenih dokazov. Iz teh razlogov zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti (drugi odstavek 420. člena ZKP).

7Do vložnikove trditve, da je bila obsojenki kršena pravica do nepristranskega sojenja iz 23. člena Ustave, saj je iz njegovih navedb v zahtevi „evidentno, da opisan način sojenja višjega sodišča kaže na to, da ji je sodilo pristransko sodišče, se Vrhovno sodišče ne more opredeliti. Vložnik zatrjevane kršitve Ustave namreč ne konkretizira (prvi odstavek 424. člena ZKP).

8Vložnik uveljavlja tudi kršitev pravice do obrambe iz 29. člena Ustave v zvezi s točkama b) in d) tretjega odstavka 6. člena EKČP, ki jih je po njegovem stališču storilo sodišče z zavrnitvijo več dokaznih predlogov obrambe. Obsojenkina obramba je bila po vložnikovem mnenju onemogočena s tem, da kriminalistična tehnika na kraju kaznivega dejanja nista zavarovala vseh možnih sledi, in sicer bioloških sledi in prstnih odtisov na vratu otrok. Kriminalistični tehniki imajo znanje za odvzem bioloških sledi, za odvzem bioloških sledi z vratu otrok, s pridobitvijo pojasnila Generalne policijske uprave RS pa bi obramba dobila odgovor na vprašanje, ali imajo tudi znanje ter pripomočke za odkrivanje, zavarovanje in izzivanje prstnih odtisov s kože trupel. Nadalje je vložnik predlagal zaslišanje D. Ž., ki naj bi izpovedala, kdo ji je povedal, da je kritičnega večera videl obsojenkinega očeta priteči v obsojenkino stanovanje prej, kot je sam navedel v svoji izpovedbi. Podatek je za obrambo pomemben, ker obsojenki ni znano, da bi njen oče vstopil v stanovanje prej, kot je sam navedel, po vložnikovem stališču bi lahko imel tudi motiv in možnost storiti kaznivi dejanji, pa tudi zato, ker obsojenka zanika storitev kaznivih dejanj. Po vložnikovem zatrjevanju bi lahko obsojenkina soseda, ki živita „neposredno do vrat obsojenke“, priči V. G. in njen sin, če je bil v kritičnem času doma, videla ali slišala koga, ki je takrat vstopil v obsojenkino stanovanje. Z zaslišanjem teh prič bi obramba lahko ugotovila, ali je kritičnega večera kdo vstopil v obsojenkino stanovanje in kdo je ta oseba, ki je umorila obsojenkina otroka. Vložnik je podal tudi dokazni predlog za dopolnitev preiskave bioloških sledi na beli rjuhi, označeni s številko 1, odeji, označeni s številko 3, beli rjuhi, označeni s številko 4, in belem pregrinjalu, označenem s številko 5. Na površinah teh predmetov bi se verjetno našla še kakšna druga komponenta sledi kakšnega reševalca ali katere od oseb, ki so bile prisotne v spalnici, v kateri sta se zgodila umora. Res je sicer, da najdena sled še kake druge osebe ne bi nujno pomenila, da je ta oseba umorila otroka, lahko pa bi ob dejstvu, da obsojenka zanika storitev kaznivih dejanj, vnesla razumen dvom v to, da je obsojenka storilka kaznivih dejanj. Nadalje, po vložnikovem stališču je sodišče neutemeljeno zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje K. D. Slednja bi lahko izpovedala, koliko časa mora oseba držati neko stvar, da nanjo prenese svojo biološko sled. Na zaslišanju pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani v zadevi III K 94/2006 je namreč izpovedala, da so na podlagi testiranj ugotovili, da je po tridesetih sekundah že možno zaznati biološke sledi na predmetu. Na tak način bi se ovrglo tezo A. R. in S. N., da bi bilo zaradi spremenjenega kraja kaznivega dejanja nesmiselno odvzeti biološke sledi z vratov otrok. Po vložnikovem mnenju je sodišče neutemeljeno zavrnilo dokazni predlog za pridobitev vprašalnika, na podlagi katerega je izvedenec dr. B. Z. ugotovil agresivnost. Obramba je namreč želela prejeti vprašalnik posredovati drugemu izvedencu ustrezne stroke, da bi ta podal izvid in mnenje o pravilnosti zaključkov izvedenca Z. Šele potem bi lahko obramba učinkovito oporekala izvedenčevemu mnenju. Prav tako je neutemeljena zavrnitev dokaznega predloga, da se izvedenki A. S. naloži dopolnitev izvedenskega mnenja tako, da za vsak uporabljen test sporoči letnico njegovega nastanka. Vložnik namreč dvomi, ali se takšni testi v tujini zaradi zastarelosti in pravilnosti rezultatov sploh še uporabljajo. Izvedenka je v članku, ki ga je obramba vložila v sodni spis, sama navedla primere neuporabnosti in neustreznosti določenega vprašalnika oziroma testa.

9Sodišči prve stopnje (sodba, strani 91 do 96) in druge stopnje (sodba, strani od 9 do 13) sta zavrnitev zgoraj navedenih dokaznih predlogov obširno in logično obrazložili, zato Vrhovno sodišče ob uvodoma navedenih izhodiščih (točka 5 te sodbe) k povedanemu zgolj še dodaja, da vložnik v zvezi s temi dokaznimi predlogi ni izkazal njihove materialnopravne relevantnosti ali pa potrebne stopnje verjetnosti, da bo z njimi uspel. Opravljanje poizvedb pri Generalni policijski upravi o znanju in zmožnostih kriminalističnih tehnikov za odkrivanje in zavarovanje bioloških sledi s trupel za odločitev v obravnavani zadevi ni pravno relevantno, še zlasti ne ob upoštevanju izpovedbe in izvedenskega mnenja izvedenca za preiskavo daktiloskopskih sledi M. T., da je v svetu praksa izzivanja in preiskovanja sledi papilarnih linij na površni človeške kože zelo redka, da pozna le osem takih primerov (od leta 1978 dalje) in da v kriminalistično tehnični dejavnosti še niso izoblikovane enotne metode, ne na evropski ne na svetovni ravni.

10Iz podatkov v spisu je razvidno, da je sodišče pričo V. G. trikrat vabilo na glavno obravnavo, zaslišalo pa je ni, ker je priča svojo neudeležbo na glavni obravnavi vsakič opravičila iz zdravstvenih razlogov. Iz zadnjega zdravniškega potrdila je razvidno, da ni sposobna za udeležbo na glavni obravnavi. Vložnikov predlog za zaslišanje te priče je ob takih dejstvih mogoče oceniti za nemogoč, prav tako vložnik ne ob podaji tega dokaznega predloga ne v zahtevi za varstvo zakonitosti ni izkazal materialnopravne relevantnosti dokaza, saj niti to ni gotovo, ali je priča v kritičnem času sploh bila doma, pa tudi ne potrebne stopnje verjetnosti, da bi z njenim zaslišanjem uspel. Tudi s predlogom za zaslišanje pričinega sina vložnik ne more uspeti, ker ne izkaže ne materialnopravne relevantnosti dokaza ne verjetnosti uspeha tega dokaza.

11Ob podajanju dokaznega predloga za dopolnitev preiskave bioloških sledi na beli rjuhi, označeni s številko 1, odeji, označeni s številko 3, beli rjuhi, označeni s številko 4, in belem pregrinjalu, označenem s številko 5, vložnik ni izkazal verjetnosti, da bi bil tak dokaz uspešen. Sodišče prve stopnje je po obširni analizi dejanskega dogajanja namreč izključilo možnost, da se je v spalnici obsojenkinega stanovanja poleg obsojenke, njenih staršev in pokojnih otrok, reševalcev in policistov nahajal še kdo drug. Izvedenec A. R. je ob tem še izpovedal, da je bil kraj kaznivega dejanja večkrat spremenjen, našlo pa bi se lahko tudi sled kake tretje osebe, ki na kraju kaznivega dejanja sploh ni bila navzoča, tja pa bi jo lahko prinesla katera od navzočih oseb. Vložnik tudi ob predlaganem zaslišanju K. D. ni izkazal verjetnosti, da bo s tem dokazom uspel. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bil kraj kaznivega dejanja večkrat spremenjen, da sta bili trupli otrok večkrat premaknjeni, da je ob reanimaciji zaradi tehnike oživljanja gotovo prišlo do večkratnega prijemanja za vrat, pred obdukcijo pa sta bili trupli otrok oprani, s čimer so bile zabrisane vse sledi na truplih. Kot ugotavlja sodišče, je sprva kazalo, da sta se otroka zadušila, šele po opravljeni obdukciji pa je postalo jasno, da sta umrla zaradi zadavljenja. Ob takih dejanskih ugotovitvah bi bila izpovedba K. D. o času, ki je potreben, da biološka sled ostane na predmetu oziroma truplih, pravno nerelevantna.

12Vložnik z uveljavljanjem kršitve pravice do obrambe v zvezi z delom izvedencev dr. B. Z. in dr. A. S. ne more uspeti. Če vložnik meni, da sta bila izvida ali mnenji omenjenih izvedencev pomanjkljiva, bi moral po določbah 257. in 258. člena ZKP predlagati ponovno zaslišanje izvedencev. Šele če na tak način na bi bilo mogoče odpraviti pomanjkljivosti, bi lahko zahteval mnenje drugih izvedencev. V zvezi z izvedenskim delom dr. A. S. nižji sodišči ugotavljata, da je izvedenka uporabila najpomembnejše novejše mednarodne teste v klinični psihologiji ter da veljajo stroga merila za pridobivanje takih testov, zato ugotavljanje starosti posameznega testa za obravnavano zadevo ni pravno relevantno. Vložnikovo golo izražanje dvoma v strokovnost izvedenskega mnenja ter nestrinjanje z dokazno oceno izvedenskega mnenja s strani sodišča pa ne pomeni uveljavljanja kršitve procesnih določb, temveč le izpodbijanje pravnomočne sodne odločbe iz razloga zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, torej iz razloga iz katerega zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vlagati (drugi odstavek 420. člena ZKP).

13Sodišče je po vložnikovem stališču storilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP s tem, ko je ob upoštevanju izvedenskih mnenj izvedencev psihološke in psihiatrične stroke zapisalo, da je obsojenka močna osebnost, čeprav so izvedenci skladno zatrjevali, da je obsojenka labilna osebnost. Zapis sodišča prve stopnje, da je obsojenka močna osebnost, je treba povezati z nadaljnjimi ugotovitvami sodišča, da je obsojenka zapustila bivšega moža, s katerim se je na lastno zahtevo tudi razvezala, se odselila k svojim staršem, prekinila odnose s tastom in taščo ter odšla na zdravljenje odvisnosti od alkoholizma (sodba, stran 33). Po oceni Vrhovnega sodišča se zapis sodišč očitno nanaša na obsojenkino odločenost spremeniti življenje na bolje, ne pa na njeno razpoloženjsko stanje, kot skuša prikazati vložnik. Vrhovno sodišče ne ugotavlja enake bistvene kršitve določb kazenskega postopka niti v zvezi z vložnikovimi navedbami, da sodišče pri obsojenki ugotavlja obstoj velikih razpoloženjskih nihanj, čeprav kaj takega ni omenil nobeden od izvedencev, temveč le obsojenkin bivši mož. Dr. B. Z. je pri obsojenki ugotovil impulzivnost (sodba, stran 23 in 24), dr. M. T. je izpovedala, da so obsojenkina razpoloženjska stanja labilna in da nihajo od disforije do redkih ekstatičnih stanj, opisala je tudi bipolarno motnjo, ki se kaže v zelo izrazitem nihanju razpoloženjskih stanj (sodba, stran 25 in 26). Izvedenki Komisije za fakultetna izvedenska mnenja pri Medicinski fakulteti v Ljubljani prof. dr. M. K., dr. med., in dr. A. S., spec. klinične psihologije, ki sta izdelali izvedensko mnenje, sta pri obsojenki ugotovili nekonsistentno in nepredvidljivo vedenje ter jo glede na znake njene osebnostne motnje uvrstili v kategorijo emocionalno nestabilno osebnostno motenost – tip bordeline (sodba, stran 28 in 29). O tem, da naj bi pri obsojenki šlo za osebnostno motnjo borderline, je izpovedala tudi dr. M. R., ki je obsojenko dvakrat pregledala v ambulanti (sodba, stran 17 in 18), pri njej je opazila tudi razpoloženjska nihanja. Povedano drugače, sodni izvedenci in zdravnica, ki je obsojenko pregledala v okviru ambulante za zdravljenje od alkoholizma, so pri obsojenki v bistvenem enotno ugotovili obstoj razpoloženjskih nihanj. Z nasprotovanjem oceni sodišča, da so bila obsojenkina razpoloženjska nihanja velika, pa vložnik o tem dejstvu podaja lastno oceno, kar ni dovoljen razlog za vložitev zahteve (drugi odstavek 420. člena ZKP). S tem zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ni podana.

14Vložnikovemu zatrjevanju, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo ali ovrglo izpovedb dežurne zdravnice in dežurne medicinske sestre, na kar je „letel očitek v pritožbi“, ni mogoče pritrditi. V zahtevi za varstvo zakonitosti vložnik zatrjuje, da „je sodišče prve stopnje na strani 49 izpodbijane sodbe v celoti in korektno povzelo izpoved dežurne zdravnice“, v pritožbi pa je izpostavil dele izpovedb dežurne zdravnice in dežurne medicinske sestre, ki naj jih sodišče v sodbi ne bi povzelo, ker ne gredo v prid zaključkom sodišča (pritožba, stran 10). Tudi sicer ni mogoče pritrditi nasprotujočemu si stališču vložnika, da se sodišče ni opredelilo do izpovedb omenjenih prič. Iz sodbe prvostopenjskega sodišča je razvidno, da je sodišče povzelo izpovedbi prič I. V. in B. P. (sodba, stran 48 in 49), v delu sodbe, v katerem je podana dokazna ocena, pa je sodišče v celoti sprejelo izpovedbi obeh omenjenih prič. Zatrjevana kršitev določbe 23. člena Ustave ni podana, z nadaljnjo analizo izpovedbe dežurne zdravnice, navedb policije v kazenski ovadbi in obsojenkinega zagovora vložnik pod videzom bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka ZKP uveljavlja nedovoljeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP).

15V točki 5 te sodbe je Vrhovno sodišče obrazložilo, da golo sklicevanje vložnika na pritožbene navedbe ne zadosti standardu obrazloženosti zahteve (prvi odstavek 424. člena ZKP), poleg tega Vrhovno sodišče samo ne ugotavlja dejanskega stanja, zato ni presojalo vložnikovega predloga za dopolnitev izvedenstva glede ugotavljanja razpršenih sledi na pregrinjalih in vzglavnikih, ki naj bi bilo zaupano drugi ustanovi iz ene od članic Evropske unije in ne več slovenskemu Centru za forenzične preiskave.

C.

16Vrhovno sodišče ni ugotovilo zatrjevanih bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in drugih kršitev kazenskega postopka iz 2. in 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP, zato je zahtevo za varstvo zakonitosti obsojenkinega zagovornika na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

17Ob upoštevanju podatkov o obsojenkinem premoženjskem stanju, kot so razvidni iz prvostopenjske sodbe, ter izrečene kazni zapora je Vrhovno sodišče obsojenko na podlagi prvega odstavka 98. člena ZKP v zvezi z 98. a členom ZKP oprostilo plačila stroškov, nastalih v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, to je plačila sodne takse.