UPRS sodba in sklep I U 1398/2011

Tožba se v delu, ki se nanaša na 1. točko izreka odločbe in sklepa Upravnega sodišča RS, št. Bpp 164/2011-4 z dne 11. 7. 2011, zavrže.

Tožba se v delu, ki se nanaša na 2., 3., 4. in 5. točko izreka odločbe in sklepa Upravnega sodišča RS, št. Bpp 164/2011-4 z dne 11. 7. 2011, zavrne.

Organ za Bpp je z izpodbijano odločbo v 1. točki izreka združil zadeve, ki se pred naslovnim sodiščem vodijo pod opr. št. Bpp 164/2011, opr. št. Bpp 174/2011 in opr. št. Bpp 268/2011 v skupno obravnavo in odločanje in odločil, da se vodijo pod opr. št. Bpp 164/2011, v 2. točki izreka zavrnil prošnjo tožnice za dodelitev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP) v obliki in obsegu pravnega svetovanja in zastopanja v zvezi s pritožbo zoper sklep Upravnega sodišča RS, opr. št. I U 376/2011 z dne 14. 3. 2011 ter kot oprostitev plačila stroškov sodnega postopka, v 3. točki izreka zavrnil prošnjo tožnice za dodelitev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP) v obliki in obsegu pravnega svetovanja in zastopanja v zvezi s pritožbo zoper sklep Upravnega sodišča RS, opr. št. Su 160100/2011 z dne 18. 4. 2011 ter kot oprostitev plačila stroškov sodnega postopka, v 4. točki izreka zavrnil prošnjo tožnice za dodelitev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP) v obliki in obsegu pravnega svetovanja in zastopanja v zvezi s pritožbo zoper sklep Upravnega sodišča RS, opr. št. I U 522/2011 z dne 29. 3. 2011 ter kot oprostitev plačila stroškov sodnega postopka in v 5. točki izreka odločil, da tožnica šest mesecev od izdaje te odločbe ne more zaprositi za dodelitev BPP. V obrazložitvi izpodbijane odločbe je organ k 1. točki izreka navedel, da je glede na prvi odstavek 130. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) združil zgoraj navedene zadeve v skupno obravnavanje in odločanje, ker je tožnica zoper zgoraj navedene sklepe vložila pritožbe, ker se z odločitvijo sodišča ne strinja, hkrati pa je vložila tudi prošnje za BPP. V teh primerih gre za ugotavljanje izpolnjevanja pogojev za dodelitev BPP zaradi izpodbijanja navedenih sklepov za podobno dejansko in isto pravno podlago. K 2. in 3. točki izreka je navedel, da je tožnica k prošnji priložila izjavo o premoženjskem stanju in jo tudi podpisala, s katero je v 7. točki soglašala, da organ z namenom preverjanja podatkov iz prošnje pridobi njene podatke, ki so davčna tajnost, s podpisom pa je tudi potrdila resničnost svojih podatkov. Iz obračunov plače, ki jih je tožnica sama predložila (s prošnjo v zadevi pod opr. št. Bpp 100/2011), izhaja, da je tožničina neto plača v obdobju od decembra 2010 do februarja 2011 povprečno znašala 1.667,08 EUR mesečno. Pri tem je organ še pojasnil, da se obveznosti iz naslova izterjave, ki so razvidne iz obračunskih listov oziroma sodnih prepovedi, pri ugotavljanju zneska lastnega dohodka tožnice po določbah Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) v zvezi z določbami Zakona o socialnem varstvu (v nadaljevanju ZSV) ne upoštevajo (tako tudi sodna praksa). Prejemki, ki jih tožnica dobiva od MO A. zaradi opravljanja funkcije, pa, kot sama navaja, znašajo 384,22 EUR. Tožničin lastni dohodek tako znaša 2.051,30 EUR in s tem bistveno presega znesek 459,04 EUR, tj. dvakratnik minimalnega dohodka (le-ta trenutno znaša 229,52 EUR), ki po določbah ZBPP v zvezi z določbami ZSV pomeni cenzus za ugotavljanje izpolnjevanja finančnega pogoja za dodelitev BPP po prvem odstavku 13. člena ZBPP. Ker tožnica ne izpolnjuje tega pogoja, sta prošnji neutemeljeni in jih je organ zavrnil. K odločitvi v 4. točki izreka se je organ skliceval na ugotovitve iz 2. in 3. točke izreka, dodal je še, da je imel podlago za preverjanje podatkov tožnice glede na prvi odstavek 33. člena ZBPP. Tožničino stališče, da vlaga tožbo v javnem interesu, je tudi brez pravne podlage glede na 4. točko prvega odstavka 10. člena ZBPP, saj tožnica kot mestna svetnica MO A. ne izpolnjuje v tej določbi navedenih pogojev glede na 28. člen Zakona o lokalni samoupravi ter 21. člen Statuta MO A. Organ pa je k 5. točki izreka še navedel, da je v skladu s petim odstavkom 20. člena ZBPP tožnici izrekel tudi sankcijo šestmesečne prepovedi vlaganja novih prošenj zaradi navajanja neresničnih podatkov. Tožnica je v zadevi pod opr. št. Bpp 174/2011, v kateri je prosila za dodelitev BPP v obliki in obsegu pravnega svetovanja v zvezi s pritožbo zoper sklep Upravnega sodišča, opr. št. I U 522/2011 z dne 29. 3. 2011, ter kot oprostitev plačila stroškov sodnega postopka, v prošnji zamolčala, da je zaposlena pri Ministrstvu za ... in da iz tega naslova prejema plačo v zgoraj navedeni višini. Zamolčanje relevantnih podatkov pa se šteje za navajanje neresničnih podatkov (tako sodba naslovnega sodišča, opr. št. II U 65/2011 z dne 16. 3. 2011).

Tožnica se s takšno odločitvijo ne strinja in ji očita, da je nepravilna in nezakonita. Zadeve pod navedenimi opravilnimi številkami niso upravne zadeve po ZUP, kar pomeni, da niso predmet naslovnega sodišča. Naslovno sodišče ni organ iz 1. člena ZUP. Glede na peti odstavek 17. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tudi ni toženca, saj sodnica mag. B.B. ni upravni organ. Pritožba zoper nezakonite sodne odločbe je pravno sredstvo, dovoljeno na podlagi Ustave in ne pravno dejanje, česar sodnica ne loči in tožnica ne dovoli, da sodi v kateri koli stvari, ki jo zadeva. Pravno dejanje ni dejansko stanje ne glede na to, ali je identično. Odločitev o združitvi torej nima pravne podlage. Navedla je tudi, da ZBPP oziroma ZUS-1 ne določa, kdaj je prošnja zavrnjena zaradi neutemeljenosti. Odločitev organa o zavrnitvi prošenj zaradi neutemeljenosti je tako tudi nezakonita. Obrazložitev je v nasprotju s prvim odstavkom 24. člena ZBPP. Drugi odstavek 37. člena ni materialnopravna podlaga za izdajo izpodbijanega akta, kar pomeni, da sodnica ne loči procesnih določb od materialnih. Navedla je še, da je vložila tožbo kot mestna svetnica, kar pomeni, da so podatki o sejninah, ki jih dobiva od MO A., v celoti pravilni in zakoniti. Prihodki tožnice iz naslova zaposlitve na Ministrstvu za ... so za obravnavani postopek, začet v javnem interesu, popolnoma brezpredmetni. Sodnica pa je podatke pridobila iz zasebne tožbe tožnice (I U 1494/2009), zaradi česar so za zadevo, ki jo je tožnica vložila v javnem interesu, nerelevantni. Zamolčanje podatkov, ki niso relevantni, pa zato ne šteje. Sodnica ne bi smela pridobiti teh podatkov, pridobila jih je brez soglasja tožnice, z zlorabo v zasebno tožbo tožnice in se nato sklicevala na vpogled v uradno evidenco Zavoda za zdravstveno zavarovanje. Očitala je tudi nepravilno razlago prvega odstavka 20. člena ZBPP ter prvega odstavka 13. člena ZBPP. Tožnica je še navedla, da bo zaradi vseh opisanih kršitev vložila ustavno pritožbo iz razloga očitne kršitve pravice do pravnega sredstva, zaradi česar zahteva, da se ji brezplačna pravna pomoč dodeli brez ugotavljanja pogojev iz prvega, drugega in tretjega odstavka 24. člena ZNPP. Predlagala je ugoditev tožbi ter odpravo izpodbijanega akta in dodelitev BPP.

Toženka na tožničine navedbe po vsebini ni odgovorila, je pa sodišču posredovala upravne spise.

K 1. točki izreka:

Sodišče je tožbo zoper odločitev organa, sprejeto v 1. točki izreka izpodbijanega akta, zavrglo iz naslednjih razlogov:

Iz drugega odstavka 5. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 do 62/10) izhaja, da se v upravnem sporu lahko izpodbijajo tisti sklepi, s katerimi je bil postopek odločanja o izdaji upravnega akta obnovljen, ustavljen ali končan.

Organ je s sklepom v 1. točki izreka odločil o združitvi postopkov pod opr. št. Bpp 164/2011, opr. št. Bpp 174/2011 in opr. št. Bpp 268/2011 v skupno obravnavo in odločanje na podlagi 130. člena ZUP, iz česar sledi, da ne gre za sklep, ki bi bil po izrecni zakonski določbi lahko predmet izpodbijanja v upravnem sporu glede na zgoraj citirani drugi odstavek 5. člena ZUS-1. Ker glede na navedeno upravni spor v tem delu ni dopusten, je sodišče odločilo, kot izhaja iz 1. točke izreka te sodne odločbe.

K 2. točki izreka:

Tožba zoper 2., 3., 4. in 5. točko izreka izpodbijanega akta ni utemeljena.

Sodišče se v celoti strinja z razlogi, ki jih organ za BPP navaja v obrazložitvi izpodbijane odločitve. Sodišče se na te razloge sklicuje in jih ne ponavlja (drugi odstavek 71. člena ZUS-1). V zvezi s tožbenimi ugovori pa še dodaja:

Po tretjem odstavku 2. člena ZBPP o odobritvi brezplačne pravne pomoči odloča predsednik sodišča (pristojni organ za BPP). Predsednik sodišča lahko za odločanje pooblasti drugega sodnika, ki ima položaj svétnika. Če ta zakon ne določa drugače, postopa pristojni organ za BPP po zakonu, ki ureja splošni upravni postopek (drugi odstavek 34. člena ZBPP). Gre torej za upravno zadevo v smislu 2. člena ZUP, v kateri, na podlagi z zakonom podeljenega javnega pooblastila, odloča pristojni organ za BPP oziroma po njegovem pooblastilu drug sodnik s položajem svétnika. Akti, izdani v postopku odločanja o dodelitvi BPP, so iz zgoraj navedenih razlogov tako upravni akti, zoper katere je po določbah ZUS-1 (2. člen) in ZBPP (4. odstavek 34. člena) dopusten upravni spor, v katerem po petem odstavku 17. člena ZUS-1 kot toženka nastopa Republika Slovenija, ki jo zastopa organ za brezplačno pravno pomoč, kot organ, ki je izdal akt, s katerim je postopek (upravnega) odločanja končan. Tožničine navedbe, v katerih smiselno navaja, da za odločanje o prošnji ni pristojna višja sodnica svétnica mag. B.B. oziroma Upravno sodišče, zato niso utemeljene.

Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je bila tožničina prošnja v delu, ki se nanaša na 2., 3. in 4. točko izreka (pri slednji tudi iz razloga, ker je bilo ugotovljeno, da je tožnica navajala neresnične podatke o svojem premoženjskem stanju) zavrnjena, ker tožničin dohodek presega v ZBPP v zvezi z ZSV določen cenzus za izpolnjevanje finančnega pogoja po 13. členu ZBPP. Tožnica ne ugovarja ugotovitvi, da je prejemala tudi prihodke iz naslova zaposlitve na Ministrstvu za ... v tam navedeni višini in da jih kljub pozivu organa ni navedla. Organ je tako v 2., 3. in 4. točki izreka odločitve sprejel pravilni zaključek, da tožnica ni izkazala, da izpolnjuje pogoj za dodelitev brezplačne pravne pomoči iz prvega odstavka 13. člena ZBPP, zaradi česar je pravilno zavrnil njeno prošnjo kot neutemeljeno glede na 2. točko drugega odstavka 37. člena ZBPP. Ob tem pa sodišče še pripominja, da se (kot izhaja iz obrazložitve) organ pri svoji odločitvi ni oprl na prvi odstavek 24. člena v zvezi z drugim odstavkom 37. člena ZBPP, temveč na 13. člen ZBPP (presoja izpolnjevanja tam predpisanega pogoja) in drugi odstavek 37. člena ZBPP (način odločitve glede na ugotovljeno dejansko stanje in predpisano materialnopravno podlago).

Tožnica sicer meni, da organ zgoraj navedenih prihodkov ne bi smel upoštevati, ker je tožbo vložila v javnem interesu in kot mestna svetnica, kar pa je zmotno. Po tretjem odstavku 11. člena ZBPP se pri odločanju o prošnji za dodelitev BPP ugotavljajo finančni položaj tožnika in drugi pogoji, določeni s tem zakonom. Pri upravičencih iz 4. točke prvega odstavka 10. člena ZBPP (to so nevladne organizacije in združenja, ki delujejo v javnem interesu) se finančni položaj prosilca res ne ugotavlja, vendar pa tožnica kot občinski funkcionar to nedvomno ni. Njena funkcija občinske svetnice ji namreč ne daje položaja nevladnih organizacij in združenj, ki so vpisane v ustrezen register.

Pravilna in zakonita je tudi odločitev o sankciji, ki jo je organ za BPP tožnici izrekel v 5. točki izreka odločitve, ker je zamolčala podatek o plači iz naslova zaposlitve na Ministrstvu za gospodarstvo. Izpodbijana odločba, ki je zavrnilna, zajema tudi ugotovitev, da pomeni zamolčanje podatkov o prihodkih iz naslova pogodbe o zaposlitvi dajanje neresničnih podatkov o premoženjskem stanju. Tožnica je bila v zadevi št. Bpp 174/2011 v pozivu organa za BPP z dne 22. 4. 2011 opozorjena na to, da mora prošnja za BPP med drugim vsebovati podatke o njenih dohodkih in drugih prejemkih ter podatke o premoženjskem stanju. V pozivu je bilo tudi pojasnilo, s katerimi listinami se dokazujejo prejemki iz naslova plače in drugi prejemki iz dela v zadnjih treh mesecih pred vložitvijo vloge. Organ je nato 12. 5. 2011 tožnico ponovno pozval na izjasnitev glede na (še vedno) nepopolno izpolnjen obrazec, zlasti ob upoštevanju podatkov (tj. plačilne liste za obdobje od decembra 2010 do februarja 2011), ki jih je organ pridobil iz spisa št. Bpp 100/2011 in ki jih je tožnica sama predložila v zadnje navedeni spis, in jo pri tem tudi opozoril na peti odstavek 20. člena ZBPP. Poleg tega pa je tožnica podatke organu za BPP posredovala na obrazcu, iz katerega jasno izhaja, da je treba označiti vse vrste dohodkov in prejemkov, in podpisala izjavo, s katero je izjavila, da so v vlogi navedeni vsi njeni dohodki in prejemki. Tožnica se sicer sklicuje na to, da lahko organ podatke pridobi po uradni dolžnosti, vendar ta možnost organa za BPP na zakonitost odločitve o šestmesečni prepovedi vlaganja prošenj za dodelitev BPP ne more vplivati. Navedena prepoved vlaganja prošenj za BPP po petem odstavku 20. člena ZBPP je namreč določena za primer, ko prosilec v izjavi, ki je del prošnje za BPP, navaja neresnične podatke o svojem premoženjskem stanju. Ta prepoved je torej določena ne glede na možnost, da organ podatke pridobi po uradni dolžnosti. Tožnica pa se tudi moti, da organ za BPP ne bi smel preveriti njenih podatkov, saj mu možnost preveritve podatkov iz uradnih evidenc zaradi izvajanja tega zakona daje 33. člen ZBPP.

Tudi tožničin tožbeni očitek, da je prikrajšana za pravico do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave, je neutemeljen, saj dejstvo, da ji z izpodbijano odločitvijo ni bila odobrena BPP, samo po sebi še ne pomeni kršitve te človekove pravice. Po izčrpanju vseh pravnih sredstev pa bo tožnica imela možnost vložiti (tudi) ustavno pritožbo (prvi odstavek 51. člena Zakona o Ustavnem sodišču).

Glede na navedeno je sodišče zavrnilo tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1.

Sodišče še dodaja, da je bila s sklepom, št. Bpp 425/2011-4 z dne 26. 9. 2011, zavržena tožničina prošnja za dodelitev BPP za vložitev tožbe v tem upravnem sporu.