33. člen ZBPP

Tožnica neutemeljeno izpodbija ugotovitve v izpodbijani odločbi, da stranka z interesom izpolnjuje subjektivni oziroma finančni pogoj za dodelitev redne BPP. Toženka je pri ugotavljanju izpolnjevanja materialnih kriterijev za dodelitev BPP stranki z interesom ravnala skladno z določbo prvega odstavka 20. člena ZBPP, po kateri materialni položaj prosilca in njegove družine ugotavlja strokovna služba za BPP, ki po uradni dolžnosti pridobi za to potrebne osebne podatke, tudi podatke, ki štejejo za davčno tajnost, iz obstoječih zbirk podatkov, določenih v zakonu, ki ureja uveljavljanje pravic iz javnih sredstev. Toženka pa je tudi pravilno ugotovila, da je za dodelitev redne BPP izpolnjen objektivni kriterij iz 24. člena ZBPP. Za presojo pogojev iz 24. člena ZBPP je v tej zadevi ključno, da stranka z interesom nastopa kot obdolženec v kazenskem postopku, in da se ji očita storitev kaznivega dejanja, za katerega je zagrožena zaporna kazen do treh let. Po stališču Vrhovnega sodišča je v kazenskih postopkih pravica do BPP posebej varovana v povezavi s pravico do obrambe po 29. členu Ustave in 6. členu EKČP, saj je obdolženec v kazenskem postopku v posebej zahtevnem položaju.

Z namenom, da se celovito in pravilno ugotovi dejansko stanje, ki je pomembno za odločitev, zakon organu za brezplačno pravno pomoč daje pooblastilo, da si tudi sam po uradni dolžnosti (tudi pri sodiščih), če oceni, da je to potrebno, pridobi vse podatke o zadevi, v zvezi s katero prosilec prosi za dodelitev brezplačne pravne pomoči, v primeru nepopolne in nejasne prošnje pa mora organ stranko tudi pozvati k odpravi pomanjkljivosti in ji omogočiti, da se izjavi o dejstvih, ki so pomembna za odločitev.

Podatki o zadevi so obvezna sestavina prošnje za dodelitev brezplačne pravne pomoči, tako da mora organ za brezplačno pravno pomoč, če ti podatki v prošnji manjkajo, z njo ravnati kot z nepopolno vlogo. Kaj v tem pogledu pomenijo podatki o zadevi, iz zakonskega besedila ne izhaja, vendar je mogoče o tem sklepati že glede na obseg podatkov, ki jih kot obvezne formalne sestavine predpisujeta oba relevantna zakona (ZUP in ZBPP): gre izključno za najosnovnejše podatke, brez katerih vloge nikakor ni mogoče obravnavati.

Razlaga tožene stranke, da ni bila dolžna tožnice pozvati k dopolnitvi prošnje, je tako zmotna. V tem pogledu je preuranjeno vsebinsko odločala. Obrazec je lahko v celoti izpolnjen, torej ima formalno gledano vse sestavine, toda tožena stranka je vseeno dolžna tožnico opozoriti na morebitne vsebinske pomanjkljivosti njene prošnje. To izhaja že iz splošnega načela materialne resnice (8. člen ZUP7). S tem se tudi uresničuje načelo zaslišanja stranke (9. člen ZUP). Ne gre prezreti še, da se v prvem odstavku 33. člena ZBPP skriva pooblastilo toženi stranki, da zbere podatke kadar in če je to potrebno, da se dodeli brezplačna pravna pomoč (prva alineja prvega odstavka 33. člena ZBPP). Od prava neuke stranke ne gre pričakovati, da bo predpostavke za vložitev revizije izpolnila v svoji prošnji. To nasprotuje samemu namenu brezplačne pravne pomoči (prvi odstavek 1. člena ZBPP).

Podatki o zadevi so obvezna sestavina prošnje za dodelitev brezplačne pravne pomoči, tako da mora organ za brezplačno pravno pomoč v primeru, če ti podatki v vlogi manjkajo, z njo ravnati kot z nepopolno vlogo (67. člen ZUP). Kaj so podatki o zadevi iz zakonskega besedila ne izhaja, vendar pa je mogoče o tem sklepati že po obsegu podatkov, ki jih kot obvezne predpisujeta oba navedena zakona (ZUP in ZBPP) - gre izključno za najosnovnejše podatke, brez katerih vloge sploh ni mogoče obravnavati.

Tožnik je prosil za BPP za opravo storitve za novo dejanje v postopku, kar nedvomno predstavlja novo zadevo, tj. novo prošnjo za dodelitev BPP, in jo je organ moral obravnavati kot tako. Brezplačna pravna pomoč se namreč praviloma dodeli za vsako posamezno zadevo posebej.

Organ za brezplačno pravno pomoč je odločil v skrajšanem ugotovitvenem postopku, ne da bi pred izdajo odločbe stranki omogočil, da se o njegovih dejanskih zaključkih, ki so bili podlaga za sprejeto odločitev izjavi. Kadar gre za primer, ko je bil postopek uveden na zahtevo stranke, dejansko stanje, ugotovljeno s strani organa, pa se ne sklada z dejanskim stanjem, ki ga je navedla stranka, temveč je takšno, da ni mogoče ugoditi zahtevku stranke, ni mogoče odločati v skrajšanem ugotovitvenem postopku v skladu s 144. členom ZUP, ker je treba zaradi zavarovanja njenih pravic ali koristi stranko zaslišati, oziroma ji dati možnost, da se stranka o novo ugotovljenem dejstvu, ki je drugačno od tistega, ki ga je navajala stranka, izjavi. Zato bi moral organ za brezplačno pravno pomoč pred izdajo izpodbijane odločbe tožečo stranko z ugotovljenim dejanskim stanjem, ki se nanaša na zavrnitev njene vloge (okoliščine, ki po mnenju organa ne opravičujejo dodelitve brezplačne pravne pomoči), seznaniti in ji dati možnost, da se o tem izjavi. To izhaja tudi iz sedaj že ustaljene upravnosodne prakse. Za zavrnitev prošnje za dodelitev brezplačne pravne pomoči na podlagi prvega odstavka 24. čl

Organ za BPP mora v primeru, če podatki, ki so obvezna sestavina vloge, v vlogi manjkajo, z njo ravnati kot z nepopolno vlogo (67. člen ZUP).

Dejanske okoliščine, ki se nanašajo na tožnikov zaslužek oziroma njegovo premoženje, so ugotovljene s pravnomočno sodno odločbo in se kot takšne štejejo za resnične. V konkretnem primeru ni videti ovire za to, da se sodba upošteva kot dokaz pri odločanju o tožnikovi prošnji za BPP, tako kot tudi ni videti ovire za to, da je organ pri odločanju o tožnikovi prošnji za BPP štel ugotovitve sodbe o denarju, pridobljenem s kaznivim dejanjem, za izkazane. Dokazovanje porabe teh sredstev (torej sredstev, pridobljenih s kaznivim dejanjem v višini najmanj 80.000,00 EUR), pa po presoji sodišča tudi ni na strani organa, saj takega vpogleda organ v tožnikovo ravnanje nima in ga ne more imeti, temveč je dokazno breme na tožnikovi strani. Tožnik pa o nadaljnjem razpolaganju z denarjem ni povedal ničesar in tudi ni ponudil nobenega dokaza v tej smeri.

Tožena stranka v obravnavanem primeru ne razrešuje vprašanja, ali je podano kaznivo dejanje in storilčeva kazenska odgovornost, ampak samo ugotavlja tožnikov materialni položaj, pri čemer premoženjska korist ni zakonski znak kaznivega dejanja, za katerega je bil tožnik pravnomočno spoznan za krivega. V obravnavanem primeru v zvezi z ugotavljanjem materialnega položaja tožnika se tožena stranka ne more sklicevati na 149. člen ZUP v tem smislu, da bi bila vezana na ugotovitev o pridobljenem premoženju za potrebe odločanja o dodelitvi brezplačne pravne pomoči.

Tožena stranka se je pri svoji odločitvi o vrednosti tožnikovega premoženja pravilno oprla na podatke iz pravnomočne kazenske sodbe, iz izreka katere izhaja, da si je tožnik pridobil denarna sredstva v vrednosti najmanj 80.000,00 EUR. Ta vrednost pa presega vrednost premoženja, določeno v prvem odstavku 27. člena ZSVarPre.

Organ za BPP bi v okoliščinah obravnavanega primera (revident svoje prošnje ni vložil skladno s prvim in drugim odstavkom 32. člena ZBPP, revident ni bil pozvan na dopolnitev vloge, ampak je organ za BPP sam po uradni dolžnosti pridobil podatke o revidentovem premoženjskem in dohodkovnem stanju) moral na podlagi prvega odstavka 33. člena ZBPP po uradni dolžnosti pridobiti tudi podatek, ali je revident prejemnik denarne socialne pomoči in tako ugotoviti vsa dejstva, ki so pomembna za zakonito in pravilno odločbo. Če je prosilec na podlagi odločbe pristojnega organa prejemnik denarne socialne pomoči, avtomatično izpolnjuje tudi finančni (subjektivni) kriterij za dodelitev BPP. Organ, ki odloča o dodelitvi BPP, je pri izredni BPP pravno vezan na veljavno pravnomočno odločbo pristojnega organa o denarni socialni pomoči.

Tožnik tudi tožbi ni predložil dokazov, na podlagi katerih bi sodišče lahko ocenilo, da gre za posojilo in da bi obenem lahko iz njih razbralo, da bi bilo nakazilo lahko v postopku za dodelitev brezplačne pravne pomoči neupoštevno v smislu ugotavljanja višine prejemkov in presoje v smislu preverjanja izpolnjevanja finančnih pogojev iz 13. člena ZBPP. Zgolj bančni izpisek, ki ga je tožbi priložil tožnik, ne zadošča.

Tožena stranka je v pozivu na dopolnitev vloge natančno pojasnila, kako mora tožnik svojo vlogo dopolniti. Opozorjen je bil tudi, da če v postavljenem roku prošnja za BPP ne bo dopolnjena, jo bo organ s sklepom zavrgel. Tožnik v dopolnitvi predloga za BPP ni sledil pozivu tožene stranke in svoje prošnje ni ustrezno dopolnil. Navedel je le, da bi potreboval odvetnika za obnovitev postopka in odškodnine, da je brez premoženja in invalidsko upokojen, prav tako pa si je sposodil denarna sredstva za odvetnika ter za ugovor, kar pa mora sedaj vrniti. Zahtevanih listin ni predložil. Natančno tudi ni navedel razlogov za obnovo postopka. Glede na to tožnik prošnje ni dopolnil v skladu s pozivom tožene stranke, zaradi česar je slednja prošnjo za BPP pravilno zavrgla.

Tožnik, ki ima veliko izkušenj s postopki za brezplačno pravno pomoč, bi moral vedeti, da mora biti prošnja vložena na predpisanem obrazcu. Tožnik v postopku za dodelitev brezplačne pravne pomoči ni prosil za prednostno obravnavo (35. člen ZBPP) in tudi ne trdi, da je vložil prošnjo za nujno brezplačno pravno pomoč (1. odstavek 36. člena ZBPP). To pomeni, da v času vložitve tožbe zaradi molka organa še ni potekel zakonski rok 2 mesecev za odločitev o prošnji za brezplačno pravno pomoč in tožena stranka je tudi izkazala, da ni ravnala neskrbno z vidika učinkovitega postopanja s tožnikovo prošnjo. Tožba zaradi molka je zato neutemeljena.

Določba 33. člena ZBPP organu res nalaga, da v postopku odločanja zbere podatke o prosilcu ter druge podatke iz tretjega odstavka 32. člena ZBPP, torej tudi podatke o zadevi, če je to potrebno, da se odobri BPP ali da se preverijo podatki v prošnji. Vendar gre v tem primeru za ravnanje organa v fazi odločanja o utemeljenosti prošnje v smislu 140. člena ZUP, ne pa v okviru njenega predhodnega preizkusa.

Trditveno in dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije je na revidentu. Revizija ni dovoljena zaradi pravnih vprašanj, ki se nanašajo zgolj na splošno razlago pravnih institutov oziroma pojmov, ki v teoriji in praksi ne sprožajo posebnih dilem, ali zaradi pravnih vprašanj, na katera je mogoče odgovoriti že z branjem zakonskega besedila. Iz splošnih načel ZUP in določb ZBPP jasno izhaja, da si organ za BPP v postopku odločanja o odobritvi brezplačne pravne pomoči lahko pridobi tudi podatke o zadevi, na katero se prošnja nanaša, zato vprašanje pridobivanja podatkov po uradni dolžnosti, ni pomembno pravno vprašanje v smislu 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1.

Tožena stranka bi, preden je sprejela svojo odločitev o zavrnitvi prošnje za dodelitev izjemne BPP, tožniku morala dati možnost, da se izjavi o vseh ugotovljenih dejstvih, ki so pravno pomembna za odločitev in izhajajo iz podatkov v listinah upravnega spisa, kot tudi iz listin, pridobljenih na podlagi 33. člena ZBPP. Ker tega ni storila, je podana bistvena kršitev pravil postopka v smislu prvega odstavka 9. člena v povezavi s 3. točko drugega odstavka 237. člena ZUP.

Zamolčanje podatkov o prihodkih iz naslova pogodbe o zaposlitvi pomeni dajanje neresničnih podatkov o premoženjskem stanju. Prepoved vlaganja prošenj za BPP po petem odstavku 20. člena ZBPP je določena za primer, ko prosilec v izjavi, ki je del prošnje za BPP, navaja neresnične podatke o svojem premoženjskem stanju. Ta prepoved je torej določena ne glede na možnost, da organ podatke pridobi po uradni dolžnosti.

O prošnji za dodelitev brezplačne pravne pomoči odloča predsednik okrožnega sodišča oziroma predsednik specializiranega sodišča, ki lahko za odločanje pooblasti drugega sodnika, ki ima položaj svetnika. Tožnica ni oseba iz 4. odstavka 10. člena ZBPP je organ za BPP presojal finančni položaj tožnice. Ker tožnica presega 2-kratnik osnovnega zneska minimalnega dohodka, zato je organ za BPP pravilno odločil in zavrnil prošnjo za brezplačno pravno pomoč.