VSRS Sodba in sklep II Ips 970/2008

Revizija proti odločitvi o zahtevku za plačilo odškodnine za premoženjsko škodo se zavrže.

Sicer se revizija zavrne.

1Prvostopenjsko sodišče je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 7.411.000,00 SIT (sedaj 30.925,55 EUR) s zamudnimi obrestmi ter pravdnimi stroški. Odločilo je, da je tožnica dolžna povrniti toženki odmerjene pravdne stroške.

2Pritožbeno sodišče je zavrnilo tožničino pritožbo in potrdilo sodbo prvostopenjskega sodišča. Odločilo je, da toženka sama nosi svoje pritožbene stroške.

3Proti sodbi pritožbenega sodišča je vložila tožnica revizijo zaradi napačne uporabe materialnega prava in kršitev Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Trdi, da nižji sodišči spora nista presojali po pravilih objektivne odškodninske odgovornosti, čeprav je tudi na njih utemeljevala svoj zahtevek. V konkretnem primeru je do škode prišlo zaradi delovanja nevarne stvari, kar osebni avtomobil vsekakor je. Voznik vozila pred njo, ki se je ustavilo pred prednostno cesto, ni storil ničesar takega, kar bi bilo protipravno, tako da je do škodnega dogodka prišlo le v vozilu tožnice, ki je z glavo zaradi sunkovitega zaviranja močno zanihala naprej, medtem ko jo je zategnil varnostni pas. Izvedenec travmatolog je na vprašanje, ali tožnica simulira, jasno odgovoril, da ne. Poudarja, da je poškodbo vratu utrpela v premikajočem se vozilu, ki je nevarna stvar tudi za voznika v njem. Obstaja pa tudi protislovje med razlogovanjem sodišč in listinami v spisu. Njuno razlogovanje, da naj bi oba izvedenca „skladno“ ugotovila, da tožnica škode v spornem dogodku ni utrpela, ne izhaja iz nobenega od izvedenskih mnenj, niti ne iz njunih izpovedb. Izvedenec cestnoprometne stroke je pojasnil, da se o tem, ali bi v konkretnem dogodku tožnica lahko utrpela sporno poškodbo glede na to, da gre za medicinsko vprašanje, z nobenim ni posvetoval ter da sam ni strokovnjak za medicinska vprašanja. Izvedenec medicinske stroke pa je pojasnil, da bi glede na njeno specifično zdravstveno situacijo sporno poškodbo ob tem vsekakor lahko utrpela, k čemur je dodal, da bi jo lahko utrpela tudi doma. Ni pa zanikal, da jo ob spornem dogodku ni utrpela. Ne le da ni bilo ugotovljeno, da je tožnica poškodbo utrpela drugje, temveč niti ni bilo ugotovljeno, da je ni utrpela v zvezi z delovanjem nevarne stvari. Po pravilih o objektivni odškodninski odgovornosti pa velja, da škoda, ki je nastala v zvezi z delovanjem nevarne stvari, izvira iz delovanja le-te, če se ne dokaže, da je nastala zaradi drugega vzroka. Zato sta sodišči napačno tehtali dejansko stanje ter kršili ZPP, saj nobena od sodb nima razlogov, zaradi katerih naj bi bil revidentkin tožbeni zahtevek neutemeljen tudi na podlagi pravil o objektivni odškodninski odgovornosti. Predlaga, da revizijsko sodišče sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavi ter ob ustreznih navodilih zadevo preda v novo odločanje.

4Revizija proti odločitvi o zahtevku za plačilo odškodnine za premoženjsko škodo ni dovoljena, sicer pa ni utemeljena.

5Ker je bila sodba prvostopenjskega sodišča v tej zadevi izdana pred uveljavitvijo Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 45/08 - v nadaljevanju ZPP-D), se za presojo dovoljenosti revizije glede na drugi odstavek 130. člena navedenega zakona uporabljajo določbe ZPP v dotlej veljavnem besedilu.

6Po drugem odstavku 367. člena ZPP je revizija v premoženjskih sporih dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega (evrsko protivrednost) 1.000.000 SIT. Dopustnost revizije proti odločitvama o zahtevkih za plačilo odškodnine za premoženjsko škodo in za plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo je treba presojati po vrednosti vsakega od njiju, saj ne temeljita na isti pravni in dejanski podlagi (drugi odstavek 41. člena ZPP). Sodišči nižjih stopenj sta z izpodbijano sodbo zavrnili tožničin zahtevek za plačilo odškodnine za premoženjske škodo v skupnem znesku 611.000,00 SIT (sedaj 2.549,66 EUR). Ker ta del pravnomočne sodbe ne presega revizijskega praga iz drugega odstavka 367. člena ZPP, revizija proti njemu ni dovoljena. Na podlagi 377. člena ZPP jo je revizijsko sodišče v tem obsegu zavrglo.

7Tožnica v tej zadevi vtožuje odškodnino na podlagi AO+ zavarovanja. Po njenih trditvah naj bi 20. 9. 2001 kot voznica osebnega vozila med vožnjo nenadoma sunkovito zavrla, ker je vozilo pred njo nenadoma ustavilo. Pri tem zaviranju naj bi z glavo močno zanihala in utrpela poškodbo vratne hrbtenice. Do trčenja med vozili ni prišlo.

8Sodišči prve in druge stopnje sta zaključili, da tožnica v zatrjevanem dogodku 20. 9. 2001 škode ni utrpela. Zaradi prepovedi iz tretjega odstavka 370. člena ZPP je revizijsko sodišče vezano na to dejansko ugotovitev. Tožnica v reviziji izpodbija pravilnost načina ugotovitve tega odločilnega dejstva z zatrjevanjem bistvenih kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ter po prvem odstavku 339. člena ZPP v zvezi z 8. členom ZPP. Revizijsko sodišče ugotavlja, da očitki o teh procesnih kršitvah niso utemeljeni. Sodišči sta pravilno povzeli ugotovitve obeh izvedencev, tako da o odločilnih dejstvih ni najti nasprotja med tem, kar navajata v razlogih svojih sodb o vsebini izvedenskih mnenj in med samimi izvedenskimi mnenji. Z zatrjevanjem protislovij med razlogovanjem sodišč in listinami v spisu tožnica v resnici izpodbija pravilnost dokazne ocene sodišč prve in druge stopnje. Ob upoštevanju nasprotij, ki sta jih med navedbami in izpovedjo tožnice ter listinami v spisu ugotovili sodišči nižjih stopenj, kot tudi povzetih mnenj obeh izvedencev, revizijsko sodišče zaključuje, da sta sodišči opravili dokazno oceno v skladu z napotki iz 8. člena ZPP. Sodišči sta upoštevali mnenje izvedenca travmatologa, da je že normalni fiziološki upogib vratne hrbtenice ob zaviranju pri tožnici, pri kateri so že predhodno obstajale anatomske in funkcionalne spremembe vratne hrbtenice, lahko povzročil, da se je njena hrbtenica razbolela, čeprav tak upogib pri normalni zdravi hrbtenici ne more povzročiti poškodbe. Sodišči pa sta dokazno oceno oprli tudi na tisti del njegovega izvedenskega mnenja, v katerem pojasnjuje, da bi do takšnih težav in posledic pri tožnici prišlo tudi pri kakršnihkoli vsakdanjih gibih. S trditvami, da je izvedenec travmatolog dopustil možnost, da je tožnica škodo utrpela na zatrjevan način, tožnica tako neuspešno uveljavlja kršitev 8. člena ZPP.

9S samim sklicevanjem na domnevo iz 149. člena Obligacijskega zakonika oziroma 173. člena Zakona o obligacijskih razmerjih ni mogoče dokazati, kako in kdaj ji je nastala škoda. Ker po ugotovitvah sodišč prve in druge stopnje tožnica škode ni utrpela med vožnjo avtomobila 20. 9. 2001, neutemeljeno uveljavlja zmotno uporabo pravil o objektivni odškodninski odgovornosti ter pomanjkanje razlogov o neutemeljenosti tožbenega zahtevka na podlagi pravil o objektivni odškodninski odgovornosti.

10Revizija v dovoljenem delu tako ni utemeljena, zato jo je revizijsko sodišče v tem obsegu skupaj s priglašenimi revizijskimi stroški zavrnilo (378. člen ZPP).