VSRS Sodba I Ips 215/2009-944

I. Zahteve za varstvo zakonitosti se zavrnejo.

II. Obsojena S. B. in D. M. sta dolžna plačati sodno takso.

III. Obsojenega D. T. se oprosti plačila sodne takse.

A.

1Okrožno sodišče v Kopru je z uvodoma navedeno sodbo obsojene S. B., A. I., D. T., N. B., S. Š., P. Đ. in D. S. spoznalo za krive storitve kaznivega dejanja neupravičenega prometa s prepovedanimi drogami po prvem odstavku 186. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), obsojena B. B. in Ž. G. za kriva storitve pomoči h kaznivemu dejanju neupravičenega prometa s prepovedanimi drogami po prvem odstavku 186. člena KZ-1 v zvezi z 38. členom KZ-1, obsojenega D. M. za krivega storitve kaznivega dejanja neupravičenega prometa z mamili po prvem odstavku 196. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ), obsojenega D. D. za krivega storitve kaznivega dejanja omogočanja uživanja mamil po prvem odstavku 197. člena KZ, obsojenega S. Š. pa še za kaznivo dejanje nedovoljenega prometa orožja in eksploziva po prvem odstavku 307. člena KZ-1. Sodišče je izreklo obsojenemu S. B. kazen štiri leta zapora; obsojenemu D. M. kazen eno leto in šest mesecev zapora; obsojenemu A. I. kazen eno leto in dva meseca zapora; obsojenemu D. D. kazen tri mesece zapora, pri čemer mu ni preklicalo pogojnih obsodb, izrečenih s pravnomočnima sodbama Okrajnega sodišča v Sežani K 126/08 z dne 28. 11. 2008 in K 36/07 z dne 24. 9. 2008 in s pravnomočno sodbo Okrajnega sodišča v Postojni K 43/08 z dne 6. 6. 2008; obsojenemu D. T. kazen dve leti in šest mesecev zapora; obsojenemu P. Đ. kazen dve leti zapora; obsojenemu S. Š. je za kaznivo dejanje po prvem odstavku 186. člena KZ-1 določilo kazen eno leto in osem mesecev zapora, za kaznivo dejanje po prvem odstavku 307. člena KZ-1 mu je določilo kazen šest mesecev zapora, nato pa mu je na podlagi 2. točke drugega odstavka 53. člena KZ-1 izreklo enotno kazen dve leti in dva meseca zapora; obsojenemu B. B. pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen šest mesecev zapora in preizkusno dobo dve leti; obsojenemu Ž. G. pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen eno leto zapora in preizkusno dobo dve leti; obsojeni N. B. pogojno obsodbo, v kateri ji je določilo kazen šest mesecev zapora ter ji ob upoštevanju kazni en mesec zapora, izrečene s pogojno obsodbo Okrajnega sodišča v Postojni I K 737/09 z dne 1. 7. 2009, določilo enotno kazen šest mesecev in petnajst dni zapora in preizkusno dobo dve leti; obsojenemu D. S. pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen eno leto zapora in preizkusno dobo dve leti. Na podlagi 56. člena KZ-1 je sodišče obsojenim S. B., D. M., A. I., D. D., D. T., S. Š., N. B. in D. S. v izrečene kazni vštelo čas, prestan v pridržanju, priporu in hišnem priporu. Na podlagi prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je sodišče obsojenim S. B., D. M., A. I., B. B., D. T., S. Š., N. B., Ž. G. in P. Đ. naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter plačilo sodne takse in stroškov zagovornikov, postavljenih po uradni dolžnosti. Obsojena D. D. in D. S. je sodišče oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka, stroški po uradni dolžnosti postavljenega zagovornika pa bremenijo proračun. Obsojeni N. B. je sodišče naložilo plačilo stroškov, nastalih s prisilno privedbo na glavno obravnavo, in plačilo sodne takse, poleg tega je še odločilo, da stroški izvedenca forenzične toksikologije in farmacije ter izvedenca računalniške stroke bremenijo proračun. Sodišče je obsojencem odvzelo zasežene prepovedane droge in sredstva, namenjena preprodaji prepovedanih drog. Sodišče je naložilo obsojenemu S. B. plačilo premoženjske koristi 280 EUR v zvezi s kaznivim dejanjem, opisanim pod točko I/2 sodbe, in 9.000 EUR v zvezi s kaznivim dejanjem, opisanim pod točko I/4 sodbe; obsojenima S. B. in D. T. nerazdelno plačilo 1.600 EUR premoženjske koristi; obsojenima D. T. in P. Đ. nerazdelno plačilo 4.200 EUR premoženjske koristi ter obsojenima D. T. in S. Š. nerazdelno plačilo 1.700 EUR premoženjske koristi.

2Višje sodišče v Kopru je pritožbama okrožne državne tožilke in zagovornika obsojenega S. Š. delno ugodilo in izpodbijano sodbo tudi po uradni dolžnosti spremenilo v odločbi o kazenski sankciji tako, da je obsojenemu S. B. izrečeno kazen zvišalo na pet let zapora; obsojenemu A. I. izrečeno kazen zvišalo na eno leto in šest mesecev zapora; obsojenemu D. T. izrečeno kazen zvišalo na tri leta in šest mesecev zapora: obsojenemu S. Š. določeno kazen za kaznivo dejanje neupravičenega prometa s prepovedanimi drogami zvišalo na dve leti zapora ter upoštevajoč določeno kazen šest mesecev zapora za kaznivo dejanje nedovoljenega prometa orožja in eksploziva na podlagi 53. člena KZ-1 izreklo enotno kazen dve leti in dva meseca zapora; in v odločbi o vštetju pripora v izrečeno kazen glede obsojenih A. I., D. T., P. Đ. ter S. Š.; v ostalem pa je pritožbo okrožne državne tožilke in zagovornika obsojenega S. Š. ter pritožbe zagovornikov obsojenih Ž. G., D. M., D. S., D. T., P. Đ., S. B., N. B. in pritožbo obsojenega D. D. v celoti zavrnilo kot neutemeljene in v nespremenjenih, a izpodbijanih, delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obsojenim S. B., D. M., D. D. in N. B. je sodišče naložilo plačilo sodne takse.

3Zoper pravnomočno sodbo so vložili zahteve za varstvo zakonitosti zagovornika obsojenih S. B. in D. T. zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in drugih kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost izpodbijane sodbe, ter kršitve 29. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava) in zagovornik obsojenega D. M. zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 9. in 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Zagovorniki predlagajo, da Vrhovno sodišče izpodbijano pravnomočno sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

4Na zahteve za varstvo zakonitosti je odgovoril vrhovni državni tožilec, ki meni, da zahteve niso utemeljene. V zahtevi zagovornika obsojenega B. so ponovljeni enaki razlogi, kot so bili uveljavljani v pritožbi, zato je o njih zavzelo stališče že pritožbeno sodišče. V zvezi z zahtevo zagovornika obsojenega M. vrhovni državni tožilec meni, da ni podana kršitev identitete med sodbo in obtožbo ter da je sodišče napravilo spremembo v obsojenčevo korist, ker gre za blažjo izvršitveno obliko. Ostale zagovornikove navedbe pa posegajo na področje dejanskega stanja. Glede zahteve zagovornika obsojenega T. vrhovni državni tožilec navaja, da zagovornik natančno ne pojasni, kateri podatki, ki jih je pridobil policijski informator, naj bi bili take narave, da jih ne bi smel pridobiti.

5Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obsojencem in njihovim zagovornikom, ki se o njem niso izjavili.

B-I.

6Zagovornik obsojenega D. T. v zahtevi za varstvo zakonitosti obširno navaja, da odredba preiskovalne sodnice Pp 8/2008 z dne 14. 8. 2008 in odredba državnega tožilca Ktr 12/08 z dne 13. 8. 2008, izdani zoper obsojenega S. B., nista zakoniti, prav tako po njegovem stališču niso zakoniti dokazi, pridobljeni na podlagi teh odredb. Izsledki prikritih ukrepov zoper I. M., zaseg prepovedane droge M. Ž., izpis telefonske komunikacije med I. M. in S. B. ter izpis telefonskih klicev N. B. po vložnikovem mnenju ne dajejo podlage za sklepanje o obstoju utemeljenega suma, to pa naj bi bilo potrjeno tudi z dopisom preiskovalne sodnice Pp 6/2008 z dne 4. 8. 2008 državnemu tožilcu, da iz obširne dokumentacije ni mogoče zaznati utemeljenih razlogov za sum, da sta I. M. in D. K. storila očitano kaznivo dejanje. Vložnik meni, da nezadostni dokazi za utemeljenost suma, da bi I. M. in D. K. storila kaznivo dejanje, še potrjujejo njegov zaključek, da ti dokazi ne zadostujejo za sklep o obstoju utemeljenih razlogov za sum, da je enako kaznivo dejanje storil S. B.

7Po pregledu podatkov v spisu Vrhovno sodišče ugotavlja, da je stališče sodišča druge stopnje, ki je obširno odgovorilo na enake, v pritožbi uveljavljane navedbe, sprejemljivo in logično (sodba, strani od 8 do 11). Tako iz gradiva, ki ga je preiskovalni sodnici predložila policija, kot tudi iz odredbe Okrožnega sodišča v Kopru Pp 8/2008 z dne 14. 8. 2008 je razvidno, da policijski informator ni izključni vir, na katerega bi se opirala sodna odredba. Namreč, policija je na podlagi dokazov, zbranih v mesecu maju leta 2008 zoper I. M. in D. K., ugotovila, da N. B., ki se je preselila v P., preprodaja prepovedano drogo, slednjo pa ji je dostavljal M. Ž. kot sel obsojenega S. B. Ta podatek je razviden iz pogovora M. in B. v zvezi s pripeljano drogo v Postojno z dne 5. 7. 2008. Drogo je v Postojno pripeljal J. K., M. in K. pa sta iz maščevanja prerezala gume na K. vozilu. M. in B. sta po telefonu govorila prav o tem dogodku. Nadalje, iz izpisa prometnih podatkov na telefonski številki obsojene N. B. 041... je razvidno, da se je obsojenka 5. 7. 2008 po telefonu večkrat pogovarjala s K. in B. Policija je preiskovalni sodnici predložila tudi podatke o tem, da se B. na območju Medvod in Sežane srečuje z M. O., ki je bil osumljen za istovrstno kaznivo dejanje kot B. Do teh podatkov je policija prišla na podlagi izpisov telefonske komunikacije in tajnega opazovanja v mesecih marcu, aprilu, maju, juniju in avgustu leta 2008. Glede na navedeno je mogoče zaključiti le, da odredba Pp 8/2008 z dne 14. 8. 2008 temelji na več virih, ki kažejo na prepovedano dejavnost obsojenega B. in ki jih je policija pridobila več mesecev pred pridobitvijo informacije anonimnega informatorja. Podatek, ki ga je policija pridobila od anonimnega informatorja 6. 8. 2008, tako ni edini, na katerega bi se opirala izpodbijana sodna odredba, zato obravnavanega primera ni mogoče enačiti s primerom, obravnavanim v sodbi Vrhovnega sodišča I Ips 78/2008 z dne 18. 12. 2008, na katero se sklicuje vložnik v zahtevi in v kateri je informacija anonimnega informatorja služila kot edini vir za izdajo odredbe preiskovalnega sodnika za izvedbo prikritih preiskovalnih ukrepov. S podajanjem lastne ocene zgoraj navedenih dokazov zoper obsojenega B. ter z lastnim zaključkom, da ti dokazi ne morejo služiti za utemeljen sum, da je obsojeni B. storil kaznivo dejanje, vložnik pod videzom bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP uveljavlja nedovoljeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP). Zato je iz enakega razloga treba zavrniti po vsebini identične navedbe zagovornika obsojenega S. B.

B-II.

8V zahtevi za varstvo zakonitosti zagovornik obsojenega D. M. ob uveljavljanju bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 9. točke prvega odstavka 371. člena ZKP navaja, da je sodišče prve stopnje prekoračilo obtožbo in glede določenih odločilnih dejstev v razlogih sodbe povzelo določene dokaze na način, da je navedlo nekaj, kar iz teh dokazov ne izhaja. Sodišče je ugotovilo, da prodaja prepovedane droge obsojenemu M. ni dokazana, s posegom v tenor obtožbe, da je obsojenec prenašal prepovedano drogo zaradi prodaje, pa je po vložnikovem mnenju storilo očitano bistveno kršitev določb kazenskega postopka.

9Tudi o tej, že v pritožbi uveljavljani kršitvi, je razumno stališče zavzelo sodišče druge stopnje (sodba, stran 22 in 28). Zaključilo je, da je kljub spremembi obtožbenega očitka še vedno podana subjektivna in objektivna identiteta med sodbo in obtožbo. Po prvem odstavku 354. člena ZKP se sme sodba nanašati samo na osebo, ki je obtožena, in samo na dejanje, ki je predmet obtožbe, obsežene v vloženi oziroma na glavni obravnavi spremenjeni ali razširjeni obtožnici. Sodišče glede pravne presoje dejanja ni vezano na predlog tožilca (drugi odstavek 354. člena ZKP). V več sodbah je Vrhovno sodišče obrazložilo (na primer Ips 168/97 z dne 5. 9. 2001, I Ips 11/2001 z dne 3. 4. 2003, I Ips 332/2003 z dne 15. 4. 2004 in druge), da objektivna identiteta med obtožbo in sodbo ni prekršena, če sodišče v primeru, da je na glavni obravnavi ugotovljeno drugačno dejansko stanje, kot je opisano v obtožbi, opis dejanja spremeni tako, da v izrek sodbe povzame dejanje, kot je ugotovljeno na glavni obravnavi, če gre v osnovi za isti dogodek in je tak opis dejanja ugodnejši za obtoženca. Do vsebinskih popravkov, ki niso na primer redakcijske, jezikovne ali stilistične narave, bi moralo biti sodišče zadržano.

10V obravnavanem primeru je bil obsojeni M. obtožen, da sta s S. B. 15. 9. 2008 v Ljubljani tajnemu policijskemu delavcu prodala 513,3 gramov heroina za 9.000 EUR. Na podlagi drugače ugotovljenega dejanskega stanja po izvedeni glavni obravnavi je sodišče prve stopnje opis kaznivega dejanja spremenilo tako, da je obsojeni M. 15. 9. 2008 v Ljubljani zaradi prodaje prenašal 513,3 gramov heroina, S. B. pa je istega dne ta heroin prodal, s tem, da je obsojeni M. - B. 15. 9. 2008 v Ljubljani prinesel 513,3 gramov heroina, obsojeni B. pa je nato istega dne prodal teh 513,3 gramov heroina tajnemu delavcu za 9.000 EUR.

11Kaznivo dejanje neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami je po prvem odstavku 196. člena KZ mogoče storiti na več alternativno predpisanih načinov: s proizvodnjo, predelovanjem, prodajo ali ponudbo naprodaj; ali z nakupom zaradi prodaje, hrambo ali prenašanjem ali posredovanjem pri prodaji ali nakupu; ali s kakšnim drugačnim neupravičenim dajanjem v promet prepovedanih drog ali predhodnih sestavin, ki se uporabljajo za izdelano prepovedanih drog. Glede na ugotovljeno dejansko stanje je sodišče alternativno izvršitveno obliko v opisu abstraktnega dejanskega stanu dodalo "zaradi prodaje prenašal" in nato v opisu konkretnega dejanskega stanu v točki I/4 izreka sodbe očitek obtožbe, da je obsojeni M. heroin "prodal" nadomestilo z opisom, da je heroin prinesel B. Po oceni nižjih sodišč je taka alternativna izvršitvena oblika kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami tudi blažja za obsojenca.

12Glede na dejanske okoliščine obravnavanega primera je sprememba, kakršno je napravilo sodišče prve stopnje, po oceni Vrhovnega sodišča nepotrebna. Sodišče prve stopnje na podlagi poročil o tajnem opazovanju in tajnem delovanju, videoposnetka in izpovedbe tajnega policijskega delavca namreč ugotavlja, da je v bližini vhoda v gostilno P. zavitek s prepovedano drogo prinesel obsojeni M. in ga izročil obsojenemu B., ta pa tajnemu policijskemu delavcu, pri čemer sta obsojenca pred izročitvijo droge predrla embalažo in tajnemu policijskemu delavcu pokazala, da gre za heroin. Na tako dogajanje je po oceni Vrhovnega sodišča treba gledati kot na celoto, zaradi česar njegova delitev na posamezne faze (prinašanje prepovedane droge, njena izročitev soobsojencu, nato pa sledi dejanska prodaja droge) ni utemeljena. Še manj je logičen zaključek sodišča prve stopnje, da prodaja prepovedane droge obsojenemu M. ni dokazana, ker je pred tem sam ni nabavil. Vrhovno sodišče tudi ocenjuje, da je v obravnavanem primeru prodaja prepovedane droge po sami naravi stvari vključevala tudi prenašanje prepovedane droge (ni pa tega mogoče trditi za vse življenjske situacije). Ob tehtanju, ali bi bil obsojeni M., če bi bil za kaznivo dejanje po obtožbi pravnomočno oproščen, lahko še obtožen za drugo, pa čeprav zanj ugodnejše dejanje (tako imenovani test res iudicata), glede na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje Vrhovno sodišče ugotavlja, da bi pravnomočna oprostilna sodba za kaznivo dejanje prodaje prepovedane droge pokrila tudi kaznivo dejanje prenašanja prepovedane droge zaradi prodaje. Zato zaradi prepovedi ponovnega sojenja o isti stvari obtožba zoper M. zaradi prenašanja prepovedane droge zaradi prodaje ne bi bila več mogoča. Na tej podlagi je treba zaključiti, da je bila v obravnavanem primeru sprememba obtožbe, kakršno je napravilo sodišče prve stopnje, dopustna, z vidika obsojenca pa gre za spremembo, ki mu ni ne v škodo ne v korist. V prvem odstavku 196. člena KZ alternativno navedene izvršitvene oblike tega kaznivega dejanja niso naštete v razmerju od hujše proti milejši obliki, temveč gre za enakovredne oziroma enako hude izvršitvene oblike. Med sodbo in obtožbo kljub spremenjenemu opisu ostaja subjektivna in objektivna identiteta, saj se sodba nanaša na osebo, ki je obtožena, in na dejanje, ki je predmet obtožbe, obsežene v vloženi obtožnici (prvi odstavek 354. člena ZKP). Opis kaznivega dejanja v izreku izpodbijane sodbe se nanaša na isti historični dogodek, na katerega se je nanašala obtožba. Z opisano spremembo tako ni bilo poseženo v objektivno identiteto med obtožbo in sodbo. Zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 9. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ni podana.

B-III.

13Zagovornik obsojenega S. B. v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja enake kršitve, zaradi katerih je vložil že pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje. Sodišče druge stopnje je tako že podalo odgovore na vsa vprašanja, ki jih vložnik izpostavlja v zahtevi. Vložnik v zahtevi navaja, da je policija ravnala v nasprotju z določbo tretjega odstavka 155. a člena ZKP, ko je kot tajnega policijskega delavca angažirala informatorja, ki ni policist. Ob uveljavljanju kršitve obsojenčeve pravice do uporabe svojega jezika iz 3. točke prvega odstavka 371. člena ZKP zagovornik navaja, da so bili na glavni obravnavi posnetki prisluhov telefonskim pogovorom predvajani v srbskem, bosanskem ali hrvaškem jeziku, sodni tolmač, ki bi strankam take pogovore lahko prevajal, pa ni bil navzoč. Obsojenec se tudi ni odpovedal pravici do prevajanja poteka glavne obravnave v slovenski jezik. Po vložnikovem stališču gre pri prisluhu NOKI-1M, št. 10662, z dne 20. 11. 2008 za nedovoljen dokaz. Policija je imela dovoljenje za prisluškovanje telefonskim pogovorom, v primeru omenjenega prisluha pa telefonska zveza ni bila vzpostavljena in telefonskega pogovora ni bilo. Zato gre pri omenjenem prisluhu za posnetek pogovora sogovornikov v zaprtem prostoru, pri čemer je telefonski aparat služil kot snemalna naprava. Za snemanje pogovorov v zaprtem prostoru pa policija ni imela dovoljenja iz 151. člena ZKP. Vložnik ob navajanju, da tajni policijski delavec z oznako 33333 ne razume slovenskega jezika, zato tudi ni razumel uradnega zaznamka o prepoznavi oseb po fotografijah, ne pojasni, katero kršitev določb kazenskega postopka uveljavlja, ne sprejema pa razlogov sodišča druge stopnje, zaradi česar naj bi bila podana kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Z vsebinsko enakimi navedbami kot zagovornik obsojenega T. zagovornik obsojenega B. v zahtevi navaja, da policija ni razkrila nobenih podatkov, ki bi preiskovalnemu sodniku omogočili preizkus zanesljivosti informatorja in objektivne resničnosti informacij. Zato vložnik meni, da so dokazi, pridobljeni na podlagi odredbe preiskovalnega sodnika Pp 8/2008 z dne 14. 8. 2008 in državnega tožilca Ktr 12/2008 z dne 13. 8. 2008, nezakoniti, izpodbijana sodba pa se opira izključno na take dokaze. Končno vložnik uveljavlja še kršitev obsojenčeve pravice do obrambe iz tretje alineje 29. člena Ustave, ker sodišče ni sprejelo dokaznega predloga za zaslišanje M. O. Slednji naj bi bil drugi sofinancer nakupa prepovedane droge iz točke I/3 obtožbe. Obsojenec pa je storitev tega kaznivega dejanja v celoti zanikal, pojasnil je njegovo poznanstvo z O. ter njune dogovore o odprtju avtopralnice.

14Kot rečeno, o vseh navedenih zagovornikovih očitkih je zavzelo logično in sprejemljivo stališče že sodišče druge stopnje ob odgovarjanju na vložnikove, po vsebini enake pritožbene navedbe (sodba, stran od 19 do 25). Po drugem odstavku 155. a člena ZKP je tajni policijski delavec lahko policist, policijski delavec tuje države, izjemoma pa tudi druga oseba, če izvedba tajnega delovanja drugače ni mogoča. V primeru, kot je obravnavani, je treba v obrazložitvi predloga in odredbe za odreditev tajnega delovanja navesti utemeljitev, zakaj je treba uporabiti za tajno delovanje osebo, ki ni policist ali policijski delavec tuje države (6. točka petega odstavka 155. a člena ZKP). V pobudi za odreditev prikritih preiskovalnih ukrepov tajnega opazovanja, tajnega delovanja in navideznega odkupa z dne 12. 8. 2008 (stran 9) in v dovoljenju oziroma odredbi z dne 13. 8. 2008 (stran 7) sta policija in državni tožilec posebej utemeljila, zakaj bi kot tajni policijski delavec (TD1) prišel v poštev informator. Ob tem se policija in državni tožilec sklicujeta na dejstvo, da je S. B. vključen v kriminalno združbo, ki je očitno seznanjena z metodami kriminalistične policije za zbiranje dokazov, da gre za zaprto kriminalno združbo s svojimi navadami obnašanja in uporabo posebnega jezika. Obsojenec je tudi zelo sumničav, zato ne bi bilo mogoče, da bi kar takoj v zadevo vstopili in se kot tajni delavci vključili le policisti. Vložnikovo zatrjevanje, da pobuda in odredba ne vsebujeta posebne utemeljitve, zakaj se bo kot tajnega delavca policije uporabilo drugo osebo, ki ni policist, nima podlage v podatkih v spisu, zato tudi ni utemeljeno. Poleg tega vložnik niti ne utemelji, kako naj bi zatrjevana kršitev vplivala na zakonitost izpodbijane sodbe.

15Utemeljitev sodišča druge stopnje, da je pri komunikaciji s tajnim policijskim delavcem 33333 sodelovala na policiji zaposlena oseba, ki odlično govori angleški jezik, zaradi česar navajanje, da tajni policijski delavec ni razumel, kaj podpisuje, je logična. Stališče sodišča druge stopnje temelji na pojasnilih koordinatorja kriminalista T. Ž., danih na zaslišanju pred sodiščem. Prav tako je kriminalist pojasnil nedoslednosti pri zapisovanju oznak tajnih policijskih delavcev v poročilih o tajnem opazovanju in tajnem delovanju na listovnih številkah od 199 do 204 ter od 205 do 206. Zato Vrhovno sodišče v tem delu ne ugotavlja zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, z navajanjem, da ti dokazi zaradi omenjenih nedoslednosti niso verodostojni, pa vložnik uveljavlja nedovoljeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP).

16Iz posnetka telefonskega pogovora NOKI-1M, št. 10662, je razvidno, da je bil z obsojenčeve telefonske številke 070..., kateri je prisluškovala policija, zabeležen telefonski klic, med čakanjem na odziv klicane številke pa je obsojeni B. navzočim sogovornikom izjavil, da je O. hotel z njim iti „po pol“, da bi imel neko kamuflažo za druženje. Na tak način je bila vzpostavljena komunikacija med obsojenčevo telefonsko številko in klicano številko, le da naslovnik obsojenčevega telefonskega klica še ni sprejel. Z vzpostavitvijo povezave med obsojenčevo telefonsko številko in komunikacijskim omrežjem je prišlo tudi do vklopa snemalne naprave. Zato je zgolj spletu okoliščin mogoče pripisati posnetek glasov v ozadju, na katere je policija naletela na podlagi sodne odredbe, izdane zoper obsojenca. V obravnavanem primeru je pridobitev obsojenčeve izjave plod obsojenčevega ravnanja, ne pa nezakonitega ravnanja policije, ki bi v prostor, v katerem se je nahajal obsojenec, namestila prisluškovalno napravo. O vsebinsko podobnem primeru je Vrhovno sodišče že zavzelo enako stališče v sodbi I Ips 19969/2010 z dne 14. 2. 2012 (točka 12).

17Očitek obsojenčevega zagovornika v zvezi z bistveno kršitvijo določb kazenskega postopka iz 3. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ni utemeljen. Ta kršitev je podana, če je bila glavna obravnava opravljena brez oseb, katerih navzočnost na glavni obravnavi je po zakonu obvezna, ali če je bil obdolženec, zagovornik, oškodovanec kot tožilec ali zasebni tožilec kljub svoji zahtevi prikrajšan za pravico uporabljati na glavni obravnavi svoj jezik in v svojem jeziku spremljati njen potek (8. člen). Že sodišče druge stopnje je s tem v zvezi vložniku razumno odgovorilo, da je celoten kazenski postopek potekal v slovenskem jeziku, da so bili na glavni obravnavi 12. 1. 2010, ki jo omenja vložnik, reproducirani zvočni posnetki, od katerih so bili nekateri tudi v tujem jeziku, po reproduciranju pa so bili prebrani prepisi posnetkov, ki jih je opravila sodna tolmačka. Iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 12. 1. 2010 ter prepisa zvočnega zapisa tega dela glavne obravnave je razvidno, da je postopek potekal v slovenskem jeziku, da so bili poslušani prisluhi, označeni z GAVRO-1 in DEJAN-6 v tujem jeziku, nato pa so bili prebrani prepisi teh zvočnih posnetkov v slovenskem jeziku. Obsojenec ali njegov zagovornik glede poslušanih posnetkov v tujem jeziku in prebranih prevodov posnetkov v slovenskem jeziku nista imela pripomb. Zato zatrjevanje o nemožnosti uporabe svojega jezika v tem kazenskem postopku ni utemeljeno.

18Dokazni predlog za zaslišanje M. O. vložnik v zahtevi utemeljuje s tem, da bi ta priča sodišču pojasnila potek dogodkov in potrdila obsojenčev zagovor v delu, ki se nanaša na očitek iz točke I/3 obtožnice. V tem delu je bil obsojenec spoznan za krivega kaznivega dejanja neupravičenega prometa s prepovedanimi drogami po prvem odstavku 186. člena KZ-1, ker je v avgustu leta 2008 zaradi prodaje kupil 5 kilogramov heroina tako, da je s 30.000 EUR financiral polovico nakupa 10 kilogramov heroina na Kosovu, katerega prevoz v Slovenijo je organiziral M. O., policisti pa so vseh 10 kilogramov heroina 27. 8. 2008 zasegli na območju Celja. Sodišče prve stopnje je na podlagi poročil o tajnem delovanju z dne 19. 8. 2008 in 1. 9. 2008, poročil o tajnem delovanju, izpovedbe tajnega policijskega delavca 22222, obsojenčevega zagovora, dokazov iz spisa Okrožnega sodišča v Kranju ter sodbe tega sodišča K 148/2008, s katero so bili M. O., J. O. in A. C. spoznani za krive storitve kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa z mamili po prvem odstavku 196. člena KZ, zaključilo, da je obsojenec storil očitano kaznivo dejanje.

19Vrhovno sodišče je v številnih odločbah (na primer I Ips 186/98 z dne 17. 9. 1998, I Ips 56/98 z dne 30. 9. 1999, I Ips 203/97 z dne 5. 10. 2000, I Ips 32/2001 z dne 19. 11. 2003 in drugih) obrazložilo, da v skladu z načelom proste presoje dokazov (prvi odstavek 18. člena ZKP) sodišče prosto odloča, katere predlagane dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost. Pri tem ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga obramba. Predlagani dokazi morajo biti pravno relevantni, pri čemer je treba pravno relevantnost predlaganega dokaza utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti. Sodišče sme zavrniti dokaze, za katere oceni, da niso pomembni za pravilno odločitev, ker niso v relevantni zvezi z obravnavanim kaznivim dejanjem, ali ker ni verjetno, da bodo izključili obstoj pravno pomembnih dejstev. V obravnavanem primeru vložnik zahteve ne konkretizira, o katerih dogodkih naj bi predlagana priča M. O. izpovedal in kateri del obsojenčevega zagovora naj bi potrdil (pri čemer sodišče prve stopnje ugotavlja, da obsojenec v zagovoru pravzaprav potrjuje zbrane dokaze). Iz izreka sodišča prve stopnje ni razvidno, kot navaja vložnik, da naj bi bil M. O. sofinancer druge polovice nakupa prepovedane droge. Zato Vrhovno sodišče zaključuje, da vložnik ni izkazal pravne relevantnosti predlaganega dokaza. Ob tem je treba še ugotoviti, da je sodišče prve stopnje izvedbo predlaganega dokaza utemeljeno zavrnilo.

B-IV.

20Po drugem odstavku 420. člena ZKP je kot razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, torej navajanje pomislekov, da odločilna dejstva, na katerih neposredno temelji uporaba materialnega ali procesnega zakona, niso bila pravilno ali v celoti ugotovljena. Ta razlog med drugim obsega tudi drugačno presojo izvedenih dokazov ter njihove verodostojnosti. Vrhovno sodišče je torej pri odločanju o zahtevi vezano na takšno dejansko stanje, kot ga ugotavlja izpodbijana pravnomočna sodba. Zagovornika obsojenih S. B. in D. T. v zahtevah navajata, da „zgodba“ s policijskim informatorjem ni prav verjetna, da je neprepričljiva, ter da je neživljenjsko, da bi obsojeni B. že ob prvem stiku neznani osebi ponudil prepovedano drogo. Vložnika na tak način podajata lastno videnje obravnavanega dogodka, ki pa nima podlage v dejanskem stanju, ugotovljenem s pravnomočno sodbo (nasprotuje pa celo zagovoru obsojenega B., češ da se odvisniki med seboj takoj prepoznajo). Iz enakega razloga ni mogoče slediti navedbam, da je policija z angažiranjem informatorja kot tajnega policijskega delavca izzvala kriminalno dejavnost. S takimi navedbami vložnika prikazujeta svoj pogled na ugotovljeno dejansko stanje, s čimer uveljavljata nedovoljeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Enako, za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti nedovoljeno kršitev pod videzom bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP uveljavlja tudi zagovornik obsojenega D. M. Izhajajoč iz obsojenčevega zagovora ter poročil o tajnem delovanju in tajnem opazovanju namreč obširno navaja, da obsojeni M. z obsojenim B. 15. 9. 2008 tajnemu policijskemu delavcu ni prodal prepovedane droge; da prepovedane droge ni prenašal zaradi prodaje; da bi bile v primeru prenašanja zavitka prepovedane droge in zaradi rokovanja s tem zavitkom na slednjem zagotovo ostale obsojenčeve biološke sledi, katerih pa policija ni našla; da ni zabeležen noben stik obsojenca s tajnim policijskim delavcem; da je navedba o tem, kje je obsojenec parkiral B. vozilo, protispisna; da je bilo tudi območje za gostiščem P. pokrito s tajnim opazovanjem; da je dejstvo, da je tajni policijski delavec po fotografijah prepoznal obsojenega M., brez dokazne vrednosti; ter da tajni policijski delavec v poročilu nikjer ni omenil gostilne, čeprav sodišče zaključuje, da je obsojeni M. odšel iz gostilne in prinesel zavitek.

C.

21Vrhovno sodišče ni ugotovilo zatrjevanih kršitev določb kazenskega postopka, zato je zahteve za varstvo zakonitosti zagovornikov obsojenih S. B., D. M. in D. T. na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljene.

22Izrek o stroških, nastalih v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, ki sta jih dolžna plačati obsojena S. B. in D. M., temelji na določbi 98. a člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Oprostitev plačila sodne takse obsojenega D. T. pa temelji na določbi 98. a člena ZKP v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP.