VSRS Sodba I Ips 3907/2010-92

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso.

1Okrožno sodišče v Ljubljani je z uvodoma citirano sodbo spoznalo obsojenega O. N. za krivega storitve kaznivega dejanja spolnega nasilja po prvem odstavku 181. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ) in kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 133. člena KZ. Izrečena mu je bila pogojna obsodba in v njej določeni kazni po prvem odstavku 181. člena KZ sedem mesecev zapora in po prvem odstavku 133. člena KZ pet mesecev zapora ter zatem po 2. točki drugega odstavka 47. člena KZ določena enotna kazen deset mesecev zapora, ki pa ne bo izrečena, če obsojenec v preizkusni dobi dveh let ne bo storil novega kaznivega dejanja. Na podlagi prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je bilo odločeno, da je obsojenec dolžan povrniti stroške kazenskega postopka, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom, ter sodno takso, ki bo odmerjena po pravnomočnosti sodbe.

2Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo II Kp 3907/2010 z dne 19. 4. 2011 pritožbi zagovornika delno ugodilo in izpodbijano sodbo v odločbah o krivdi, kazenski sankciji in stroških kazenskega postopka spremenilo, tako da je zoper obsojenca iz razloga po 4. točki 357. člena ZKP zavrnilo obtožbo, da naj bi storil kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 133. člena KZ ter v tem delu odločilo, da stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obsojenca in potrebni izdatki ter nagrada njegovega zagovornika (če se dajo izločiti iz skupnih stroškov) obremenjujejo proračun. Za kaznivo dejanje spolnega nasilja po prvem odstavku 181. člena KZ je sodišče druge stopnje obsojencu izreklo pogojno obsodbo z določeno kaznijo sedem mesecev zapora in preizkusno dobo dveh let. V ostalem je bila pritožba zavrnjena kot neutemeljena in v nespremenjenih delih potrjena sodba sodišča prve stopnje.

3Zagovornik obsojenca je zoper navedeno pravnomočno sodbo vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, in sicer zaradi razlogov iz 1., 2. in 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP. Predlagal je, da Vrhovno sodišče zahtevi ugodi ter izpodbijani sodbi prve in druge stopnje razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo obravnavanje.

4V odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti je vrhovna državna tožilka navedla, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

5Odgovor vrhovne državne tožilke je bil poslan obsojencu in zagovorniku, ki pa se o njem nista izjavila.

6Zahtevo za varstvo zakonitosti je mogoče vložiti le iz razlogov, navedenih v 1. do 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP. V teh primerih gre torej za kršitve kazenskega zakona, bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in za druge kršitve določb kazenskega postopka, če so te kršitve vplivale na zakonitost sodne odločbe. V drugem odstavku 420. člena ZKP je izrecno izključena možnost uveljavljanja zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja v zahtevi za varstvo zakonitosti. Poleg tega je v prvem odstavku 424. člena ZKP določeno, da se sodišče pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi.

7Zagovornik obsojenca v zahtevi navaja, da uveljavlja „kršitve določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost sodne odločbe“, pri tem pa ne specificira, katere določbe kazenskega postopka so bile kršene. V nadaljevanju sicer trdi, da je bila z izrečeno obsodilno sodbo v ponovljenem postopku, potem ko je pritožbeno sodišče prvostopenjsko oprostilno sodbo razveljavilo in vrnilo v ponovno sojenje, kršeno načelo „in dubio pro reo“. Vendar tudi v tem pogledu ne specificira, katera določba kazenskega postopka naj bi bila v tem pogledu kršena. Glede na ostale navedbe vložnika v zahtevi, je tudi glede na izpostavljeno načelo „in dubio pro reo“ ugotoviti, da dejansko napada dokazno oceno sodišča, ki bi po njegovi oceni morala ostati enaka kot po prvem sojenju, ko je bil obsojenec oproščen obtožbe, saj se po njegovem mnenju ugotovljeno dejansko stanje, v ponovljenem sojenju pred sodiščem prve stopnje, ni v ničemer spremenilo. S tem, ko zatrjuje, da je šlo v ponovljenem sojenju zgolj za drugačno (subjektivno) oceno „dejanskega stanja na podlagi istih dejstev (in dokazov)“, kar po njegovem mnenju predstavlja čisto arbitrarnost sojenja, vsebinsko uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja, kar z zahtevo ni dopustno uveljavljati.

8Kolikor vložnik v zahtevi izraža stališče, da se v ponovljenem sojenju, po razveljavitvi prvostopenjske oprostilne sodbe v pritožbenem postopku, ob ugotovljenem, popolnoma nespremenjenem dejanskem stanju, ne more izreči diametralno nasprotne – obsodilne sodbe, je mogoče ugotoviti, da na ta način ponuja razširjeno in napačno razlago 385. člena ZKP. Po tej določbi se sodba ne sme spremeniti v obtoženčevo škodo, če je bila podana pritožba samo v obtoženčevo korist. V obravnavanem primeru pa je bila zoper prvostopenjsko oprostilno sodbo vložena pritožba državnega tožilca in zato navedena določba ne pride v poštev, niti razlaga, ki jo ponuja vložnik.

9Zmotno je tudi stališče vložnika, da bi ob enakem dejanskem stanju sodbo sodišča prve stopnje (v tem primeru torej prvo, oprostilno sodbo) lahko spremenilo že samo pritožbeno sodišče na podlagi določbe petega odstavka 392. člena ZKP. Pritožbeno sodišče namreč ne more drugače presoditi dokazov, ki so bili na glavni obravnavi pred sodiščem prve stopnje neposredno izvedeni (na primer zaslišanje prič), temveč mora v primeru dvoma glede pravilnosti presoje tako izvedenih dokazov, te dokaze bodisi samo neposredno izvesti ali pa sodbo sodišča prve stopnje razveljaviti. Sodišče prve stopnje pa v primeru izvedenega dokaznega postopka na glavni obravnavi v ponovljenem sojenju ni omejeno s posebnimi dokaznimi pravili izven tistih, ki pomenijo izvedbo načela proste presoje dokazov (18. člen ZKP) in že omenjene prepovedi spremembe na slabše - reformatio in peius (385. člen ZKP), ki pa v tem primeru, kot že navedeno, ne pride v poštev.

10Glede na vse navedeno je bilo torej ugotovljeno, da v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljane kršitve niso bile podane ter je bila zato zahteva zavrnjena kot neutemeljena (425. člen ZKP).

11Odločitev o plačilu stroškov, nastalih v zvezi s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbah 98. a člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP.