VSM sklep IV Kp 2117/2011

Pritožba pooblaščenke oškodovancev kot tožilcev P. P., S. in I. K. ter mladoletnih M., M. in M. P. se zavrne kot neutemeljena.

1Okrajno sodišče v Mariboru je kot sodišče prve stopnje 19. 12. 2011 zoper obdolženo A.K. in obdolženo V.J. najprej po prvem odstavku 437. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v zvezi z drugim odstavkom 277. člena ZKP zavrglo obtožni predlog oškodovancev kot tožilcev z dne 20. 9. 2011, dopolnjen z vlogo dne 25. 11. 2011, v delu, ki se nanaša na kaznivo dejanje neupravičenega prisluškovanja in zvočnega snemanja po prvem odstavku 137. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) ter nato še po tretjem odstavku 76. člena ZKP isti obtožni predlog v delu, ki se nanaša na kaznivo dejanje neupravičenega slikovnega snemanja po prvem odstavku 138. člena KZ-1. Povzeto je bilo storjeno s sklepom I Kr 2117/2011.

2Zoper sklep, v njegovem drugem delu, se je pritožila pooblaščenka oškodovancev kot tožilcev, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in zaradi kršitve kazenskega zakona. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sklep v napadenem delu razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3Pritožba ni utemeljena.

4Čeravno pritožnica uveljavlja kršitve prava v najširšem pomenu besede, pa je iz pritožbene obrazložitve razbrati, da nasprotuje dejstvom, kot jih je ugotovilo sodišče prve stopnje. Po njenem je namreč opis kaznivega dejanja neupravičenega slikovnega snemanja po prvem odstavku 138. člena KZ-1 v zadostni meri konkretiziran, še zlasti, ker so domače ograjeno dvorišče in notranji stanovanjski prostori takšen kraj, kjer oseba upravičeno in razumno pričakuje popolno zasebnost. Poseg v takšen prostor je zato obenem poseg v posameznikovo zasebnost, ne oziraje se, ali je pri tem njegova osebnost žaljena ali smešena, o čemer je nenazadnje odločilo že Višje sodišče v pravdnem postopku.

5Uvodoma je treba opozoriti, da obtožni predlog v drugem delu ni bil zavržen zato, ker bi bil nerazumljiv ali nesklepčen, kot je razumeti iz končnega dela pritožbene obrazložitve, ampak kot nepopoln, kar ni isto. V primeru nerazumljivosti bi pritožnica namreč s povzeto pritožbeno obrazložitvijo zgrešila, tako pa je bila le neuspešna.

6Njeno razumevanje kazenskopravnega varstva zasebnosti, po katerem v primeru snemanja ali izdelave slikovnih posnetkov zadostuje že protipravnost ravnanja kot takega, je preširoko in posledično, glede na besedilo prvega odstavka 138. člena KZ-1, zmotno. Terjan je še občuten poseg v posameznikovo zasebnost, ki pa ga opis dejanja iz obtožbenega predloga tudi po presoji pritožbenega sodišča ne zajema. Neznano je že to, v konkretno čigavo zasebnost je bilo navedenega dne poseženo, kaj šele, ali je bilo to storjeno občutno. Konkretna oseba kot predmet posega in njegova vsebina sta po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje nujni sestavini opisa dejanja, saj v nasprotnem občutnosti posega ni mogoče preizkusiti. To je v obravnavani zadevi posebej pomembno, ker so bila predhodno opravljena posamezna preiskovalna dejanja, po katerih se ne preizkuša le oblikovna ustreznost obtožnega predloga (prvi odstavek 434. člena ZKP), stvarna pristojnost sodišča (prvi odstavek 435. člena ZKP) in razlogi za ustavitev postopka, ampak še utemeljenost suma (prvi odstavek 437. člena ZKP) očitanega kaznivega dejanja z vsemi predpisanimi znaki kot morajo izhajati iz njegovega (popolnega) opisa.

7Glede na obrazloženo je pritožbeno sodišče o pritožbi pooblaščenke oškodovancev kot tožilcev odločilo tako kot izhaja iz izreka tega sklepa (tretji odstavek 402. člena ZKP).