138. člen KZ-1

Pritožnik navaja, da je obdolženec spolne odnose med njim in oškodovanko snemal "z njenim izrecnim soglasjem", posledično prikazovanje takšnega posnetka ne more pomeniti kaznivega dejanja. Pri tem se sklicuje na stališče, ki ga je Vrhovno sodišče RS zavzelo v sodbi I Ips 76261/2010 z dne 27. 9. 2012, da v inkriminacijo po 138. členu KZ-1 ni zajeta situacija, v kateri gre za snemanje ali slikanje, ki sicer posega v zasebnost, a je storjeno s soglasjem; argumentum a contrario to pomeni, da seznanjanje drugih s posnetkom, ki sicer občutno posega v zasebnost drugega, pa je bil napravljen s soglasjem slikane osebe, ni kaznivo po 138. členu KZ-1. Po stališču Vrhovnega sodišča RS širša razlaga, ki bi inkriminirala tudi prikazovanje upravičeno pridobljenega posnetka, presega dovoljeno razlago 138. člena KZ-1, četudi je bil namen zakonodajalca morebiti drugačen. S tem, ko je obdolženec omogočil, da se je s posnetkom seznanilo pet oseb zunaj oškodovankinega družinskega kroga ali kroga osebnih znancev (ter ena oseba znotraj njenega družinskega kroga), ni izpolnjen zakonski znak javne objave, saj ne gre za širši krog ljudi zunaj družinskega kroga ali kroga osebnih znancev, temveč za m

Kaznivo dejanje nasilništva je lahko podano tudi v primeru uporabe sile v enkratnem življenjskem dogodku, če sila po vsebini in intenzivnosti v tej smeri odstopa. Okoliščin, ki konstruirajo očitek kaznivega dejanja, ni mogoče še dodatno upoštevati kot obteževalnih pri izbiri in odmeri kazni. Sodišče mora obrazložiti odločbo o izreku enotne kazni v skladu s pravili o steku. Uveljavitev načela enakosti pred zakonom zahteva nearbitrarno uporabo predpisov v razmerju do vsakega obtoženca in primerljivo kaznovanje v podobnih primerih.

Prestrašenost ali ogroženost kot zakonski znak kaznivega dejanja morata biti posledica direktnega delovanja storilca - opazovanja, zasledovanja ali vsiljivega prizadevanja vzpostavitve neposrednega stika ali stika preko elektronskih komunikacijskih sredstev. Morata biti sočasna z delovanjem storilca in povzročena z njegovim ravnanjem.

Toženka se je k zagotavljanju varnih delovnih razmer izrecno zavezala v tožnikovi pogodbi o zaposlitvi. S sprejetimi ukrepi zato tožniku ni samovoljno nalagala dodatnih obveznosti iz delovnega razmerja. Na drugi strani je spoštovanje in izvajanje predpisov in ukrepov o varnosti in zdravju pri delu zakonska dolžnost delavca (35. člen ZDR-1), h kateri se je tožnik izrecno zavezal tudi v pogodbi o zaposlitvi. Zahteva za izpolnjevanje pogoja PCT ni pomenila, da so se pogoji tožnikove zaposlitve spremenili ali enostranskega določanja obveznosti s strani delodajalca.

Morebitna privolitev oškodovanca prejšnji večer v snemanje dogajanja, ki naj bi bilo po vsebini v bistvenem drugačno od predmetnih posnetkov, ne more vključevati tudi privolitve v snemanje obravnavanega dogodka nekaj ur kasneje, ko sta se obsojenca izživljala nad nezavestnim oškodovancem, pri čemer gre za več posnetkov v razmaku dveh ur. Za predmetna snemanja pa oškodovanec privolitve niti ni bil sposoben dati. Ob ugotovitvi, da sta obsojena skupaj izvrševala zakonske znake kaznivega dejanja umora, ko sta oškodovanca skupaj na opisan način pretepala in se izživljala nad njim, pri čemer se je K. postavil na stran O. in se z njim poistovetil, fizično obračunavanje pa je s strani obeh obsojencev potekalo vse dokler oškodovanec ni izgubil zavesti in še tudi potem, k dejanjem pa je obsojeni K. pristopil v začetni fazi fizičnega obračunavanja med O. in oškodovancem, ko se je oškodovanec poskušal pobrati s tal, je sodišče pravilno zaključilo, da sta obsojenca dejanje izvršila v sostorilstvu in da sta se zavedala njunega skupnega delovanja. Pri tem na obstoj sostorilstva ne vpliva okoliščina, da je po povzročitvi bistvenih poškodb obsojenec želel poklicati rešilca (ki ga potem ni

Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da je obtožni predlog formalno pravno sicer popoln, vendar pa opis kaznivega dejanja ne vsebuje vseh zakonskih znakov obdolžencu očitanega kaznivega dejanja, ker obsega le abstraktni del zatrjevane inkriminacije občutnega posega v zasebnost oškodovanca, ne pa tudi konkretizacijo tega zakonskega znaka. Obrazložitev obtožnega predloga ne more nadomestiti manjkajočega opisa konkretnih okoliščin, ki opredeljujejo posamezni zakonski znak kaznivega dejanja.

S tem, ko sta oba obtoženca oškodovanca skupaj tepla, ga s pestmi udarjala po glavi in ga brcala, sta dejanje storila v sostorilstvu, saj sta skupaj izpolnjevala zakonske znake kaznivega dejanja, pri čemer ni bistveno, kdo je oškodovancu povzročil posamezne poškodbe. Neupravičen je vsak slikovni posnetek drugega, če slednji nanj ne pristane. Oškodovanec privolitve za snemanje in objavo posnetka zaradi poškodb, ki sta mu jih prizadejala obtožena, ni mogel dati, saj se dogajanja ni več zavedal.

Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da mora slikovni posnetek predstavljati občuten poseg v zasebnost, ki pa bo podan takrat, ko bo to prizadelo oškodovanca, bodisi, da so ti posnetki žaljivi, smešni, da izdajajo karkoli iz njegovega osebnega življenja in podobno. Vsebina tega občutnega poseganja v zasebnost oškodovanca pa mora v opisu dejanja biti navedena s konkretnimi okoliščinami. V predmetni zadevi pa iz opisa ne izhaja na kakšen način naj bi bilo občutno poseženo v zasebnost oškodovanke kot tožilke, torej ali naj bi morebiti sporne fotografije prizadele oškodovanko in na kakšen način. V opisu je navedeno, da so bili sporni fotografski posnetki objavljeni v tiskani in internetni izdaji B. z dne ... 2013. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da ta opis konkretizira le izvršitveno ravnanje, ki se očita obdolžencu, in sicer prikazovanje spornega posnetka tretjim osebam oziroma omogočanje, da se le-te s posnetkom seznanijo. Ne konkretizirajo pa občutnega posega v zasebnost oškodovanke, ker vsebina posega v zasebnost iz opisa dejanja ni razvidna. Izvršitveno ravnanje samo po sebi še ni kaznivo dejanje po 138. členu KZ-1, to postane šele, ko je s posnetkom občutno

Jezikovna razlaga prvega odstavka 138. člena KZ-1 pokaže, da je kaznivo prikazovanje ali seznanjanje drugih s posnetkom, narejenim brez soglasja posnete osebe, posnetek pa predstavlja občuten poseg v zasebnost. Protipravnost je posebej navedena v opisu v zvezi z izvajanem slikovnega snemanja (neupravičenega) oziroma fotografiranjem (brez soglasja). Po jezikovni razlagi je jasno, da v takšno inkriminacijo ni zajeta situacija, v kateri gre za snemanje ali slikanje, ki sicer posega v zasebnost, a je storjeno s soglasjem. Argumentum a contrario to pomeni, da seznanjanje drugih s posnetkom, ki sicer občutno posega v zasebnost drugega, pa je bil napravljen s soglasjem slikane osebe, ni kaznivo po členu 138. KZ-1.

Konkretna oseba kot predmet posega in njegova vsebina sta po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje nujni sestavini opisa dejanja, saj v nasprotnem občutnosti posega ni mogoče preizkusiti.