VSL sklep I Cpg 965/2011

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana dopolnilna sodba se razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

1Z dopolnilno sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da vsaka stranka nosi svoje pravdne stroške. V obrazložitvi je dobesedno zapisalo: „Sklep o stroških temelji na drugem odstavku 154. člena, 156. člena in 158. člena ZPP. Upoštevajoč vsebino odločitve pravnomočnega dela izreka sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani VIII Pg 567/98 v zvezi s sodbo in sklepom Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 801/2008 ter vsebino odločitve v tem ponovljenem postopku je sodišče ocenilo, da so pravdne stranke (obe tožeči in tožena stranka) v temu postopku le delno uspeli. Tožeča stranka pa je tudi delno (za 600.000,00 SIT) umaknila zahtevek iz naslova civilne kazni. Sodišče je na podlagi navedenega odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka“.

2Proti tej sodbi (pravilno: sklepu o stroških) se je tožeča stranka pravočasno pritožila. Pritožbenega razloga ne citira, iz vsebine pritožbe pa izhaja, da prvostopnemu sodišču očita zmotno uporabo materialnega prava. Navaja namreč, da je prva tožeča stranka uspela najmanj z 80 % (glede na vrednost spora), druga tožeča stranka pa po temelju v celoti, po višini pa prav tako z 80 %, saj je za 20 % oziroma 600.000,00 SIT tožeča stranka umaknila tožbo. V pravdi je bil „punktum“ postavljen glede na višino tožbenega zahtevka drugega tožnika. Zato bi tožena stranka morala ob pravilni uporabi materialnega prava tožeči stranki povrniti 80 % priglašenih pravdnih stroškov.

3Prvostopenjsko sodišče pritožbe toženi stranki ni vročilo v odgovor. Sklicevalo se je na določilo 366. člena ZPP.

4Pritožba je utemeljena.

5Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sta tožeči stranki v tej pravdi uveljavljali več zahtevkov, od katerih je pravnomočno ugodeno:

1zahtevku obeh tožnikov, da mora tožena stranka pri opravljanju svoje dejavnosti opustiti uporabo kopije naslovne spletne strani (portala ter vseh drugih spletnih strani spletnega mesta, ki je v izvirniku dosegljivo na naslovu www. ...,

2zahtevku obeh tožnikov, da mora tožena stranka z internetnega omrežja odstraniti kopijo spletnega mesta, ki je v izvirniku dosegljivo na naslovu www. ..., napisano pa v jeziki ASP in HTLM, z besedili in fotografijami vred,

3zahtevku drugega tožnika, da mu mora tožena stranka plačati 10.015,02 EUR s pripadki in

4zahtevku obeh tožnikov, da jima mora tožena stranka povrniti na 178,37 EUR

odmerjene separatne stroške.

Pravnomočno pa je zavrnjen zahtevek:

1na plačilo zakonskih zamudnih obresti od evrske protivrednosti 1.600.000,00 SIT za čas od 5. 9. 2006 do 1. 6. 2010 in

2zahtevek, da mora tožena stranka opustiti uporabo domen, katerih imena so izpeljana iz domene A. ter uporabo imena a, pri oglaševanju svoje ponudbe.

6Pritožbeno sodišče dalje ugotavlja, da sta vrednost spora tožeči stranki ocenili skupno na 3.000.000,00 SIT, oziroma sedaj 12.518,78 EUR, pri čemer pa vrednosti spora posameznih zahtevkov nista ocenjevali. Omenjeni znesek je znesek, katerega plačilo je drugi tožnik s 1. točko tožbenega zahtevka terjal od tožene stranke. S tem zahtevkom je uspel v višini 10.015.02 EUR (oziroma 2.400.000,00 takratnih SIT), za razliko v višini (takratnih 600.000,00 SIT oziroma sedaj) 2.503,76 EUR pa je tožbo tožeča stranka umaknila (primerjaj vlogo z dne 1. 9. 2006, list. št. 160).

7Po določilu drugega odstavka 44. člena ZPP je takrat, kadar se tožbeni zahtevek ne nanaša na denarni zahtevek, odločilna vrednost spornega predmeta, ki ga navede tožeča stranka v tožbi. Glede na to, da je tožeča stranka s tožbo uveljavljala več zahtevkov, pri čemer vrednosti spora posameznih zahtevkov ni navedla, bi jo moralo sodišče prve stopnje pozvati, naj na podlagi 108. člena ZPP to stori (primerjaj 45. člen ZPP). Vendar pa ni ravnalo tako, pa tudi tožena stranka ga ni na to opozorila.

8Tako iz obrazložitve izpodbijane odločbe pritožbeno sodišče ni uspelo razbrati, katere dejanske okoliščine je imelo v mislih sodišče prve stopnje, ko je svojo odločitev oprlo na določilo drugega odstavka 154. člena ZPP, ki uzakonja pravilo delnega uspeha v pravdi, na določilo 156. člena ZPP, ki govori o zakrivljenih stroških in na določilo 158. člena ZPP, ki vsebuje pravilo o poravnavanju pravnih stroškov v primeru umika tožbe. Zato izpodbijane odločbe ni moglo preizkusiti. Ugotavlja namreč, da nima razlogov o odločilnih dejstvih. To pa pomeni, da je izpodbijana odločba obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določil pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, kar narekuje razveljavitev izpodbijane „sodbe“ in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek. Gre namreč za pomanjkljivost, ki jo pritožbeno sodišče ne more samo odpraviti (prvi odstavek 354. člena ZPP).

9V tej fazi postopka se zdi, da drži pritožbeno stališče, da je vsaj tožnik uspel z 80 % svojega tožbenega zahtevka, šteto od vloge tožeče stranke z dne 1. 9. 2006, pa kar v celoti. Sodišče prve stopnje bo torej v nadaljnjem postopku, če bo kljub temu vztrajalo pri enaki odločitvi, moralo za svoj sklep o stroških najti jasne razloge za tako svoje stališče. Isto velja v primeru, če bo presodilo, da mora tožena stranka drugemu tožniku povrniti vse njegove pravdne stroške, oziroma v primeru kakršnekoli že bodisi odločitve.