VDSS sodba Psp 8/2012

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi toženca št. ... z dne 16. 6. 2009 in pod isto št. z dne 13. 3. 2009 ter ugotovi, da tožnik nima lastnosti zavarovanca iz naslova družbeništva zasebne družbe A. d.o.o., Maribor, v kateri je hkrati poslovodna oseba od 15. 8. 2006 dalje za polni delovni čas.

Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. Meni, da se na podlagi določbe 18. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-1) ni dolžan prijaviti v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Poudarja, da v postopku pri tožencu ni ugotovljeno nesporno dejstvo, da od prekinitve delovnega razmerja in odjave iz zavarovanja 14. 11. 2005 niti kot poslovodna oseba niti kot družbenik oziroma na nobeni osnovi pravne osebe, ni prejel nobenega izplačila. Sklicuje se na določbo 8. člena in 229. člena ZPIZ-1, iz katerega po njegovem izhaja, da za razvrstitev v obvezno zavarovanje ni bistven 18. člen ZPIZ-1 in tudi ni potrebno ugotavljati pogojev za izvzem iz obveznega zavarovanja. Zaradi dohodkovne nezmožnosti in zaradi tega, ker je prava neuka stranka, bi ga sodišče moralo pozvati k dopolnitvi tožbenega zahtevka. Meni, da je pri obravnavanju družbenikov, ki so hkrati tudi poslovodne osebe, v konkretnem primeru in očitno tudi v širši praksi, grobo kršeno načelo jasnosti in določnosti pravnih aktov in posledično tudi ustavno načelo enakosti pred zakonom. Navaja, da ima iz naslova družbeništva in poslovodenja gospodarske družbe enake lastnosti vse od ustanovitve družbe v letu 1992 in se vmes niso spremenile, toženec pa je podlage za zavarovanje tožnika vmes večkrat spreminjal ali jih dopuščal. Navaja, da v odločbah in celo predpisih posamezni izrazi nimajo pravne podlage v Zakonu o gospodarskih družbah, Zakonu o dohodnini. Tudi ni jasno od kje izhajajo zavarovalne osnove 0,40, 001. Očita, da izhajajo nejasnosti in nedoločni izrazi tudi iz sodbe sodišča prve stopnje, kakor tudi iz zapisnika, ko v dokaznem sklepu ne navede konkretno listine, ki jo je vpogledalo in prebralo. Očita, da toženec diskriminatorno in protiustavno tolmači uporabo določb, ki so povezane z zavarovanci po 15. členu ZPIZ-1. Tožnik je kot družbenik in poslovodna oseba gospodarske družbe dejansko oboje v eni osebi in da glede na dohodek ni zmožen plačevati prispevkov. Samozaposlene iz 1. odstavka in zavarovance iz 2. odstavka 15. člena ni mogoče obravnavati različno in jim dodeljevati različne pravice in dolžnosti. Nadalje očita, da toženec ne izpostavi, da mora ugotavljanje lastnosti zavarovanca izvesti že po uradni dolžnosti in ne navede 37. in 39. člena Zakona o matični evidenci zavarovancev in uživalcev pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja (Ur. l. RS, št. 81/00 s spremembami, v nadaljevanju ZMEPIZ), iz katerih izhaja, da bi moral v primeru nepravilnosti zahtevati popravek v roku 30-ih dni. Za ustrezno razlago pa je potrebno upoštevati tudi širši pomen pojma prijave in odjave iz zavarovanja. Vztraja, da so odločbe nelegitimne zaradi neskladnosti s primarnim namenom in dolžnostjo zakonodajalca, da v sistem obveznega zavarovanja, ki naj bi temeljil na solidarni odločitvi čim širšega kroga subjektov, pri čemer je ključni kriterij doseganje dohodkov v višini minimalne plače. Primeroma navaja absurdno situacijo, da družbenik družbe, ki posluje z velikimi dobički, za poslovodenje določi drugo osebo, sam si dobička ne izplačuje in posledično ni zavezanec za zavarovanje. S svojim nekritičnim tolmačenjem toženec krši načelo sorazmernosti ter deluje proti svojemu temeljnemu poslanstvu, ki je v zagotavljanju socialne varnosti zavarovancem. S predvidenim posegom bi namreč v škodo tožnika in države, toženec drastično poslabšal možnosti tožnika, da se iz nastalih težav reši. Predlaga, da pritožbeno sodišče razveljavi sodbo sodišča prve stopnje, razveljavi pa tudi obe sporni odločbi toženca in ugotovi, da se tožnik, ki s svojo dejavnostjo ne ustvarja dohodka, ki bi dosegal vsaj minimalno plačo, ni dolžan obvezno prijaviti v pokojninsko in invalidsko zavarovanje, tožencu pa naloži povrnitev stroškov postopka v višini 1.000,00 EUR v roku osmih dni.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti do očitanih kršitev.

Predmet presoje sta v tem postopku dokončna odločba toženca št. ... z dne 16. 6. 2009 ter prvostopna odločba iste opr. št. z dne 13. 3. 2009, s katero je odločil, da ima tožnik lastnost zavarovanca in naslova družbeništva zasebne družbe A. d.o.o., Maribor, v kateri je poslovodna oseba po 2. odstavku 15. člena ZPIZ-1 od 15. 8. 2006 dalje za polni delovni čas, to je 40 ur tedensko.

Takšni odločbi, ki jo je tožnik s tožbo izpodbijal, je sodišče prve stopnje štelo za pravilni in zakoniti ter tožnikov tožbeni zahtevek zavrnilo. S tem pa soglaša tudi pritožbeno sodišče.

Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnik v sodnem registru od 21. 9. 1992 vpisan kot družbenik in poslovodna oseba v družbi A. d.o.o. Maribor. Po podatkih matične evidence je bil tožnik v obdobju od 21. 12. 1992 do 30. 6. 1996 pokojninsko in invalidsko zavarovan kot družbenik in poslovodna oseba, v obdobju od 1. 7. 1997 do 14. 11. 2005 je bil v tej družbi zavarovan na podlagi delovnega razmerja ter nato v obdobju od 15. 11. 2005 do 14. 8. 2006 zavarovan kot brezposelna oseba in prejemnik nadomestila za čas brezposelnosti. Od 15. 8. 2006 pa tožnik ni bil vključen v pokojninsko in invalidsko zavarovanje, še vedno pa je bil vpisan v register kot družbenik in poslovodna oseba, kar je potrdil tudi sam tožnik in sicer, da do sprememb v sodnem registru ni prišlo in je še vedno vpisan kot ustanovitelj družbe A. d.o.o., Maribor kot edini družbenik in poslovodna oseba.

V konkretnem primeru je s tem, ko je bil tožnik vpisan v register kot družbenik in poslovodna oseba v družbi A. d.o.o., Maribor, obstajalo pravno razmerje, ki je podlaga za obvezno zavarovanje (2. odstavek 7. člena ZPIZ-1). Tožnik pa v obdobju od 15. 8. 2006 ni bil zavarovan, ne kot družbenik in poslovodna oseba niti na drugi pravni podlagi.

Na podlagi 50. člena ZMEPIZ v zvezi s 1. alineo 49. člena tega zakona, lahko toženec po uradni dolžnosti uvede postopek ugotavljanja lastnosti zavarovanca, če je bilo vzpostavljeno pravno razmerje, na podlagi katerega po zakonu nastane zavarovalno razmerje, vendar ni bila vložena prijava v zavarovanje.

Pritožbena izvajanja v smeri nepravilne ugotovitve dejanskega stanja, ker naj sodišče prve stopnje ne bi upoštevalo, da tožnik ne prejema osebnih dohodkov, so neutemeljena. Po določbi 2. odstavka 15. člena ZPIZ-1, ki je veljal do novele ZPIZ-1 C, veljavne od 1. 1. 2002, je bilo sicer določeno, da se obvezno zavarujejo poslovodne osebe in družbeniki, katerih osnova za obračun dohodnine dosega najmanj znesek minimalne plače, če niso obvezno zavarovani na drugi podlagi. Tožnik zmotno meni, da bi bilo zavarovanje poslovodnih oseb kot družbenikov obvezno le ob izpolnjevanju predpisanega cenzusnega pogoja. Ta odločba 2. odstavka 15. člena se je nato z novelo ZPIZ-1 C spremenila in tudi za zavarovance in 2. odstavka 15. člena ZPIZ-1 ta pogoj minimalne plače, ni bil več določen, tako da so se od 1. 1. 2002 ne glede na cenzusni pogoj oziroma nedoseganje pogoja minimalne plače, morali obvezno zavarovati.

Glede na navedeno pravno ureditev, bi se bil tožnik z dnem 15. 8. 2006 dolžan zavarovati na podlagi vzpostavljenega pravnega razmerja, ne glede na dosežen dohodek. Skladno z 2. odstavkom 15. člena v zvezi s 3. alineo 33. člena ZPIZ-1 se namreč družbeniki zasebnih družb in zavodov v Republiki Sloveniji, ki so poslovodne osebe, obvezno zavarujejo in niso zavarovane na drugi podlagi. V konkretnem primeru je bil tožnik 15. 8. 2006 vpisa v register in ni bil zavarovan na drugi podlagi.

Pogoj minimalne plače pa vsebuje 1. odstavek 18. člena ZPIZ-1 C, ki je nadomestil prejšnji 18. člen in pomeni, pod kakšnimi pogoji ni več obveznosti zavarovanja, ko pride do t.i. izvzema iz zavarovanja. Iz zavarovanja se zavarovanec lahko izvzame (šele potem, ko je že zavarovan), če v obdobju zadnjih treh let pred letom, v katerem velja izvzem iz zavarovanja, dobiva dobiček opredeljen v 1. odstavku 209. člena ZPIZ-1, ki je nižji od zneska minimalne plače.

Skladno z določbo 63. člena v zvezi z 81. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 s spremembami, v nadaljevanju ZDSS-1) se v sodnem postopku presoja pravilnost in zakonitost izpodbijanih odločb in to v obsegu kot je z njima odločeno in tudi le o tistem predmetu, na katerega se odločbi nanašata. Ker se v konkretnem primeru izpodbijani odločbi toženca št. ... z dne 16. 6. 2009 in iste opr. št. z dne 13. 3. 2009 ne nanašata na izvzem iz zavarovanja, glede na povedano ni nobene pravne podlage za odločanje o izvzemu iz zavarovanja, pač pa le za odločanje o statusu zavarovanca od 15. 8. 2006 dalje, kot je pravilno odločalo sodišče prve stopnje.

Ker so pritožbene navedbe neutemeljene, izpodbijana sodba pa pravilna in zakonita, je pritožbeno sodišče tožnikovo pritožbo v skladu s 353. členom ZPP kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.