VSRS Sodba I Ips 46657/2010-34

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenka je dolžna plačati sodno takso.

1Okrajno sodišče v Sevnici je z uvodoma navedenim sklepom obsojeno M. K. spoznalo za krivo kaznivega dejanja razžalitve po prvem odstavku 169. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ), ter ji izreklo sodni opomin. Po določbi prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je odločilo, da je obsojenka dolžna plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter potrebne izdatke zasebne tožilke in potrebne izdatke in nagrado pooblaščenca ter plačati sodno takso. Višje sodišče v Ljubljani je pritožbi zagovornika obsojene M. K. in pooblaščenca zasebne tožilke O. M. zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sklep sodišča prve stopnje o sodnem opominu. Obsojenki je naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka iz 1. do 7. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, zasebni tožilki pa plačilo sodne takse kot stroška pritožbenega postopka.

2Zagovornik obsojene M. K. vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ter kršitev kazenskega zakona iz 372. člena ZKP. Med drugim navaja, da je podano nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sklepa o vsebini zapisnika o izpovedbi oškodovanke ter samim zapisnikom, v obrazložitvi sklepa niso navedeni razlogi o psihičnih težavah in problemih, ki naj bi jih imela zasebna tožilka zaradi ravnanja obdolženke, sodišče ni zaslišalo policistov ter je obdolženki kršilo pravico do obrambe, kar je vplivalo na zakonitost izpodbijanega sklepa; kazenski zakon je bil kršen, ker je bila obsojenka obsojena za dejanje, ki nima vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja razžalitve po prvem odstavku 169. člena KZ. Predlaga, da se zahtevi ugodi, izpodbijana sklepa spremenita tako, da se obsojenko oprosti obtožbe, podrejeno pa, da se izpodbijana sklepa razveljavita in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3Vrhovna državna tožilka v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem na podlagi drugega odstavka 420. člena ZKP, navaja, da je zahteva za varstvo zakonitosti neutemeljena. Z navajanji, da naj bi bili razlogi v izpodbijanem prvostopenjskem sklepu nejasni in s seboj v nasprotju, vložnica izpodbija zaključke sodišča prve stopnje o dejanskem stanju. Sodišče prve stopnje je za svojo odločitev, da ne izvede predlaganih dokazov – zasliši policistov, navedlo razloge.

4Obsojenka oziroma njen zagovornik na odgovor vrhovne državne tožilke nista podala izjave.

5Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

6Zahtevo za varstvo zakonitosti je po določbi prvega odstavka 420. člena ZKP mogoče vložiti zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi kršitev kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe; v tem primeru mora vložnik zahteve izkazati kršitev in obrazložiti njen vpliv na to, da je odločba nezakonita. Kot razlog za vložitev zahteve je izrecno izključeno uveljavljanje zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP). Pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti se Vrhovno sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP), ki morajo biti konkretizirane in ne le poimensko navedene.

7Bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ki jo uveljavlja zahteva za varstvo zakonitosti, je med drugim podana, če sodba sploh nima razlogov, ali če v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali so ti razlogi popolnoma nejasni ali v precejšnji meri s seboj v nasprotju, ali če je o odločilnih dejstvih precejšnje nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku, in med samimi temi listinami oziroma zapisniki (protispisnost). Po ustaljeni sodni praksi mora biti protispisnost precejšnja in se mora nanašati na pravno relevantna dejstva, to je tista dejstva, ki se nanašajo na predmet obtožbe in druge odločitve, ki jih je sodišče sprejelo v zvezi z obtožbo in jih mora navesti v obrazložitvi pisno izdelane sodbe (sedmi do deseti odstavek 364. člena ZKP).

8Glede na takšno razlago protispisnosti kot bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ni slediti navedbam zahteve za varstvo zakonitosti, da je prvostopenjsko sodišče bistveno kršilo določbe kazenskega postopka, ker naj bi vsebino oškodovankine izpovedbe o klicu na policijo povzelo v nasprotju z njeno dejansko izpovedbo. Oškodovanka je na glavni obravnavi dne 7. 5. 2010 (list. št. 27) izpovedala, da se klica na policijo ni spomnila, ker je bilo zadev več ter je policijo večkrat klicala. Povsem v skladu z zapisom njene izpovedbe je povzetek sodišča prve stopnje na drugi strani izpodbijanega sklepa.

9Z očitkom zahteve za varstvo zakonitosti, da se višje sodišče ni opredelilo do zatrjevane protispisnosti v zvezi z oškodovankinim klicem na policijo, vložnica zahteve za varstvo zakonitosti ne uveljavlja bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ampak nakazuje na kršitev prvega odstavka 395. člena navedenega zakona, po katerem sodišče druge stopnje v obrazložitvi sodbe presodi navedbe pritožbe in navede kršitve zakona, ki jih je upoštevalo po uradni dolžnosti. Višje sodišče je v obrazložitvi sklepa pritrdilo stališču sodišča prve stopnje, da je zasebna tožilka logično pojasnila dejstvo, da se ni spomnila klica na policijo s tem, da je „zadev bilo več“, ter da je bistveno, da sta bila glede besed in obdolženkinega ravnanja zasebna tožilka in njen partner skladna. Zato je očitek zahteve za varstvo zakonitosti neutemeljen. S tem, ko vložnik ocenjuje, da gre za neutemeljene in neustrezne navedbe višjega sodišča, po vsebini izpodbija zaključke o dejanskem stanju, ki v postopku za zahtevo za varstvo zakonitosti ni dovoljen razlog (drugi odstavek 420. člena ZKP).

10Sodba nima razlogov, če v nasprotju s tretjim odstavkom 368. člena ZKP sploh nima obrazložitve, ali pa če manjka obrazložitev glede katere izmed odločb vsebovanih v izreku sodbe. Omenjena kršitev je po ustaljeni sodni praksi podana le, če se nanaša na pomanjkanje razlogov glede pravno relevantnih dejstev, to je tistih dejstev, ki se nanašajo na predmet obtožbe in druge odločitve, ki jih je sodišče sprejelo v zvezi z obtožbo in jih mora navesti v obrazložitvi pisno izdelane sodbe (sedmi do deseti odstavek 364. člena ZKP). Dejstvo, da zasebna tožilka močno trpi in ima hude psihične težave in probleme ne predstavlja zakonskega znaka kaznivega dejanja razžalitve po prvem odstavku 169. člena KZ in s tem tudi ne odločilnega dejstva, ki bi moralo biti obrazloženo v izpodbijanem sklepu. Zato z navedbami, da v izreku prvostopenjskega sklepa navedene hude psihične težave oziroma trpljenje in problemi, ki jih je imela zasebna tožilka v posledici obsojenkinega ravnanja in izrečenih besed niso obrazloženi v obrazložitvi sklepa, vložnik neutemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP.

11Ustavnega jamstva iz 29. člena Ustave RS ni mogoče razlagati tako, kot meni zagovornik obsojenke, torej da mora biti obdolžencu vedno omogočeno izvajanje dokazov, ki jih predlaga in za katere meni, da so mu v korist. Po ustaljeni ustavnosodni praksi sodišče ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga obramba. To mora storiti tedaj, kadar je predlagan dokaz pravno relevanten, to je pomemben za ugotavljanje obstoja kaznivega dejanja, in s katerim je izkazana verjetnost, da bi njegova izvedba lahko pripeljala do drugačne ugotovitve dejanskega stanja. Obstoj in pravno relevantnost predlaganega dokaza mora obramba utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti. Vložnik zatrjuje, da je bila obsojenki kršena pravica do obrambe, ker sodišče prve stopnje ni ugodilo dokaznemu predlogu po zaslišanju policistov V. in K. Iz zapisnika o glavni obravnavi je razvidno, da je zagovornik predlagal zaslišanje „policistov, ki sta prišla na kraj“. Sodišče je najprej temu dokaznemu predlogu ugodilo, vendar je nato glede na vsebino uradnih zaznamkov policije in vsebine klicev na Operativno komunikacijski center presodilo, da zaslišanje policistov ni potrebno. Že višje sodišče je v zvezi z zatrjevano kršitvijo pravice do obrambe navedlo, da je sodišče prve stopnje s pridobitvijo uradnih zaznamkov od policije in zabeležke klica na Operativno komunikacijski center ugotovilo, kdo je klical policijo in iz kakšnega razloga ter kaj je bila vsebina klica. Za ugotovitev teh dejstev zato sodišču prve stopnje ni bilo potrebno zaslišati policistov, ki so zabeležili ta klic. Zagovornik ugotavlja, da policista nista bila zaslišana ter zaključuje, da je bilo na ta način onemogočeno dokazovanje dejstev v korist obdolženke, pri čemer ne pojasni, katera odločilna dejstva, naj bi se z zaslišanjem omenjenih prič ugotovila. S takšnim pavšalnim navajanjem zahteva za varstvo zakonitosti ni zadostila dokaznemu bremenu in tudi ne utemeljila zatrjevane kršitve pravice do obrambe.

12Z navedbami, da ni dokazano, da bi obsojenka storila očitano ji kaznivo dejanje, zagovornik ni izkazal utemeljenosti zahteve za varstvo zakonitosti v delu, ki se nanaša na zatrjevano kršitev kazenskega zakona. Nestrinjanje z ugotovljenim dejanskim stanjem pomeni presojo zmotnega ali nepopolnega dejanskega stanja, zaradi česar zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti, ne pa katerega izmed razlogov določenih v 372. členu ZKP.

13Vrhovno sodišče je zagovornikovo zahtevo za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 425. člena ZKP.

14Odločba o stroških postopka temelji na določbi 98. a člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP.