UPRS sodba I U 960/2010

Tožba se zavrne.

Prvostopenjski upravni organ je s sklepom z dne 3. 3. 2010 zavrgel pritožbo tožnika zoper sklep Javnega stanovanjskega sklada Mestne občine Ljubljana št. 3651-1513/2002 (1050) z dne 11. 11. 2009. V obrazložitvi navaja, da je bil izpodbijani sklep na podlagi 88. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) in v zvezi z 48. členom Stanovanjskega zakonika (SZ-1) vročen upravniku večstanovanjske stavbe ..., družbi A., ki je bil dolžan z vsebino sklepa o dovolitvi izvršbe takoj seznaniti vse lastnike predmetne večstanovanjske stavbe. Upravniku stavbe je bil sklep vročen dne 17. 12. 2009, kar je razvidno iz popisane povratnice. Petnajstdnevni pritožbeni rok je pričel teči dne 18. 12. 2009, zadnji dan pritožbenega roka pa se je iztekel dne 1. 1. 2010. Iz prejemnega žiga drugostopenjskega organa je razvidno, da je pritožbo prejel 12. 2. 2010, kar je prepozno. Zato je na podlagi 2. odstavka 240. člena ZUP pritožbo kot prepozno zavrgel.

Zoper navedeni sklep o zavrženju pritožbe je tožnik vložil pritožbo, katero je tožena stranka s sklepom z dne 20. 5. 2010 zavrnila. V obrazložitvi je pritrdila odločitvi prvostopenjskega organa in odgovorila na pritožbene navedbe tožnika.

Tožnik se ne strinja z odločitvijo upravnih organov ter predlaga, da sodišče po opravljenem naroku izpodbijano odločbo župana ter prvostopenjski sklep odpravi, ugotovi, da etažni lastniki niso sklenili pogodbe o upravljanju v skladu s Stanovanjskim zakonom iz leta 1991, da pooblaščenec etažnih lastnikov ni hkrati pooblaščenec posameznega etažnega lastnika v upravnem postopku ter prizna stroške upravnega spora ter upravnega postopka. Po mnenju tožnika ni pravilna odločitev, da prvostopni organ pritožbe ni obravnaval po vsebini, temveč jo je zavrgel. V obrazložitvi tožene stranke je navedeno, da je upravnik A. d.o.o. dolžan takoj vročiti etažnim lastnikom sklep z dne 11. 12. 2009, vendar župan ne izkazuje, da bi pridobil potrdilo o dnevu vročitve citiranega sklepa etažnim lastnikom. Poleg tega pritožbeni rok za nobeno od strank v postopku ni potekel dne 1. 1. 2009, saj se je glede na praznik pritožbeni rok iztekel v ponedeljek dne 4. 1. 2010. Župan tudi napačno zatrjuje, da je A. d.o.o., pooblaščenec posameznega etažnega lastnika. Takega pooblastila upravnik ni pridobil ne z nično pogodbo o upravljanju stolpnice z dne 29. 1. 1999, ne z vpisom v register upravnikov pri JSS MOL. Poudarja, da je bila nična pogodba o upravljanju z dne 29. 1. 1999 sklenjena le med B.B. in predstavnikom skupnosti stanovalcev. Nična pogodba o upravljanju z dne 29. 1. 1999 ne pooblašča upravnika za zastopanje in predstavljanje posameznega etažnega lastnika. Prav tako ni župan obrazložil, na podlagi katere določbe Pogodbe o upravljanju z dne 29. 1. 1999 je upravnik A. d.o.o. pooblaščenec posameznega etažnega lastnika kot stranke v postopku.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo v celoti prereka tožbene navedbe in predlaga, naj sodišče tožbo zavrne. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Povzema argumente za svojo odločitev in dodatno navaja, da je tožnik pravilno ugotovil, da se je rok za vložitev pritožbe iztekel 1. 1. 2010, pri tem pa bi se vsekakor upoštevala pritožba tožnika, v kolikor bi jo prejela dne 4. 1. 2010, po izteku praznika, neposredno na vložišču ali oddano po pošti priporočeno istega dne. Glede na to, da je pritožbo zoper sklep o izvršbi prejela šele 12. 2. 2010, pa je bila pritožba vložena prepozno.

Tožnik v odgovoru na odgovor tožene stranke obširno izraža svoja stališča glede ničnosti pogodbe o vpisu upravnika A. d.o.o., v register upravnikov.

K 1. točki izreka:

Tožba ni utemeljena.

Sodišče uvodoma poudarja, da je kljub temu, da je tožnik s tožbo predlagal odpravo tako prvostopenjskega, kot tudi drugostopenjskega akta, presojalo zgolj zakonitost prvostopenjskega akta, saj je le ta s tem, ko je drugostopenjski organ zavrnil pritožbo tožnika zoper odločitev prvostopenjskega organa, postal dokončen. Z njim je bilo odločeno o pravici, obveznosti ali pravni koristi tožnika. Tožnik je s tožbo zahteval tudi, naj sodišče ugotovi, da etažni lastniki niso sklenili pogodbe o upravljanju v skladu s stanovanjskim zakonom iz leta 1991, ter da pooblaščenec etažnih lastnikov ni hkrati pooblaščenec posameznega etažnega lastnika v upravnem sporu. Sodišče pojasnjuje, da takšen zahtevek ne more biti predmet presoje v tem upravnem sporu.

V zadevi je sporno, ali je pravilna odločitev prvostopenjskega organa, ko je kot prepozno zavrgel pritožbo tožnika zoper sklep Javnega stanovanjskega sklada Mestne občine Ljubljana št. 3651-1513/2002 (1050) z dne 11. 12. 2009.

Po določbi 1. odstavka 235. člena se pritožba vloži v 15 dneh, če ni z zakonom odločeno drugače. Po določbi 2. odstavka navedenega člena se pritožbeni rok šteje za vsako osebo in vsak organ, ki se mu odločba vroči, od dneva vročitve odločbe. Iz upravnega spisa izhaja (priloga B1), da je družba A. d.o.o., od dne 17. 2. 1999 dalje in je še vedno vpisana v register upravnikov stavb pri Javnem stanovanjskem skladu Mestne občine Ljubljana kot upravnik večstanovanjske stavbe na naslovu .... Zato je organ prve stopnje postopal pravilno, ko je sklep Javnega stanovanjskega sklada Mestne občine Ljubljana z dne 11. 12. 2009 vročil upravniku stavbe ..., to je A. d.o.o. Takšna vročitev je v skladu z določbo 2. odstavka 48. člena ZS-1, ki določa, da je upravnik večstanovanjske stavbe pooblaščenec etažnih lastnikov, ki zastopa etažne lastnike v poslih, ki se nanašajo na upravljanje večstanovanjske stavbe in skrbi, da se izvršujejo pravice in obveznosti iz sklenjenih poslov. Kot že povedano, pa je družba A. d.o.o. vpisana v register upravnikov na podlagi odločbe, izdane v upravnem postopku, predpisanem v SZ-1. Poleg tega pa tudi 3. odstavek 125. člena SZ-1 določa, da inšpekcijski organ odločbo vroči upravniku, ki mora o izdaji odločbe obvestiti etažne lastnike in v okviru svojih pooblastil storiti vse, kar je potrebno za njeno izvršitev. Glede na določbo 2. odstavka 235. člena ZUP in glede na to, da je upravnik sporni sklep prejel dne 17. 12. 2009, bi bila pritožba glede na določbo 2. odstavka 101. člena ZUP pravočasno vložena dne 4. 1. 2010. Drugi odstavek citiranega člena namreč določa, da če je zadnji dan roka nedelja ali praznik Republike Slovenije ali dela prost dan v Republiki Sloveniji ali kakšen drug dan, ko se je pri organu, pri katerem je treba opraviti dejanje postopka, ne dela, se izteče rok s pretekom prvega naslednjega delovnika. Glede na to, da je organ prve stopnje pritožbo prejel dne 12. 2. 2010, je odločitev organa prve stopnje, ko je pritožbo kot prepozno zavrgel, pravilna in zakonita.

Tožbeni ugovori niso utemeljeni. Na odločitev v zadevi ne more vplivati trditev tožnika, da je Pogodba o upravljanju nična. Uveljavljanje ničnosti Pogodbe o upravljanju je lahko stvar drugega postopka. Zato tudi navedbe v pripravljalni vlogi, ki se nanašajo na ničnost pogodbe, niso pravno upoštevne, ker se ne nanašajo na pravno in dejansko podlago izpodbijane odločbe. Za odločitev v zadevi je pomembno, da je bil sklep Javnega stanovanjskega sklada Mestne občine Ljubljana z dne 11. 12. 2009 pravilno vročen upravniku stavbe..., ki je bil ob vročitvi odločbe še vedno vpisan v register upravnikov stavb pri Javnem stanovanjskem skladu Mestne občine Ljubljana kot upravnik večstanovanjske stavbe na naslovu ... Neutemeljen je tudi tožbeni ugovor, da tožena stranka ni izkazala, da bi pridobila potrdilo o dnevu vročitve sklepa etažnim lastnikom. Glede na povedano, takšno ugotavljanje tožene stranke ne zavezuje. V 6. točki je sicer res določeno, da mora upravnik o izdaji sklepa nemudoma obvestiti vse etažne lastnike predmetne večstanovanjske stavbe in v okviru svojih pooblastil storiti vse, kar je potrebno za izpolnitev obveznosti, vendar je ta dolžnost naložena upravniku le glede izpolnitve obveznosti in na vročitev odločbe ne vpliva.

Ker je sodišče ugotovilo, da tožba ni utemeljena, jo je v skladu z določbo 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in naslednji) kot neutemeljeno zavrnilo. Sodišče ni sledilo predlogu tožnika, naj sodišče odloči po opravljeni glavni obravnavi. Sodišče je odločilo na nejavni seji na podlagi 2. alineje 2. odstavka ZUS-1, ker je presodilo, da na podlagi dejstev, ki jih je navedel tožnik, dejanskega stanja ne bi bilo mogoče dopolniti z ugotovitvami, ki bi lahko vplivala na odločitev v zadevi.

Izrek o stroških postopka temelji na določbi 25. člena ZUS-1, po katerem vsaka stranka trpi svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne ali zavrže ali postopek ustavi (4. odstavek).