VSL sodba II Cp 1505/2011

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

1Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da je tožena stranka dolžna v 15 dneh plačati tožeči stranki znesek 4.172,93 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 01. 07. 2002 dalje do plačila (1. točka izreka), višji tožbeni zahtevek v obrestnem delu pa je zavrnilo (2. točka izreka). Odločilo je še, da je tožena stranka dolžna v 15 dneh povrniti tožeči stranki pravdne stroške v znesku 145,25 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila (3. točka izreka).

2Zoper 1. in 3 točko izreka sodbe sodišča prve stopnje je vložila pritožbo tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov iz 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu tako spremeni, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa predlaga, da jo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje. Navaja, da je pogodba o izgradnji novega plovila stopila v veljavo s plačilom zneska 1.000.000,00 SIT, plačanega dne 07. 06. 2002 po podpisu pogodbe, saj pogodba določa, da stopi v veljavo po prejemu prvega plačila, ne določa pa višine prvega plačila. Pravdni stranki sta šteli, da je pogodba sklenjena kljub temu, da je bilo plačilo manjše od dogovorjenega, sicer se po nakazilu prvega plačila ne bi dogovorili za ogled plovila pri proizvajalcu plovila v Rimu in toženka stranka ne bi nosila stroškov tega ogleda. Pravdni stranki sta na podlagi izvršenega prvega plačila pogodbo že začeli izvrševati, saj sta pravdni stranki odšli k izdelovalcu plovila z namenom realizacije pogodbe, zato je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo. Ker je sodišče prve stopnje navedene ugotovljene okoliščine zmotno obrazložilo, so odločilni razlogi med seboj v nasprotju in v nasprotju z ugotovljenimi dejstvi, posledično pa je zmotna tudi odločitev sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta tožeča stranka kot kupec in tožena stranka kot distributer izdelovalca podjetja C.S. iz Italije sklenila Pogodbo o izgradnji novega plovila, ni pa navedlo, da je bil pogodbena stranka izdelovalec, to je podjetje C. S. iz Italije, in ne tožena stranka, kar obe pravdni stranki priznavata. V 11. členu pogodbe sta se pogodbeni stranki dogovorili, da se pogodbe presoja in razlaga v skladu z rimskim pravom in da kupec pridobi lastninsko pravico do trupa na podlagi izvedenega prvega plačila. Ker se je pogodba že začela izvrševati, za odločitev o zadevi ni pristojno slovensko sodišče, temveč italijansko sodišče, zato je podana tudi kršitev iz 4. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Upoštevajoč mednarodno zasebno pravo pristojnost slovenskega sodišča ni podana tudi zato, ker je bil kot kraj izpolnitve dogovorjen za fco tovarna F. v Italiji. Zaradi zmotne presoje odločilnih dejstev je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Zaključek sodišča prve stopnje, da pogodba ni začela veljati, ker ni nastopil odložni pogoj iz pogodbe, to je plačilo 5% kupnine, je v nasprotju s trditvami tožnika, iz katerih izhaja, da se je za izgradnjo plovila za dogovorjeno kupnino 349.700 EUR zavezala družba C. S. iz Italije in ne tožena stranka. Sodišče prve stopnje bi moralo tožbo zoper toženo stranko zavreči, saj je bila pogodbena stranka družba C. S. iz Italije in ne tožena stranka. Sodišče prve stopnje se je materialnopravno zmotno oprlo na 59. člen OZ. Obe stranki sta že začeli izpolnjevati pogodbo, saj je tožeča stranka že izvršila prvo plačilo, izdelovalec plovila družba C. S. pa je tožečo stranko že povabila na ogled plovila, kar kaže na to, da je bila volja strank usmerjena k realizaciji posla. Da je tožeča stranka pogodbo štela za veljavno pa kaže tudi dopis, s katerim je po ogledu plovila odstopila od pogodbe. Ker je bila pogodba veljavno sklenjena, bi moralo sodišče prve stopnje uporabiti 9. člen pogodbe, ki določa, da v primeru preklica – odpovedi pogodbe izdelovalec plovila zadrži vsoto plačano kot polog. 9. člen pogodbe torej govori o pologu in ne o 5% kupnine. Sodišče prve stopnje je zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker ni izvedlo dokaza z zaslišanjem T. L., ki ga je toženka predlagala kot dokaz, da sta obe pogodbeni stranki ob izvršitvi prvega plačila šteli, da je pogodba veljavna in da učinkuje, s katerim bi lahko dokazala, da sta stranki z izvršenim ogledom v ladjedelnici izdelovalca že pričeli z realizacijo pogodbe. Brez zaslišanja prič ni mogoče ugotoviti prave in dejanske volje pravdnih strank.

3Na pritožbo je odgovorila tožeča stranka in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne.

4Pritožba ni utemeljena.

5Pritožbeni očitki o bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP niso utemeljeni, saj ima sodba sodišča prve stopnje jasne in zadostne razloge o odločilnih dejstvih, ki si med seboj ne nasprotujejo.

6Pritožba neutemeljeno nasprotuje jurisdikciji slovenskega sodišča. Pristojnost sodišča Republike Slovenije je podana, ker ima tožena stranka sedež v Republiki Sloveniji. Pritožbeno izpostavljena okoliščina, da je kraj izpolnitve po pogodbi v Italiji, pristojnosti sodišča Republike Slovenije ne izključuje, saj 48. člen Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (ZMZPP), ki ureja splošno mednarodno pristojnost slovenskih sodišč, določa, da je v zadevah z mednarodnim elementom pristojnost sodišča Republike Slovenije podana, če ima toženec stalno prebivališče oziroma sedež v Republiki Sloveniji. Pristojnost sodišča in pravo, ki ga mora sodišče v sporu uporabiti, sta dve med seboj ločeni vprašanji, 11. člen Pogodbe o izgradnji novega plovila (v nadaljevanju Pogodba), na katerega se sklicuje pritožba, pa ureja le vprašanje, katero materialno pravo je treba upoštevati pri razlagi pogodbe. Po obrazloženem pristojnost sodišča Republike Slovenije tudi ni odvisna od vprašanja, ali je pogodba že začela veljati. Sodišče prve stopnje tako ni zagrešilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 3. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

7Ni utemeljen pritožbeni očitek o bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 4. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Glede na to, da ima toženka sedež v Ljubljani, je sodišča prve stopnje pravilno zaključilo, da je na podlagi 48. člena ZPP krajevno pristojno za sojenje.

8Ni utemeljena pritožbena navedba, da bi moralo sodišče prve stopnje tožbo zavreči, ker je bila pogodbena stranka podjetje C.S. iz Italije in ne tožena stranka. Pritožbeno sodišče se strinja z zaključkom in razlogi sodišča prve stopnje, da je tožena stranka pogodbena stranka Pogodbe. Okoliščina, da je po pogodbi jadrnico izdelovalo podjetje C. S. iz Italije, tega ne spreminja. Poleg tega tožeča stranka od tožene stranke ne zahteva izpolnitve pogodbene obveznosti zgraditve in izročitve jadrnice, temveč vračilo denarja, ki ga je tožena stranka prejela kot izključni distributer izdelovalca te jadrnice na podlagi podlage, ki se kasneje ni uresničila.

9Sodišče prve stopnje tudi ni zagrešilo absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (pritožba v zvezi s tem napačno navaja, da je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP), ko ni zaslišalo T. L.. Pritožba dokazni predlog z zaslišanjem priče T. L. šele v pritožbenem postopku prvič substancira v smeri trditev, ki jih prvič poda šele v pritožbi in jih pri tem ne opraviči, zato gre za nedopustne pritožbene novote. Da sta obe pogodbeni stranki šteli, da je z izvršenim nakazilom pogodba že veljavno sklenjena, saj sta pogodbo že začeli izvrševati in sta pravdni stranki že odšli na ogled plovila k izdelovalcu v Rim, torej da je bila pogodbena volja, da pogodba kljub nakazilu v višini le 1.000.000 SIT, stopi v veljavo, v postopku pred sodiščem prve stopnje tožena stranka ni navajala, zato tudi ni utemeljen pritožbeni očitek, da bi bilo treba zaradi ugotovitve prave pogodbene volje zaslišati priče. V postopku pred sodiščem prve stopnje je namreč zaslišanje priče T. L. predlagala kot dokaz za svoje trditve, da je pogodba začela veljati, ker je v pogodbi jasno zapisano, da pogodba stopi v veljavo v trenutku prejema prvega nakazila s strani kupca, ki je bilo izvršeno, zamude pri plačilu pa zgolj omogočajo ladjedelnici, da podaljša rok dobave plovila brez pogodbene kazni. Glede vprašanja, ali je bila pogodba veljavno sklenjena, je sodišče prve stopnje glede na takšne trditve tožene stranke v zvezi z veljavnostjo pogodbe, utemeljeno vpogledalo v listinske dokaze, zlasti pogodbo samo, dokaza z zaslišanjem priče T. L. pa ni izvedlo.

10Pritožbeno sodišče nima pomisleka v pravilnost zaključka sodišča prve stopnje, da Pogodba ni začela veljati. Določilo 3. člena Pogodbe je jasno. V njem je določeno, da začne ta pogodba veljati po prejemu prvega plačila v skladu s to pogodbo. Pravilna je materialnopravna presoja sodišča prve stopnje, da je to plačilo pogoj, od nastopa katerega je odvisna veljavnost Pogodbe. "Prvo plačilo v skladu s to pogodbo" pa je lahko le gotovinski polog v znesku 5% od skupne pogodbene cene, kar znese 17.485 EUR do 30. junija 2002 (3. člen Pogodbe), kot je to pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje. Pritožbene navedbe, da prvo plačilo kot pogoj za veljavnost pogodbe ni opredeljeno zneskovno, torej po višini, in da tudi 9. člen Pogodbe govori le o pologu, s čimer pritožba utemeljuje svojo razlago pogodbe, po kateri je za veljavnost pogodbe zadoščalo kakršnokoli nakazilo, pritožbenemu sodišču ne vzbujajo dvoma v pravilnost zaključka sodišča prve stopnje. Enako velja za pritožbeno navedbo, da je tudi tožeča stranka glede na dopis, s katerim je po ogledu plovila odstopila od pogodbe, očitno štela pogodbo za veljavno.

11Ker pogodba ni začela veljati, sodišče prve stopnje utemeljenosti tožbenega zahtevka utemeljeno ni presojalo glede na 9. člen pogodbe, ki določa pravne posledice preklica (veljavne) pogodbe.

12Po neizpodbijani ugotovitvi sodišča prve stopnje je prvi tožnik toženi stranki na njen račun v zvezi s pogodbo plačal 1.000.000 SIT, sedaj 4.172,93 EUR, pogodba pa nato ni začela veljati. Materialnopravno pravilen je zato zaključek, da je upravičen do vračila plačanega zneska na podlagi prvega odstavka 190. člena OZ v zvezi s tretjim odstavkom 190. člena OZ.

13Pritožba izpostavlja, da je bila med pravdnima strankama dogovorjena uporaba italijanskega prava. V 11. členu pogodbe je določeno, da se pogodba razlaga v skladu z rimskim pravom. Takšen dogovor pogodbenih strank bi lahko bil v konkretnem primeru relevanten le v zvezi z razlago pogodbe in bi bilo treba na njegovi podlagi uporabiti tiste določbe italijanskega prava, ki urejajo razlago pogodb. Sodišče prve stopnje se pri razlagi pogodbe res ni sklicevalo na relevantne materialnopravne določbe, konkretno 1362. člen Codice Civile, vendar bi bila po presoji pritožbenega sodišča tudi ob njegovi uporabi razlaga pogodbe enaka. Poleg tega pritožbeno sodišče meni, da 11. člen Pogodbe razlago pogodbe v skladu z rimskim pravom že sam konkretizira in jo zameji s "to pomeni, da kupec pridobi lastninsko pravico do trupa po izvedenem prvem plačilu", iz česar je sklepati, da je dogovorjena uporaba italijanskega prava le v zvezi s to okoliščino.

14Po povedanem je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člena ZPP).

15Na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP je pritožbeno sodišče odločilo še o pritožbenih stroških. Ker toženka s pritožbo ni uspela, mora sama kriti svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP).