VSRS Sodba I Ips 279/2010

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojeni M. H. je dolžan plačati sodno takso.

A.

1Okrajno sodišče v Ljubljani je obsojenega M. H. v ponovljenem sojenju z uvodoma navedeno sodbo spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po prvem odstavku 325. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ). Sodišče je obsojencu izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen osem mesecev zapora in preizkusno dobo dve leti, ter ga oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka. Višje sodišče v Ljubljani je pritožbi okrožne državne tožilke ugodilo in izpodbijano sodbo v odločbi o stroških postopka spremenilo tako, da je obsojenec dolžan plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), v celoti pa je zavrnilo pritožbo obsojenčevih zagovornikov in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Sodišče je obsojencu naložilo tudi plačilo stroškov pritožbenega postopka.

2Obsojenčevi zagovorniki so zoper pravnomočno sodbo vložili zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in kršitve kazenskega zakona. Zagovorniki Vrhovnemu sodišču predlagajo, da izpodbijani sodbi „spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe, podredno pa, da izpodbijani sodbi v celoti ali delno razveljavi ali pa samo sodbo sodišča druge stopnje in zadevo vrne v novo odločitev ali sojenje sodišču prve stopnje ali višjemu sodišču oziroma se omeji samo na ugotovitev kršitve zakona“. Zagovorniki prav tako predlagajo, da Vrhovno sodišče izpodbijani sodbi razveljavi vsaj v delu, kjer so obsojencu naloženi v plačilo stroški postopka.

3Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovoril vrhovni državni tožilec, ki meni, da zahteva v primeru kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP in 1. točke 372. člena ZKP v resnici uveljavlja razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, v zvezi z zatrjevanimi kršitvami iz 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP v zvezi s 16. 17. in 355. členom ZKP pa ugotavlja, da sta sodišči prve in druge stopnje obširno obrazložili razloge za zavrnitev dokaznih predlogov. Vrhovni državni tožilec predlaga zavrnitev zahteve.

4Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obsojencu, ki se o njem ni izjavil, in njegovim zagovornikom, ki so izjavili, da je odgovor pavšalen in se obramba do njega ne more opredeliti, nato pa so na kratko ponovili še vsebino zahteve.

B.

5Obsojenčevi zagovorniki v zahtevi za varstvo zakonitosti uvodoma navajajo, da obsojenec v ponovljenem sojenju zaradi časovne stiske sodišča ni imel položaja enakopravne stranke v postopku (kršitev 16. člena ZKP), da sodišče ni pravilno in popolno ugotovilo vseh dejstev pomembnih za odločitev (kršitev 17. člena ZKP). Po določbi prvega odstavka 424. člena ZKP mora vložnik zahteve kršitev, ki jo uveljavlja, ne samo navesti, ampak tudi obrazložiti, sicer se Vrhovno sodišče, ki ne opravlja preizkusa zatrjevanih kršitev po uradni dolžnosti, o zatrjevanih, a neobrazloženih, kršitvah ne more izjasniti. Vložniki ne pojasnijo, za kakšno časovno stisko sodišča naj bi šlo in v čem naj bi bil obsojenec prikrajšan, zato se Vrhovno sodišče do takih navedb vložnikov ne more opredeliti.

6Vložniki ne morejo uspeti z navedbami, s katerimi nasprotujejo ugotovljeni hitrosti oškodovanca, in navedbami, da so razlogi sodišča o pojemku 6,5 m/s2 nejasni in med seboj v nasprotju ter da tak pojemek ne pride v poštev za oškodovančev motor, da se sodišče ni opredelilo do dejstva, ali je oškodovanec uporabil obe zavori, saj naj bi priča J. K. po stališču obrambe potrdil tak način zaviranja, da si nasprotujejo razlogi sodišča o zavornih sledeh, da se sodišči nista opredelili do trčne hitrosti. S takšnimi navedbami vložniki pod videzom bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP izražajo nestrinjanje z dejanskimi zaključki sodišča in polemizirajo z izvedenskim mnenjem. Po določbi drugega odstavka 420. člena ZKP zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

7Po stališču vložnikov je sodišče kršilo obsojenčevo pravico do obrambe s tem, ko je zavrnilo predlog obrambe za opravo poizvedb pri pooblaščenem prodajalcu motorjev Honda o pojemkih konkretnega motorja, ki ga je vozil oškodovanec. Sodišče prve stopnje je dokazni predlog obrambe za opravo poizvedb pri pooblaščenem prodajalcu omenjenih motorjev o maksimalnem pojemku pri intenzivnem zaviranju z obema zavorama na konkretnem motorju zavrnilo z obrazložitvijo, da je izvedenec cestnoprometne stroke izčrpno pojasnil analizo ugotavljanja poškodb na podlagi „crash“ testov, izpostavil je, da so bile pri izdelavi mnenja bistvene poškodbe vilic, ter na podlagi primerjalnih testnih vzorcev izkazal, da ni deloval obdolžencu v škodo (sodba, stran 4). Sodišče druge stopnje je zavrnitev dokaznega predloga ocenilo kot pravilno in še pojasnilo, da tudi, če izvedenec ni vedel, katere znamke je bil v prometni nesreči udeleženi motor, to še ne pomeni, da ni pravilno izračunal motoristove hitrosti, prav tako obramba v pritožbi niti ni povedala, kakšen pojemek bi izvedenec moral uporabiti (sodba, stran 3). Drugostopenjsko sodišče je še dodalo, da je izvedenec pojasnil, da je pri izračunu motoristove hitrosti upošteval vrednost pojemka 6,5 m/s2, saj so taka priporočila sprejeta na sestankih izvedencev, pojemki se pri znamkah in tipih motorjev sicer res razlikujejo, vendar pri srednji kategoriji kvalitetnih motornih koles odstopanja niso večja od deset odstotkov. Vrhovno sodišče sprejema razloge nižjih sodišč za zavrnitev dokaznega predloga kot logične ter še dodaja, da obramba ne v postopku pred sodiščem prve stopnje, ne v pritožbi, ne v zahtevi za varstvo zakonitosti ne navaja vrednosti pojemka, ki bi jo po njenem stališču moral upoštevati izvedenec. Zgolj s posplošenim zatrjevanjem, da bi sodišče ob upoštevanju pojemka na primer 10 m/s2, ki bi odločilno vplival na izračun hitrosti, obsojencu izreklo oprostilno sodbo, vložniki ne morejo uspeti. Tako iz dopolnitve izvedenskega mnenja z dne 4. 5. 2009 in izvedenčeve izpovedbe, dane na glavni obravnavi 7. 5. 2009, je razvidno, da je izvedenec od pooblaščenega prodajalca motorjev Honda sam pridobil tehnične podatke o motorju, kakršnega je vozil oškodovanec.

8Nadalje vložniki uveljavljajo kršitev pravice do obrambe tudi v zvezi z zavrnitvijo dokaznega predloga za zaslišanje priče J. K. in predloga za zaslišanje policistov, ki so opravljali ogled kraja prometne nesreče. Vložniki so na glavni obravnavi 7. 5. 2009 predlagali zaslišanje policistov, ki so opravljali ogled kraja prometne nesreče, izpovedali pa naj bi o njihovih zapažanjih v zvezi z zavornimi sledmi in izpovedbami motoristov. Sodišči prve in druge stopnje sta dokazni predlog za zaslišanje policistov zavrnili z obrazložitvijo, da je nepotreben, saj ne bi pripomogel k razjasnitvi dejanskega stanja, policisti so na kraju nesreče opravili ustrezne izmere, pripravili zapisnik o prometni nesreči in skico, to gradivo je bilo sodišču na razpolago v spisu, po toliko letih pa ni pričakovati, da bi neposredno zaslišani policisti povedali kaj več od tistega, kar je v navedeni dokumentaciji.

9Priča J. K. je bil 31. 7. 2007 po zaprosilu prvostopenjskega sodišča zaslišan pred pristojnim organom v Nemčiji. Na glavni obravnavi 7. 5. 2009 je obramba predlagala ponovno zaslišanje te priče. K. naj bi podal oceno o tem, ali neugotovljena zavorna sled pripada oškodovancu oziroma povedal, zakaj je zaviral že 40 metrov od kraja nezgode, pojasnil naj bi vzrok padca motorja, ali je bilo obsojenčevo vozilo mogoče obvoziti, na kakšni razdalji sta bila motorja v trenutku trčenja in koliko zavornih sledi je bilo po nezgodi na cestišču. Sodišče prve stopnje je tak dokazni predlog zavrnilo, ker se je obramba strinjala z branjem zapisnika o zaslišanju K., pričino subjektivno zaznavanje o pripadnosti zavorne sledi po stališču sodišča ni bilo odločilno za odločitev o tej zadevi ter da je izvedenec pojasnil mehanizem nastanka nezgode in število zavornih sledi (sodba, stran 3 in 4), sodišče druge stopnje pa je take razloge ocenilo kot prepričljive (sodba, stran 4).

10Po presoji Vrhovnega sodišča obramba pravne relevantnosti zgornjih dokaznih predlogov ni utemeljila s potrebno stopnjo verjetnosti in izkazala, da bi s tema predlogoma uspela. V zvezi z dokaznim predlogom za zaslišanje policistov Vrhovno sodišče ugotavlja, da so policisti v zapisniku o ogledu kraja prometne nesreče z dne 14. 7. 2000 zapisali svoja ugotovitve o vzroku prometne nesreče, stanju vozišča, prometni signalizaciji, položaju vozil, ponesrečencev in sledov ter opisali potek prometne nesreče. Prav tako so policisti v zapisniku opisali izmere in potek oškodovančeve zavorne sledi ter izmere in potek zavorne sledi, katere izvora sicer niso mogli ugotoviti. Izvedenec cestnoprometne stroke je izključil možnost, ki jo zagovarjajo vložniki, da bi neugotovljena zavorna sled nastala ob oškodovančevem zaviranju. Zato Vrhovno sodišče razloge sodišč za zavrnitev dokaznega predloga za zaslišanje policistov sprejema kot logične, dodaja pa še, da vložniki niti ne pojasnijo, kaj več naj bi policisti še izpovedali, kot je že navedeno v zapisniku o ogledu kraja prometne nesreče. Na vprašanja, ki jih vložniki postavljajo v zahtevi (glede vzroka motoristovega padca, njegovem zaviranju z eno ali dvema zavorama, njegovi hitrosti in o tem, ali je napravil eno ali dve zavorni sledi), pa je odgovoril že izvedenec cestnoprometne stroke. Glede dokaznega predloga za ponovno zaslišanje J. K. je po presoji Vrhovega sodišča treba zaključiti, da vložniki v zahtevi navajajo le, da naj bi K. izpovedal o mehanizmu nastanka prometne nesreče, kar pa je obširno obrazloženo že v izvedenskem mnenju in njegovih dopolnitvah. Z zavrnitvijo omenjenih dokaznih predlogov sodišče ni kršilo obsojenčeve pravice do obrambe iz 3. alineje 29. člena Ustave.

11Ob uveljavljanju kršitve kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP vložniki navajajo, da sodišče ni ustrezno presojalo vzročne zveze, da je s tem v zvezi napravilo preuranjene zaključke, da obsojenec pri prečkanju ceste ni imel možnosti opaziti motorista zaradi hitrosti, s katero je ta vozil, ter da je do nesreče prišlo po naključju oziroma zlasti zaradi prevelike hitrosti motorista in njegove neprilagojene vožnje razmeram na cesti. S takšnimi navedbami vložniki izražajo nestrinjanje z dejanskimi ugotovitvami sodišča prve stopnje in pod videzom kršitve kazenskega zakona uveljavljajo nedovoljeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP).

C.

12Vrhovno sodišče ni ugotovilo zatrjevanih bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in kršitev kazenskega zakona, zato je na podlagi 425. člena ZKP zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno.

13Po podatkih prvostopenjske sodbe obsojenec nima več preživninskih obveznosti, je zaposlen, za svoje delo prejema plačilo, je solastnik manjše hiše in parcel. Zato mu je Vrhovno sodišče na podlagi 98. a člena ZKP in prvega odstavka 95. člena ZKP naložilo plačilo stroškov v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, to je sodno takso.