VSL sklep I Cpg 857/2011

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama nosi pritožbene stroške in je dolžna tožeči stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo v višini 209,00 EUR v 8 dneh od vročitve tega sklepa.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo ugovor zoper sklep o zavarovanju z začasno odredbo z dne 15. 04. 2011, s katero je toženi stranki prepovedalo odtujitev ali obremenitev njej lastne nepremičnine, vpisane v zemljiško knjigo pri Okrajnem sodišču v Ljubljani, parc. št. 159/3 vl. št. 437 k.o. A ter parc. št. 116 vl. št. 409 k.o. B z zaznambo te prepovedi v zemljiški knjigi. Sklenilo je še, da bo o stroških postopka sodišče odločalo v postopku s tožbo.

2Tožena stranka je zoper sklep vložila pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in predlagala razveljavitev sklepa in povrnitev stroškov tožene stranke. Priglasila je pritožbene stroške.

3Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev. Priglasila je stroške odgovora na pritožbo.

4Pritožba ni utemeljena.

5Sodišče prve stopnje je v zadostni meri in pravilno ugotovilo dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, da je lahko ugotovilo verjetnost terjatve kot verjetnost nevarnosti, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena ter tudi verjetnost potrebnosti začasne odredbe, da se prepreči nastanek težko nadomestljive škode (prvi odstavek ter 1. in 2. alineja drugega odstavka 272. člena ZIZ). Pri tem ni zagrešilo niti izrecno uveljavljanih niti uradoma upoštevnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

6Niso utemeljena pritožbena izvajanja glede nejasnosti obrazložitve sodišča prve stopnje o izvršbi z rubežem vrednostnih papirjev družbe I., d.o.o. saj je sodišče prve stopnje z njo utemeljevalo verjetnost terjatve, in sicer dejstvo, da zaradi izpodbijanega pravnega dejanja, storjenega v škodo tožeče stranke, I. (dolžnik) nima dovolj sredstev za izpolnitev terjatve tožeče stranke (drugi odstavek 255. člena OZ). Brez izpodbijanja pravnih dejanj bi bilo poplačilo terjatve tožeče stranke onemogočeno.

7Razumljiva je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da I., d.o.o., ni solidno podjetje, kot trdi tožena stranka, če je njegov TRR blokiran zaradi izvršbe tožeče stranke. Čeprav gre za nekoliko nespretno argumentacijo, je vseeno razumljiva ugotovitev sodišča prve stopnje, da sorazmerno majhen znesek terjatve tožeče stranke ne bi mogel povzročiti blokade pri I., če bi ta dobil od tožene stranke 36-krat večji priliv (kupnino za nepremičnino) – če bi bila kupnina dejansko plačana.

8Sodišče prve stopnje se tudi pravilno ni ukvarjalo z ugovornimi trditvami o t.i. subjektivni nevarnosti, ki se ugotavlja pri zavarovanju denarne terjatve (270. člen ZIZ), saj gre v tej zadevi za zavarovanje nedenarne terjatve, kjer se ugotavlja zgolj t.i. objektivna nevarnost (272. člen ZIZ).

9Sodišče prve stopnje je iz ugotovitev, da F. G. obvladuje ne le družbo I., pač pa tudi toženo stranko, in je že odsvajal omenjene nepremičnine, iz katerih bi se lahko poplačala tožeča stranka, pravilno sklepalo na verjetnost nevarnosti uveljavitve terjatve tožeče stranke, če bi se odsvajanje nepremičnin nadaljevalo, kar je zelo verjetno glede na njegovo dosedanje ravnanje (prim. sklep o zavrnitvi ugovora v povezavi s sklepom o izdaji začasne odredbe).

10Tožena stranka v pritožbi podaja navedbe, s katerimi pavšalno izpodbija verjetnost terjatve, čeprav v ugovoru tega ni storila, zato je sedaj s temi pritožbenimi navedbami prepozna, saj ni pojasnila, zakaj jih ni podala že v ugovoru.

11Tožena stranka s pritožbo (nedopustno) izpodbija utemeljenost sklepa o izdaji začasne odredbe. Pravno sredstvo zoper sklep o izdaji začasne odredbe je ugovor (drugi odstavek 9. člena ZIZ v zvezi z 268. členom ZIZ). Tožena stranka je ugovor zoper izdano začasno odredbo v predmetni zadevi vložila, v njem pa uveljavljala ugovorne razloge, na katere je sodišče prve stopnje v sklepu o zavrnitvi ugovora pravilno odgovorilo. S predmetno pritožbo pa lahko tožena stranka izpodbija le sklep, s katerim je sodišče ugovor zavrnilo, in razloge, iz katerih ga je zavrnilo (peti odstavek 9. člena ZIZ). Tožena stranka ne more s pritožbo (ponovno) izpodbijati sklepa o izdaji začasne odredbe oziroma navajati novih ugovornih razlogov, ki jih ni navajala v ugovoru zoper izdano začasno odredbo, saj bi s tem prišlo do nedovoljenega podvajanja pravnih sredstev. Navedbe tožene stranke, da naj se sodišče v sklepu o izdaji začasne odredbe ne bi ukvarjalo s tem, ali je tožena stranka izkazala verjeten obstoj nedenarne terjatve zoper toženo stranko, so tako brezpredmetne, saj tega tožena stranka v ugovoru ni izpostavljala in se tudi izpodbijani sklep na to ne nanaša.

12Na vse relevantne ugovorne navedbe je sodišče prve stopnje v sklepu o zavrnitvi ugovora odgovorilo, in sicer na navedbe o nesorazmernosti začasne odredbe, verjetnosti nadaljnje odsvojitve nepremičnin in s tem onemogočanja uveljavitve terjatve v zvezi s povezanostjo F. G. tako z dolžnikom I. kot s toženo stranko, nemožnostjo poplačila iz vrednostnih papirjev, blokadi in likvidnosti družbe I.. Pritožba očita izpodbijanemu sklepu neusklajenost, pri tem pa prezre, da je sodišče prve stopnje moralo zgolj odgovoriti na njene neusklajene ugovorne navedbe.

13Sodišče prve stopnje je v sklepu o izdaji začasne odredbe sledilo tožbenim navedbam in jih povzelo ter se nanje sklicevalo v utemeljitev verjetnosti terjatve kot tudi drugih dveh predpostavk za izdajo začasne odredbe, v sklepu o zavrnitvi ugovora pa je odgovorilo na ugovorne navedbe tožene stranke in se sklicevalo na svoj prvi sklep. Oba sklepa je zato treba razlagati povezano. V tej luči se pokaže, da ima izpodbijani sklep razloge o vseh odločilnih dejstvih, da ti niso nejasni niti v nasprotju sami s seboj in da se sklep zato da preizkusiti. Ne glede na to pa sodišče druge stopnje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno obrazložilo verjetnost terjatve v sklepu o izdaji začasne odredbe in to ne le z vidika razmerja med tožečo stranko in družbo I. (dolžnikom), pač pa tudi med tožečo stranko in toženo stranko, ki je tretji, s katerim je bilo izpodbojno dejanje dolžnika storjeno v škodo tožeče stranke kot upnika v smislu določil 256. člena OZ in nadaljnjih. Ker tožena stranka verjetnosti terjatve v ugovoru ni izrecno izpodbijala, se sodišču prve stopnje v sklepu o zavrnitvi ugovora s tem vprašanjem ni bilo več treba izrecno ukvarjati.

14Pritožnica ne more izpodbiti ugotovitve sodišča prve stopnje o neplačevitosti tožene stranke in neuspešnosti izvršbe, za katere v postopku zavarovanja zadostuje že, da so verjetno izkazane. Tožeča stranka ima pravico do učinkovitega sodnega varstva, zato ni moč pritrditi toženi stranki, da 5 mesecev dolg izvršilni postopek še ni neuspešen.

15Pritožba izpodbija verjetnost ugotovitev, da se tožeča stranka z izvršbo na nematerializirane vrednostne papirje ne bo mogla poplačati, vendar tožena stranka v ugovoru ni argumentirano odgovorila na tožničine trditve o majhni vrednosti, težji unovčljivosti in predhodni obremenjenosti vrednostnih papirjev. Zato tega ne more več storiti niti v pritožbi z navajanjem nedovoljenih pritožbenih novot. Glede na to, da pritožnica v pritožbi ne zanika več, da so vrednostni papirji že obremenjeni s pravico tretjega, je na njej, da izkaže, da zadoščajo tudi za poplačilo terjatve tožeče stranke. Vendar so njene trditve o tem nesklepčne.

16Pritožnica navaja, da bi se tožeča stranka lahko poplačala tudi z rubežem in prodajo dolžnikovih premičnin, vendar ne pojasni, iz katerih in v kolikšni vrednosti. Zato tem pritožbenim navedbam ni mogoče slediti.

17Pritožnica vztraja, da družba I. ni nelikvidna niti v insolvenčnih postopkih in ima redne prihodke. Vendar glede na to, da je njen TRR blokiran (pa čeprav zaradi terjatve tožeče stranke), po oceni pritožbenega sodišča pretehtajo izvajanja tožeče stranke pri ugotavljanju verjetnosti poplačila tožeče stranke.

18Ni utemeljena pritožbena navedba, da naj bi sodišče prve stopnje oprlo začasno odredbo na nezatrjevana dejstva. Tožeča stranka je zatrjevala tako okoliščine, ki kažejo na nevarnost nastanka težko nadomestljive škode kot okoliščine o nevarnosti onemogočanja uveljavitve njene terjatve, in sicer s tem, da je opozarjala na nevarnost, da bo F. G., ki obvladuje obe družbi in je nepremičnine že odtujeval, te odsvajal naprej tretji osebi in ji tako preprečil uspeh v izpodbojni pravdi ter onemogočil poplačilo njene terjatve. Pod katero alinejo iz drugega odstavka 272. člena ZIZ je mogoče takšno trditveno podlago subsumirati, pa je stvar uporabe materialnega prava in v domeni sodišča. Zato ne držijo pritožbena izvajanja, da ni bil spoštovana pravica pritožnice do izjavljanja. Končno je načelo kontradiktornosti v postopku zavarovanja z začasno odredbo zagotovljeno šele v ugovornem postopku.

19Pritožbeno sodišče ne soglaša z razlogovanjem pritožbe, da bi tožeča stranka ne glede na morebitno odtujitev nepremičnine tretji osebi po določilu 190. člena ZPP lahko pravdo dokončala s toženo stranko, sodba pa bi učinkovala proti pridobitelju pravice. 190. člen ZPP se nanaša na varstvo tožnikovega položaja predvsem, ko gre za stvarnopravne zahtevke, ki pa niso predmet tega spora. Poleg tega pa lahko odtujitev med postopkom tožnika že sama po sebi podaljša postopek in oteži poplačilo.

20Pritožbeni razlogi so se izkazali za neutemeljene. Ker niso podani niti uradoma upoštevni razlogi (drugi odstavek 350. člena v zvezi s 15. členom ZIZ), je bilo treba pritožbo zavrniti in izpodbijani sklep potrditi (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Izrek o stroških temelji na določilu prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ. Glede na načelo uspeha je tožeča stranka upravičena do povrnitve stroškov pritožbenega postopka. Te je sodišče odmerilo na podlagi specificiranega stroškovnika v skladu z Odvetniško tarifo.