UPRS sodba in sklep II U 478/2010

Tožba zoper sklep Davčne uprave RS, Davčnega urada Celje, o davčni izvršbi iz terjatev dolžnika št. DT 42914-0321/2010-3-04061/06 z dne 8. 6. 2010, se zavrže.

Tožba zoper sklep Davčne uprave RS, Davčnega urada Celje, št. DT 42916-85/2010-2- 04061-00 z dne 15. 7. 2010, se zavrne.

Tožnikova zahteva za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Z izpodbijanim sklepom o davčni izvršbi (iz terjatev davčnega dolžnika) z dne 8. 6. 2010 je prvostopni upravni organ (davčni urad Celje) odločil, da se nasproti dolžniku A. d.o.o. opravi davčna izvršba dolžnega zneska obveznosti v skupni višini 13.025,40 EUR. Davčna izvršba se opravi z rubežem dolžnikovih terjatev do družbe B. d.o.o. (tožnika), ki izhajajo iz tam navedenih računov. Izpodbijani sklep je bil popravljen z dokončnim sklepom o popravku očitne pisne pomote z dne 16.7.2010 tako, da se kot datum zapadlosti računa št. 2009-0739 z dne 19.11.2009 pravilno zapiše datum valute 18.2.2010 (februar) namesto pomotoma nepravilno zapisanega datuma 18.12.2010 (december).

Zoper naveden sklep o davčni izvršbi je tožnik vložil ugovor, ki pa je bil s sklepom prvostopnega organa z dne 15. 7. 2010 zavržen kot prepozno vložen. Iz obrazložitve izhaja, da ugovor ni bil vložen v predpisanem 8 dnevnem roku, čeprav je bil tožnik o tem roku pravilno poučen v pravnem pouku. Ker je bilo treba tožnikov ugovor zavreči kot prepozen v skladu z 240. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Uradni list RS, št. 24/06- UPB2 s spremembami), tožnik kot davčni zavezanec ni upravičen do povračila stroškov postopka, zato je bilo treba njegovo tozadevno zahtevo zavrniti na podlagi sedmega odstavka 79. člena Zakona o davčnem postopku (ZDavP-2, Uradni list RS, št. 117/06 s spremembami).

Drugostopni organ se v svoji odločbi z dne 29. 10. 2010, s katero je tožnikovo pritožbo zoper sklep z dne 15. 7. 2010 (da se ugovor zoper sklep o davčni izvršbi zavrže kot prepozen) zavrnil kot neutemeljeno, sklicuje na določbe prvega odstavka 174. člena ZDavP-2, kjer je določeno, da lahko dolžnikov dolžnik zoper sklep o izvršbi ugovarja v 8 dneh po prejemu pri davčnem organu, ki ga je izdal. Iz vročilnice v spisu zadeve je razvidno, da je bil sporen sklep o davčni izvršbi z dne 8. 6. 2010 pritožniku (dolžnikovemu dolžniku) vročen dne 10. 6. 2010. 8- dnevni rok za ugovor je začel teči naslednji dan, torej dne 11. 6. 2010, zadnji dan roka za vložitev ugovora se je iztekel dne 18. 6. 2010. Iz spisa zadeve je razvidno, da je pritožnik svoj ugovor poslal priporočeno po pošti dne 2. 7. 2010. Iz navedenega je razvidno, da je bil ugovor vložen prepozno in da je zato odločitev prvostopnega organa pravilna. Naknadno izdan sklep o popravi pomote (po določbi 223. člena ZUP) na iztek roka za ugovor ne vpliva, ker se pritožbeni rok zoper sklep o popravi pomote nanaša zgolj na vsebino tega sklepa. Pritožbeni ugovor, da bi moral davčni organ pritožniku poslati vročilnico, je neutemeljen, saj je pritožnik imel in še ima možnost do vpogleda v relevantno dokumentacijo, kot je to določeno v 82. členu ZUP. Ker je bil z obravnavanim sklepom le zavržen prepozno vložen ugovor, se pritožbeni organ v njem ni mogel spuščati v vsebinsko presojo pritožbenih navedb glede same upravičenosti sporne davčne izvršbe, saj zato niso izpolnjeni zakonski pogoji. O predlagani obnovi postopka pa odloča organ, ki je izdal odločbo, na katero se predlog za obnovo postopka nanaša, torej v konkretnem primeru prvostopni organ (266. člen ZUP), pri čemer je treba tožnika opozoriti, da morajo tudi za to biti izpolnjeni zakonsko določeni pogoji. Ker pritožbene navedbe niso utemeljene, pritožbeni organ pa tudi ni našel kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (247. člen ZUP), je pritožbo zavrnil kot neutemeljeno. Odločitev o zavrnitvi priglašenih stroškov postopka je bilo potrebno zavrniti na podlagi določb tretjega odstavka 79. člena ZDavP-2, ker pritožnik s predmetno pritožbo ni uspel.

Tožnik v tožbi (in v popravku tožbe) navaja, da mu upravni organ ni predložil povratnic, iz katerih bi bilo razvidno, da je izpodbijani sklep o izvršbi res prejel dne 10. 6. 2010, zato vztraja pri svojem ugovoru, da ga je prevzel dne 24. 6. 2010 in da je bil torej ugovor vložen pravočasno. Pa tudi sicer (če se ugovor glede roka izkaže kot neutemeljen) bi moral davčni organ resnično ugotoviti obstoj terjatve in v tem smislu obravnavati in upoštevati pritožbene ugovore, po katerih davčnemu dolžniku ne dolguje ničesar in torej ni njegov dolžnik. Davčnemu organu je predložil dokaze, da so bili računi št. 209-0689 z dne 29. 10. 20009 v znesku 655,74 EUR, št. 2009-0726 z dne 12. 11. 2009 v znesku 1.211,40 EUR in št. 209-0814 z dne 10. 12. 2009 v znesku 469,02 EUR že poravnani, račun št. 209-0739 z dne 19. 11. 2009 in z valuto dne 18. 12. 2010 v znesku 10.689,24 EUR pa ob izdaji sklepa o izvršbi dne 8. 6. 2009 še ni zapadel. Predlaga, da sodišče po opravljeni javni seji tožbi ugodi in odpravi oba izpodbijana sklepa prvostopnega organa, kakor tudi drugostopno odločbo.

V odgovoru na tožbo tožena stranka v celoti prereka tožbene navedbe in vztraja pri razlogih iz obrazložitve izpodbijanih aktov. Ugovor, da bi moral organ povratnico predložiti tožniku, je neutemeljen, saj nima podlage niti v ZUP, niti v ZDavP-2. Tožnik (katerega sicer zastopa prava vešča stranka) je bil poučen, da ima na podlagi 82. člena ZUP, pravico do vpogleda v spisno dokumentacijo.

K 1. točki izreka:

Tožbo zoper sklep o davčni izvršbi z dne 8. 6. 2010 je bilo potrebno zavreči na podlagi 7. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Ur. list RS št. 105/06, 62/010), kjer je določeno, da sodišče tožbo zavrže s sklepom, če ugotovi, da je bila zoper upravni akt, ki se s tožbo izpodbija, mogoča pritožba, pa ta sploh ni bila vložena ali je bila vložena prepozno. Ker je tožnik pritožbo oz. ugovor zoper naveden sklep o davčni izvršbi vložil prepozno, zaradi česar jo je prvostopni davčni organ zavrgel, posledično v upravnem postopku niti ni prišlo (ni moglo priti) do vsebinske obravnave tožnikovega ugovora zoper sklep o davčni izvršbi. Da je bil tožnikov ugovor zoper sklep o davčni izvršbi tudi po presoji sodišča zakonito zavržen in da so tožnikovi ugovori v zvezi s tem neutemeljeni, pa je razvidno iz obrazložitve k točki 2 izreka te sodbe.

K. 2. točki izreka:

Z izpodbijanim sklepom z dne 15. 7. 2010 je bil kot prepozno vložen zavržen tožnikov ugovor zoper naveden sklep o davčni izvršbi.

V zvezi z rokom za pritožbo zoper sklep o izvršbi je v prvem odstavku 174. člena ZDavP-2 določeno, da lahko dolžnikov dolžnik zoper sklep o izvršbi ugovarja v 8 dneh po njegovem prejemu, pri davčnem organu, ki je sklep (o davčni izvršbi) izdal. Ta specialna določba ZDavP-2 v obravnavanem primeru izključuje splošen 15- dnevni pritožbeni rok po določbah ZUP, saj se ZUP v davčnih zadevah oz. v zadevah, ki se vodijo po določbah ZDavP-2, uporablja le subsidiarno, za vprašanja, ki jih ZDavP-2 sam ne ureja (3. odstavek 2. člena ZDavP-2). V 240. členu ZUP pa je določeno, da prepozno vloženo pritožbo (ugovor) zavrže prvostopni organ s sklepom.

Sporen sklep o davčni izvršbi z dne 8. 6. 2010 je bil tožniku vročen dne 10. 6. 2010, kar je razvidno iz vročilnice, ki je v upravnem spisu zadeve, pripeta je k samemu sklepu. Zato je neutemeljen tožbeni ugovor, da je tožnik sporen sklep o davčni izvršbi prejel šele dne 24. 6. 2010.

Osemdnevni rok za ugovor po prvem odstavku 174. člena ZDavP-2 je začel teči naslednji dan po prejemu sklepa, torej dne 11. 6. 2010 in je potekel v petek 18. 6. 2010. Tožnik je sporen ugovor s priporočeno poštno pošiljko nesporno vložil šele v petek 2. 7. 2010, torej 14. dan po poteku roka za vložitev, česar tožnik ne prereka, razvidno pa je tudi iz pisemskega ovitka priporočene poštne pošiljke, ki je v spisu zadeve. Kot izhaja iz navedenega, je presoja upravnih organov, da bil ugovor vložen prepozno, zakonita.

Naknadno izdan sklep o popravi pomote v sklepu o davčni izvršbi z dne 8. 6. 2010, ki se nanaša na napačno zapisano zapadlost enega od računov, na odločitev glede zakonitosti izpodbijanega sklepa ne more vplivati, ker se pritožbeni rok zoper sklep o popravi pomote nanaša zgolj na vsebino tega sklepa, ne pa tudi na 8 dnevni rok, v katerem je bilo treba vložiti ugovor zoper sam sklep o davčni izvršbi. Zoper sklep o popravi očitne pisne pomote v sklepu o izvršbi se je tožnik samostojno pritožil, njegova pritožba pa je bila v upravnem postopku dokončno zavrnjena (sklep o popravi pomote se nanaša na popravek datuma valute pri računu št. 209-0739 z dne 19. 11. 2009; kot datum zapadlosti računa je pomotoma zapisal datum 18. 12. 2010 namesto pravilnega datuma 18. 2. 2010). Naveden sklep o popravi pomote ni predmet tega upravnega spora.

Prav tako je neutemeljen tožbeni ugovor, da upravni organ tožniku ni predložil dokazov o tem, da je bil ugovor vložen prepozno. Kot je pojasnil že upravni organ, je imel tožnik, katerega zastopa prava vešča oseba, možnost do vpogleda v relevantno spisno dokumentacijo na podlagi določb 82. člena ZUP.

Tožbeni ugovori, po katerih bi moral davčni organ tožnikove ugovore o tem, da v resnici davčnemu dolžniku ni dolžan ničesar, obravnavati kljub zamudi roka za vložitev ugovora, so neutemeljeni, saj drugostopni organ dejansko ne more vsebinsko obravnavati prepozno vložene pritožbe oz. ugovora. Če pa tožnik dejansko lahko dokaže, da v času izdaje izpodbijanega sklepa o davčni izvršbi davčnemu dolžniku ni bil dolžan ničesar (kot trdi), potem bo to moral storiti v drugih upravnih ali sodnih postopkih, saj je rok za dokazovanje v tukaj obravnavanem upravnem postopku zamudil, po drugi strani pa bi v takem primeru verjetno res šlo za neupravičeno obogatitev davčnega dolžnika. V tem smislu pa sodišče tožnika opozarja, da je seveda relevantno dejansko in z uradnimi dokumenti izkazano stanje njegovega dolga do davčnega dolžnika na dan izdaje odločbe o davčni izvršbi, vključno s pravilnim upoštevanjem valute že navedenega računa z dne 19. 11. 2009 (katerega zapadlost je bila popravljena zaradi očitne pomote pri pisanju).

V ostalem se sodišče, da ne bi prišlo do ponavljanja, sklicuje na razloge upravnih organov v skladu z drugim odstavkom 71. člena ZUS-1.

Glede na navedeno je sodišče ugotovilo, da je bila odločitev upravnega organa zakonita, zato je tožbo zavrnilo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1.

K 3. točki izreka:

Odločitev o zavrnitvi zahteve za povrnitev stroškov postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, saj tožnik v obravnavanem primeru v sporu ni uspel, zato je dolžan sam nositi svoje stroške postopka.