VSM sodba I Cp 885/2011

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pravdni stranki sami nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in tako razsodilo, da je sporazum o razdelitvi skupnega premoženja z dne 12. 8. 2009 sklenjen med E.Č. in toženo stranko M.Č., naslov isti, sklenjen v obliki notarskega zapisa opr. št. SV... , brez učinka do tožeče stranke do višine terjatve te do E.Č. v znesku 884.697,76 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zneska 875.370,03 EUR od 7. 7. 2009 dalje do plačila in od zneska 9.327,73 EUR od 30. 9. 2009 dalje do plačila ter tudi terjatve iz naslova izvršilnih stroškov v višini 790,00 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje sklepa o izvršbi dalje do plačila ter vseh nadaljnjih izvršilnih stroškov s pripadajočimi zamudnimi obrestmi. Nadalje je toženi stranki naložilo, da je dolžna dopustiti, da tožeča stranka poplača svojo zgoraj navedeno terjatev iz v izreku sodbe določno naštetih nepremičnin, predmet navedenega sporazuma o razdelitvi skupnega premoženja. Toženi stranki je naložilo povračilo pravdnih stroškov tožeče stranke v znesku 21.853,52 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi. Svojo odločitev je glede na ugotovljeno dejansko stanje oprlo na pravno opredelitev instituta izpodbijanja pravnih dejanj dolžnika v smislu členov 255 do 260 Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) in ocenilo, da za uporabo tega inštituta obstojajo potrebni objektivni pogoji (zapadlost terjatve upnika – tožeče stranke, neplačevitost dolžnika) kot tudi subjektivni pogoji (vednost dolžnika in tretjega, da s tem dejanjem dolžnik škoduje svojim upnikom). Glede slednjega, subjektivnega pogoja je tudi izhajalo iz zakonske domneve iz drugega odstavka člena 256 OZ, da je tretjemu – v danem primeru toženki – bilo znano, da dolžnik s takšnim razpolaganjem škoduje upnikom, glede na to, da sta bila zakonca. Ocenilo je tudi, da toženka te domneve ni izpodbila in dokazala nasprotnega.

2Proti tej sodbi se pravočasno pritožuje tožena stranka (v naprej toženka), ki uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka člena 338 Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in predlaga, da pritožbeno sodišče napadeno sodbo spremeni v smislu pritožbenih navedb podrejeno pa da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Toženka v pritožbi vztraja na stališču, da je obveznost dolžnika E.Č. nasproti tožeči stranki – upniku subsidiarne narave, da bi se tožeča stranka lahko uspešno poplačala iz zastavljene nepremičnine, da dolžnik E.Č., ki je zgolj pristopil k dolgu, tudi ni bil seznanjen s tem, da ga kakorkoli bremeni lastna obveznost poplačila terjatve tožeče stranke in da zato odgovarja s svojim premoženjem, nadalje pa da je toženka s E.Č. sklenila sporni sporazum o razdelitvi premoženja, kot odplačni pravni posel, da so ta posel, sklenjen v notarski obliki, nato obravnavale druge inštitucije, brez pomislekov z vidika davčnih predpisov kot tudi vpisa v zemljiško knjigo, da pa je z njim bila varovana tudi ekvivalentnost, saj je namesto spornih nepremičnin E.Č. dobil drugo premoženje v primerljivi oziroma enaki vrednosti. Toženki pa tudi ni bila dana možnost izpodbiti domneve iz drugega odstavka člena 256 OZ, saj v tej smeri sodišče prve stopnje ni izvedlo predlaganih dokazov. Sporazum pa ni bil sklenjen zaradi namena prikrajšanja upnikov ampak z namenom, da zakonca uredita svoje premoženjske razmere glede na razpadajočo zakonsko skupnost. Procesna pomanjkljivost je v tem, da bi moralo sodišče prve stopnje šteti „tožbeni zahtevek za umaknjen“, ker na narok dne 30. 3. 2011 tožeča stranka ni pristopila.

3V vloženem pritožbenem odgovoru tožeča stranka v obširnih navedbah zavrača trditve tožene stranke iz njene pritožbe in predlaga zavrnitev le-te kot neutemeljen.

4Pritožba ni utemeljena.

5Pritožbeno sodišče je preizkušalo pravilnost izpodbijane odločitve tako v okviru presoje utemeljenosti pritožbenih razlogov, kot tudi v okviru uradnega pritožbenega preizkusa zadeve po drugem odstavku člena 350 ZPP in ocenilo izpodbijano odločitev kot materialnopravno pravilno, oprto na dovolj raziskano dejansko stanje in neobremenjeno s procesnimi kršitvami, niti ne s tistimi, na obstoj katerih nakazuje pritožba, niti ne z uradno upoštevnimi. Predvsem pa je sodišče prve stopnje svojo odločitev natančno in izčrpno obrazložilo, odgovorilo tudi na vse trditve in ugovore pravdnih strank in sprejelo logične in pravilne dejanske in pravne zaključke. Tako pritožbeno sodišče najprej povzema izčrpne razloge sodišča prve stopnje v obrazložitvi napadene sodbe in se sklicuje nanje, brez nepotrebnega ponavljanja, tako da bo v nadaljevanju odgovorilo predvsem na pritožbene navedbe.

6Sodišče prve stopnje je pravilno opredelilo, katera dejstva so odločilna za rešitev zadeve, izhajajoč iz dejanskega stanu zakonskih določb, ki opredeljujejo inštitut izpodbijanja pravnih dejanj dolžnika, tako v smeri objektivnega kot subjektivnega pogoja kot je že navedeno. Pritožbeno sodišče nima nobenih pomislekov glede ocene sodišča prve stopnje o zapadlosti terjatve tožeče stranke tudi nasproti dolžniku E.Č., saj je povsem pravilno opredelilo to terjatev kot samostojno terjatev v odnosu do tega dolžnika kot pristopnika k dolgu glavnega dolžnika in glede na pogodbeni dogovor solidarnega zavezanca za izpolnitev obveznosti nasproti upniku. Glede na naravo pogodbenega razmerja med tožečo stranko in na drugi strani med dolžnikom, zastaviteljico in pristopniki k dolgu po pogodbi o kratkoročnem namenskem posojilu in zastavi nepremičnine št. ter sporazumu o zavarovanju denarne terjatve v obliki notarskega zapisa opr. št. SV ... z dne 3. 4. 2009 in ko iz zapisa v 10. členu citiranega notarskega zapisa – A2 listinskih prilog, izhaja, da vsak pristopnik k dolgu glavnega dolžnika, med drugimi E.Č., odgovarja za obveznosti poleg dolžnika kot solidarni plačnik in to tako, da odgovarja posamično in za celotno obveznost dolžnika, je tako očitno, da gre za samostojno obveznost E.Č. nasproti upniku – tožeči stranki. Pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje tudi kaže, da je že zapadla. Glede na višino terjatve tožeče stranke pa je tudi sprejemljiva ocena sodišča prve stopnje, da E.Č. s preostalim premoženjem ne bi mogel zagotoviti poplačila upnikove terjatve, ob dejstvu, da je s spornim sporazumom na toženko prenesel večji del svojih nepremičnin, protivrednost, ki naj bi jo po sporazumu prejel (premičnine, oprema stroji, gotovina) pa jo povsem nedefinirana. S tem je izkazano, da je bilo izpodbijano pravno dejanje storjeno v škodo tožeče stranke, saj se je s tem njen premoženjski položaj poslabšal zaradi onemogočene možnosti izterjave terjatve nasproti E.Č. kot enemu od solidarnih dolžnikov. Tako je izpolnjen objektivni pogoj za uporabo navedenega materialnopravnega inštituta. Drugačno pritožbeno stališče tako na pravilnost izpodbijane odločitve iz tega vidika ne more imeti vpliva.

7Ko pritožba nekako nakazuje, da je sporni sporazum o razdelitvi premoženja pravni posel odplačnega značaja, ter da naj bi E.Č. za odtujene nepremičnine pridobil drugo premoženje v primerljivi oziroma enaki vrednosti, prezre, da sodišče prve stopnje ni svoje odločitve gradilo na vprašanju odplačnosti ali neodplačnosti izpodbijanega pravnega posla, predvsem pa je treba tudi poudariti, da tožena stranka ni podala nobenih navedb substanciranega pomena, iz katerih bi bil razviden prikaz vrste, obsega in vrednosti premoženja, ki je po navedenem sporazumu o razdelitvi premoženja pripadlo E.Č.. Ni pa razloga, da bi pravne učinke tega posla omejevale morebiti druge institucije, na kar nakazuje pritožba, saj gre za še vedno veljaven pravni posel, katerega pravni učinki pa so le omejeni, v kolikor je to potrebno zaradi izterjave terjatve tožeče stranke.

8Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ocenilo, da je glede na vse dejanske okoliščine obravnavanega primera dolžnik E.Č. moral vedeti, da z izpodbijanim pravnim dejanjem škoduje tožeči stranki kot upniku, prav tako pa tudi pravilno izhajajoč iz domneve po drugem odstavku člena 256 OZ sklepalo, da je za to vedela tudi toženka kot zakonec E.Č.. Ni moč oporekati pritožbeni trditvi, da je vsako domnevo mogoče izpodbiti, seveda ob prevalitvi dokaznega bremena na tistega, ki to želi doseči. V danem primeru bi tako morala toženka dokazati obstoj dejanskih okoliščin, iz katerih bi bilo mogoče sklepati, da ni vedela oziroma ni mogla vedeti za sodelovanje zakonca v navedenem pogodbenem razmerju, iz katerega izvira že navedena njegova obveznost. Vendar pa je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo, da toženka te domneve ni uspela izpodbiti. Takšni oceni se pridružuje tudi pritožbeno sodišče, saj je zgolj poudarjala dejstvo, da sta imela zakonca težave, zaradi česar je njuna zakonska skupnost razpadala, kar je tudi pogojevalo sklenitev spornega razdelitvenega sporazuma, zaradi česar naj ne bi vedela za navedeno obveznost moža nasproti tožeči stranki. Vendar pa je to premalo substancirano navajanje. Tožena stranka bi morala konkretneje prikazati kdaj so se začeli odnosi med zakoncema krhati, kdaj je njuna zakonska skupnost razpadla, kakšne so bile razmere v času skaljenih odnosov tako z vidika skupnega življenja kot tudi z vidika skupnega upravljanja in razpolaganja s premoženjem, kakšno je razmerje med udeleženci navedenega pogodbenega odnosa, kdaj je sama zvedela za vlogo moža v tem pogodbenem razmerju in podobno, dejstva v zvezi s tem pa tudi dokazati s ponujenimi dokazi. Ta dejstva pa iz trditvenega gradiva tožene stranke niso razvidna. Zato tudi ne more očitati sodišču prve stopnje, da je zgolj izkustveno glede na običajni odnos med zakonci kot tudi glede na pomisleke o ekvivalentnosti dajatev strank iz spornega delitvenega sporazuma sklepalo, da je toženka vedela za moževo obveznost nasproti tožeči stranki in tudi da je bil ta delitveni sporazum sklenjen z namenom oškodovanja tožeče stranke kot upnika.

9Ko toženka v pritožbi sodišču prve stopnje očita, da bi moralo izvesti predlagane dokaze, to je zaslišanje prič, predvsem pa E.Č. in tudi same toženke, prezre, da je v navedeni smeri podala zgolj skromne navedbe, ko je zgolj pavšalno trdila, da toženka ni vedela za moževo obveznost, glede na to, da so se odnosi med njima skalili. Pričakovanje, da bi izvedeni dokazi osvetlili dejansko stanje in tako nadomestili trditveno dolžnost same pravdne stranke pa je nerealno in nedopustno. Dokazi naj le potrdijo odločilna dejstva, ki jih je posamezna pravdna stranka v svojih navedbah zatrjevala in opisala. V danem primeru pa tega ni bilo. Veliko bolj še to velja tudi za pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni preverilo kolikšna denarna sredstva je E.Č. pridobil ob sklenitvi spornega delitvenega sporazuma (s ponovnim poudarjanjem ekvivalentnosti posla), saj v tej smeri toženka prav tako ni podala nobenih trditev.

10V pritožbi očitana procesna kršitev zaradi opustitve sankcije domnevnega umika tožbe, ker da naj tožeče stranke na glavni obravnavi 30. 3. 2011 ne bi zastopal pooblaščenec (odvetnik s predloženim pooblastilom), tudi ni podana. Četudi bi bilo pooblastilno razmerje za tožečo stranko vprašljivo (kar slednja v pritožbenem odgovoru obrazloženo zanika), to ne bi več vodilo k domnevni odpovedi tožbenemu zahtevku oziroma umiku tožbe v smislu člena 282 ZPP, kar želi doseči pritožba.

11Pritožbeno sodišče tudi samo uradno upoštevnih kršitev procesnega ali materialnega prava ni našlo, zato je glede na vse pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (člen 353 ZPP).

12Tožena stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka, ker s pritožbo ni uspela (prvi odstavek člena 165 v zvezi s prvim odstavkom člena 154 ZPP). Tožeča stranka pa z vložitvijo pritožbenega odgovora ni bistveno pripomogla k razjasnitvi spornega razmerja, zato v zvezi s tem procesnim dejanjem nastalih pravdnih stroškov ni mogoče kot potrebne pravdne stroške naprtiti v breme druge pravdne stranke.