VSL sklep II Cp 3145/2011

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Sodišče prve stopnje je sklenilo, da se udeležencu omeji pravica do prisotnosti pri izvajanju dokazov ter da se zadrži na zdravljenju v oddelku pod posebnim nadzorom Psihiatrične klinike Ljubljana, najdlje do 16.12.2011. Udeleženec je proti takšni odločitvi vložila pravočasno pritožbo, s katero uveljavlja, kot navaja, vse pritožbene razloge iz 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep spremeni tako, da postopek ustavi ali pa, da sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da pozna izvedenca medicinske stroke, saj ga je v času zdravljenja že videl kot zdravnika na oddelku Psihiatrične klinike v Ljubljani, zato ta ne more biti izvedenec v zadevnem primeru. Navaja, da ni ogrožal svojega zdravja in prav tako tudi ne zdravja drugih. Za odpravo njegovih psihičnih težav zadostuje redno jemanje zdravil. Nima samomorilskih nagnjenj in prav tako ne ogroža tretjih oseb, zato ni potrebno njegovo zdravljenje v oddelku pod posebnim nadzorom brez njegove privolitve. Pri tem opozarja na določbe 19. člena, 35. člena in tretjega odstavka 51. člena Ustave Republike Slovenije (Ustava). Dejansko stanje o udeleženčevem morebitnem ogrožanju drugih ni bilo dovolj razjasnjeno. Potrebno bi bilo iskanje dodatnih prič: prijatelje udeleženca v bolnišnici in zunaj nje. Doba zadržanja bi bila lahko krajša, prav tako pa bi bilo lahko primerno zdravljenje na odprtem oddelku.

Pritožba ni utemeljena.

Udeleženec navaja, da je v dokaznem postopku sodeloval izvedenec glede katerega po njegovem mnenju obstaja izločitveni razlog. Izvedenec ne more biti izločen ex lege, pač pa le na zahtevo stranke. Takšne zahteve pa ne more postaviti šele v pritožbenem postopku. Ne glede na navedeno pa okoliščina, da je udeleženec videval izvedenca kot zdravnika na oddelku Psihiatrične bolnišnice v Ljubljani, ni okoliščina iz prvega odstavka 247. člena v zvezi s 70. členom ZPP, ki bi lahko pogojevala izvedenčevo izločitev.

Sprejem osebe na zdravljenje v psihiatrično bolnišnico v oddelek pod posebnim nadzorom brez njegove privolitve pomeni poseg v človekove pravice in temeljne svoboščine te osebe, zlasti v pravico do osebne svobode (prvi odstavek 19. člena Ustave), pravico do varstva duševne integritete (35. člen Ustave) in v pravico do prostovoljnega zdravljenja (tretji odstavek 51. člena Ustave), ki zagotavlja tako pravico do zdravljenja kot tudi pravico do odklonitve zdravljenja. V zvezi s slednjo ustavno pravico Ustava dopušča, da zakon določi izjeme od načela prostovoljnega zdravljenja. Po določilu omenjenega tretjega odstavka 51. člena Ustave ni mogoče nikogar prisiliti k zdravljenju, razen v primerih, ki jih določa Zakon. Cilj takšnega prisiljenja je v načelni omejitvi ustavnih pravic, določenih v tretjem odstavku 15. člena Ustave. Iz tega določila izhaja, da so človekove pravice in temeljne svoboščine omejene samo s pravicami drugih in v primerih, ki jih določa Ustava. Legitimen cilj sprejema na zdravljenje osebe brez privolitve je opredeljen v 39. členu Zakona o duševnem zdravju (ZDZdr). V navedenem določilu je zdravljenje osebe v oddelku pod posebnim nadzorom brez njegove privolitve dopustno:

- če ogroža svoje življenje ali življenje drugih ali če huje ogroža svoje zdravje ali zdravje drugih ali povzroča hudo premoženjsko škodo sebi ali drugim,

- če je ogrožanje iz prejšnje alineje posledica duševne motnje, zaradi katere ima oseba hudo moteno presojo realnosti in sposobnost obvladovanja svojega ravnanja in

- če navedenih vzrokov in ogrožanja iz prve in druge alineje ni mogoče odvrniti z drugimi oblikami pomoči.

Gre torej za situacijo, ko država nadomesti odločitev osebe o zdravljenju, ko ta zaradi duševne motnje ni sposobna sama sprejeti voljne in zavestne odločitve o zdravljenju, hkrati pa je zdravljenje nujno potrebno zaradi varstva bodisi njenega življenja, zdravja ali premoženja bodisi življenja, zdravja ali premoženja drugih.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so v obravnavani zadevi izpolnjeni vsi našteti pogoji za dopustnost zdravljenja osebe v oddelku pod posebnim nadzorom brez njegove privolitve. S pomočjo lečečega zdravnika, kot tudi s pomočjo izvedenca psihiatrične stroke, pa tudi na podlagi lastnega neposrednega stika z osebo (drugi odstavek 46. člena ZDZdr) je ugotovilo, da udeleženec huje ogroža svoje zdravje, predvsem pa huje ogroža zdravje in življenje drugih. Osebi je bil izrečen ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja v inštituciji, po uboju mame. Na podlagi ukrepa obveznega zdravljenja na svobodi, je bil premeščen na odprti oddelek, kjer pa se ni držal hišnega reda, niti ni jemal medikamentov. Bil je nevodljiv in agresiven in so se ga bali tako pacienti, osebje, kot tudi naključni obiskovalci. Sodišče prve stopnje je še ugotovilo, da so njegove grožnje ob dodatni okoliščini, da gre za mladega, močnega človeka, visoke postave, ki je veliko denarja porabil za povečanje svoje mišične mase (anaboliki), nedvomno vplivale na konkretno ogroženost okolice. Iz zaslišanja lečečega zdravnika izhaja, da posebno skrb povzroča njegovo navezovanje stikov z dekleti, da je pri njem zaznati erotično blodnjavost, da je zelo jezen, če mu dekle na klic ne odgovori. Po njegovem mnenju je zato ogrožujoč oziroma nevaren predvsem za osebe ženskega spola. Sodišče prve stopnje je tudi ugotovilo, da je ogrožanje posledica duševne motnje osebe, in sicer, kot je ugotovil izvedenec, paranoidne shizofrenije. Izvedenec je navedel, da je bilo tudi ob pregledu pri njem zaslediti nanašalno – preganjalno – erotično bolezensko preokupacijo (blodnjavost). Navedel je še, da je oseba povsem nekritična, da je njeno mišljenje avtistično – dereistično in povsem odmaknjeno od stika z realnostjo. Končno je sodišče prve stopnje na podlagi izpovedbe lečečega zdravnika in izvedenskega mnenja ugotovilo, da je pri osebi zadržanje na oddelku pod posebnim nadzorom nujno potrebno ter da ogrožanje ogrožanja ne bi bilo mogoče odvrniti z nobenim drugim ukrepom. Neutemeljena je zato tudi pritožbena trditev, da bi bilo zdravljenje osebe na odprtem oddelku primernejše za njegovo zdravstveno stanje, saj je bil na oddelek pod posebnim nadzorom brez privolitve v nujnem primeru premeščen prav iz odprtega oddelka, kjer se ta oblika zdravljenja ni izkazala za uspešno. Pravilna je tudi odločitev o času zadržanja udeleženeca. Izvedenec je namreč ugotovil, da se stanje pri udeležencu izjemno počasi spreminja, zato je za ustrezno terapijo potreben daljši čas.

Odločitev sodišča se tako izkaže za pravilno, zato je bilo potrebno pritožbo osebe zavrniti in potrditi izpodbijani sklep (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP).