VSRS Sodba I Ips 10349/2009-154

Ugotovi se, da sta bili s sklepom Okrožnega sodišča v Mariboru I Ks 10349/2009 z dne 15. 2. 2011 kršeni določbi tretjega odstavka 261. člena Kazenskega zakonika in prvega odstavka 167. člena Zakona o kazenskem postopku.

1Preiskovalni sodnik Okrožnega sodišča v Mariboru je s sklepom I Kpr 10349/2009 z dne 6. 1. 2011 po določbah prvega odstavka 167. člena in prvega odstavka 169. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) odločil, da se zoper obdolženo S. G. opravi preiskava zaradi utemeljenega suma storitve kaznivih dejanj zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic po tretjem odstavku 261. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ).

2Senat Okrožnega sodišča v Mariboru je s sklepom I Ks 10349/2009 z dne 15. 2. 2011 zahtevo za preiskavo zoper obdolženo S. G. zaradi utemeljenega suma storitve kaznivih dejanj po tretjem odstavku 261. člena KZ po določbi sedmega odstavka 169. člena ZKP zavrnil ter po prvem odstavku 96. člena ZKP odločil, da obremenjujejo stroški, ki so nastali v zvezi s kazenskim postopkom iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena istega zakona in potrebni izdatki S. G. ter potrebni izdatki in nagrada njenega zagovornika J. M., odvetnika iz M., proračun.

3Vrhovni državni tožilec je zoper navedeni pravnomočni sklep vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitev določb tretjega odstavka 261. člena KZ, prvega odstavka 167. člena in 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi ter ugotovi, da so bile s sklepom zunajobravnavnega senata Okrožnega sodišča v Mariboru I Ks 10349/2009 z dne 15. 2. 2011 kršene določbe tretjega odstavka 261. člena KZ, prvega odstavka 167. člena ZKP ter 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

4V odgovoru, podanem po drugem odstavku 423. člena ZKP, obdolženkin zagovornik nasprotuje vloženi zahtevi za varstvo zakonitosti in se zavzema za njeno zavrnitev.

5Zahteva za varstvo zakonitosti napada izpodbijani sklep z očitki, da so kršene določbe tretjega odstavka 261. člena KZ, prvega odstavka 167. člena ZKP in 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Po obrazloženem stališču njenega vložnika je opis kaznivega dejanja oziroma preteklega dogodka, ki je predmet preiskave, konkreten in jasen ter obdolženki omogoča učinkovito obrambo. Bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP je po mnenju vrhovnega državnega tožilca podana, ker je izrek sklepa nerazumljiv oziroma v nasprotju z razlogi sklepa. Zunajobravnavni senat je tudi kršil določbo prvega odstavka 167. člena ZKP, ker je ocenil, da utemeljen sum ni podan, pri čemer se je spustil v oceno verodostojnosti posameznih dokazov, standard utemeljenega suma pa je dvignil previsoko, nad vsebino standarda, kot ga je na podlagi določb ZKP določila sodna praksa. Nepravilen je tudi zaključek zunajobravnavnega senata pod točko 4 (Ad. 4) izpodbijanega sklepa, ker dejanji, opisani pod točko 1 in 2 izreka zahteve za preiskavo, nista relativno zastarali, saj je bilo zastaranje pretrgano s kasnejšimi dejanji, opisanimi pod točkami 3 in 4 izreka.

6Po določbi prvega odstavka 169. člena ZKP preiskovalni sodnik po prejemu zahteve za preiskavo pregleda spise. Če se strinja z zahtevo, izda sklep o preiskavi, v katerem morajo biti podatki iz tretjega odstavka 168. člena ZKP. V tej določbi je predpisano, da je v zahtevi za preiskavo treba navesti: osebo, zoper katero se zahteva preiskava, opis dejanja, iz katerega izhajajo zakonski znaki kaznivega dejanja, zakonsko označbo kaznivega dejanja, okoliščine, iz katerih izhaja utemeljenost suma in že zbrane dokaze. Zato mora tudi sklep, s katerim preiskovalni sodnik uvede kazensko preiskavo, vsebovati vse navedene podatke.

7Kaznivo dejanje zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic iz tretjega odstavka 261. člena KZ izvrši uradna oseba, ki z namenom, da bi sebi ali komu drugemu pridobila protipravno premoženjsko korist, izrabi svoj uradni položaj ali prestopi mejo uradnih pravic, ali ne opravi uradne dolžnosti, pa pri tem niso podani znaki drugega kaznivega dejanja. Izrek sklepa o preiskavi vsebuje navedbe, da je obdolženka kot sodnica za prekrške v času od 3. 1. 2000 do 10. 9. 2004 v ... z namenom pridobitve protipravne premoženjske koristi svojemu izvenzakonskemu partnerju E. R., izrabila svoj uradni položaj na način, da v postopkih o prekrških, ki jih je kot sodnica za prekrške vodila zoper njega, v skladu z določbami 77. člena v zvezi z 78. členom Zakona o prekrških (Ur. l. RS, št. 25/83 s spremembami in dopolnitvami), ni zahtevala svoje izločitve, saj bi se glede na določbo 2. točke 77. člena Zakona o prekrških morala izločiti, kot sodnica ne bi smela opravljati sodniške dolžnosti, nasprotno temu je v vseh postopkih, ki jih je vodila zoper izvenzakonskega partnerja, izdala odločbe o prekrških in to vedno o ustavitvi postopkov zaradi zastaranja. Temu sledi opis posameznih prekrškovnih zadev oziroma postopkov, ki so bili ustavljeni, in trditev, da je z vsem tem E. R. pridobila protipravno premoženjsko korist najmanj v višini minimalnih predpisanih in neplačanih denarnih kazni za navedene prekrške ter v višini stroškov postopkov o prekršku.

8Takšen opis obravnavanega kaznivega dejanja vsebuje poleg modalitet (čas in kraj storitve kaznivega dejanja) tudi konkretizacijo ostalih zakonskih znakov, ki je v fazi postopka, v katerem se odloča o uvedbi preiskave ustrezna in zadostna. Ob navedbi, da je obdolženka imela lastnost uradne osebe, je opisano tudi njeno opustitveno ravnanje in prav tako opredeljena protipravna premoženjska korist, ki naj bi jo pridobila izvenzakonskemu partnerju. Navedba, da je pridobitev protipravno pridobljene premoženjske koristi najmanj v višini minimalnih predpisanih in neplačanih denarnih kazni za navedene prekrške ter v višini stroškov postopka o prekršku, je v zadostni meri konkretizirana, čeprav ni navedena njena višina v denarnem znesku.

9V takem položaju je treba pritrditi zahtevi vrhovnega državnega tožilca, da izrek sklepa o uvedbi preiskave vsebuje opis dejanja, iz katerega izhajajo zakonski znaki kaznivega dejanja iz tretjega odstavka 261. člena KZ. Ob sicer izčrpnih in tudi načeloma sprejemljivih razlogih izpodbijanega sklepa, gre predvsem za vprašanje, ali je v tej fazi postopka utemeljena pravna presoja, ki jo je opravilo sodišče, ne da bi bila opravljena preiskava in izvedeni vsi potrebni dokazi. Vrhovni državni tožilec v vloženi zahtevi za varstvo zakonitosti med drugim poudarja, da se obdolženki očita, da je opustila svoje dolžnosti, ki bi jih v skladu z veljavno zakonodajo in svojimi pristojnostmi morala opraviti. V nadaljevanju utemeljuje, da se po prejetju posameznih prekrškovnih zadev v reševanje, kljub zakonski zahtevi iz 77. in 78. člena Zakona o prekrških iz sojenja ni izločila, ampak je imela zadevo v „reševanju“ do relativnega zastaranja, ko je izdala odločbo o ustavitvi postopka. Zaradi tega je mogoče razlagati obdolženki v izreku sklepa o uvedbi preiskave očitano delovanje tudi iz vidika, ki ga nakazuje zahteva (zadrževanje prekrškovnih zadev do relativnega zastaranja) in ne le z vidika okoliščin, navedenih v izreku izpodbijanega sklepa. Po eni strani tedaj ne gre za pomanjkljiv opis kaznivega dejanja, po drugi strani pa je presoja glede obstoja oziroma neobstoja posameznih znakov kaznivega dejanja preuranjena. Vrhovni državni tožilec utemeljeno uveljavlja, da je z izpodbijanim sklepom kršena določba tretjega odstavka 261. člena KZ.

10Po določbi prvega odstavka 167. člena ZKP je eden od pogojev za začetek preiskave obstoj utemeljenega suma, da je določena oseba storila kaznivo dejanje. Procesni zakon zahteva utemeljen sum pri odločanju o priporu, o uvedbi preiskave in v postopku obtoževanja. Gre za pravni standard, za katerega zakon ne predpisuje meril, prav tako ne predpisuje dokaznih standardov. Zato jih s posameznimi odločitvami ustvarja ustavna in sodna praksa. Toda utemeljen sum lahko izvira le iz retrospektivno prognostičnega sklepanja, ki vselej temelji na danih dejstvih, iz katerih izhaja določena stopnja verjetnosti, da je bilo storjeno kaznivo dejanje. Takšna verjetnost pa se presoja z vidika sporočljivosti in preverljivosti posameznih dejstev. V fazi odločanja, ali naj se začne zoper določeno osebo preiskava, je seveda treba izhajati iz njenega namena, predpisanega v drugem odstavku 167. člena ZKP, in sicer, da se med njeno izvedbo zberejo dokazi in podatki, ki so potrebni za odločitev, ali naj se vloži obtožnica ali ustavi postopek. Slednje pomeni, da za presojo obstoja utemeljenega suma ni potrebno, da so v predkazenskem postopku zbrani vsi dokazi, pač pa ugotovljena tista dejstva in zbrani tisti dokazi, ki utemeljujejo sklepanje, da je določena oseba storila kaznivo dejanje. Pri presoji utemeljenega suma preiskovalni sodnik upošteva vsebino dokazov ter iz njih izhajajoča dejstva in na njihovi podlagi sklepa, ali je izkazana potrebna stopnja verjetnosti, da je bilo storjeno kaznivo dejanje. Ne more pa, kot utemeljeno navaja vrhovni državni tožilec v zahtevi, presojati verodostojnosti posameznih nasprotujočih si dokazov, ker je takšna ocena vselej pridržana glavni obravnavi, če v nadaljnjem postopku pride do njene izvedbe.

11Preiskovalni sodnik je v sklepu, s katerim je odločil, da se zoper obdolženo S. G. opravi preiskava, navedel dejstva, ki se nanašajo na obdolženkin uradni položaj in opravljanje sodniške funkcije. Pri oceni njenega ravnanja je izhajal iz določb Zakona o prekrških, ki urejajo razloge za sodnikovo izločitev ter sklepal, da je obdolženka kljub temu sprejela in obdržala v obravnavanju zadeve, v katerih je bil obdolženec njen zunajzakonski partner (gre za sklepanje in ne za prekoračitev očitkov iz zahteve za preiskavo). Zaključek o tem, da je obdolženka vedela, da je dobila v obravnavo zadeve izvenzakonskega partnerja, je oprl na navedbe v zapisniku o zaslišanju E. R. in na izpovedbo priče A. L., dejstvo, da je obdolženka v času, v katerem naj bi storila kaznivo dejanje, živela v izvenzakonski skupnosti z E. R., pa na izpovedbo slednjega in izpovedbi prič R. P. ter A. M. ter na sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru P 687/2006 z dne 16. 5. 2007. V takem položaju so podana dejstva, ki glede na njihovo preverljivost kažejo na takšno stopnjo verjetnosti, da je obdolženka storila kaznivo dejanje, ki je preiskovalnemu sodniku omogočala sklepanje o obstoju utemeljenega suma. Senat sodišča prve stopnje je s sprejeto odločitvijo, za katero je navedel obširne razloge, ki jim načeloma ni mogoče v celoti ugovarjati in bi lahko bili sprejemljivi v nadaljnjih fazah postopka, za presojo obstoja utemeljenega suma postavil previsok pravni standard. Zato ima prav vložnik zahteve, da je z izpodbijanim sklepom kršena določba prvega odstavka 167. člena ZKP.

12Bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ki jo zahteva utemeljuje le s trditvijo, da je izrek sklepa nerazumljiv oziroma v nasprotju z razlogi, ni mogoče preizkusiti (prvi odstavek 424. člena ZKP). Na takšno kršitev tudi sicer ni mogoče sklepati, če je senat sodišča prve stopnje sprejeto odločitev utemeljil z drugačno presojo posameznih dejstev in dokazov v zvezi z utemeljenim sumom od pričakovane.

13Zahteva graja kot nepravilen tudi zaključek napadenega sklepa pod točko 4 obrazložitve. Dejanje pod točko 1 in 2 izreka sklepa o opravi preiskave nista relativno zastarali, ker je zastaranje pretrgano s kasnejšima dejanjema, opisanima pod točkama 3 in 4 izreka. Takšen očitek je utemeljen le ob ugotovitvi, da je odločitev senata sodišča prve stopnje glede presoje obstoja utemeljenega suma v nasprotju z določbo prvega odstavka 167. člena ZKP. Sicer pa zahteva v tem obsegu konkretne kršitve zakona ne uveljavlja in tudi ne predlaga njene ugotovitve.

14Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da je sodišče z napadenim sklepom kršilo določbi tretjega odstavka 261. člena KZ in prvega odstavka 167. člena ZKP. Ker je vrhovni državni tožilec vložil zahtevo za varstvo zakonitosti v obdolženkino škodo, ni posegalo v pravnomočni sklep (prvi odstavek in drugi odstavek 426. člena ZKP).