VSL Sklep VII Kp 16281/2016

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drugega sodnika posameznika.

1Z v uvodu navedeno sodbo je bil obdolženi A. A. iz razloga po 358. členu Zakona o kazenskem postopku (ZKP) oproščen obtožbe zaradi kaznivega dejanja neplačevanja preživnine po prvem odstavku 194. člena KZ-1. Sodišče je oškodovanko s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo ter odločilo o stroških kazenskega postopka.

2Zoper sodbo se je zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, "napačne uporabe materialnega prava" ter zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja pritožila pooblaščenka oškodovanke kot tožilke. Višjemu sodišču je predlagala, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da spozna obdolženca za krivega očitanega kaznivega dejanja, mu izreče primerno kazensko sankcijo in naloži plačilo zaostale preživnine, oz. podrejeno, da jo razveljavi, zadevo pa vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3V odgovoru na pritožbo je obdolženčev zagovornik predlagal, da jo višje sodišče zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

4Pritožba je utemeljena.

5Pritožbeno sodišče se po presoji razlogov izpodbijane sodbe, podatkov v spisu in pritožbenih navedb strinja, da so dokazni zaključki sodišča prve stopnje, in sicer glede vprašanja zakonske dolžnosti preživljanja oškodovanke ter objektivne nezmožnosti plačila preživnine zmotni in preuranjeni, kar je narekovalo razveljavitev izpodbijane sodbe in odreditev novega sojenja pred prvostopenjskim sodiščem.

6Zakonsko dolžnost preživljanja otrok ureja 123. člen Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR), ki določa, da so starši dolžni preživljati svoje otroke do polnoletnosti (prvi odstavek 123. člena ZZZDR). Če se otrok redno šola, pa tudi v primeru, če se redno šola vpisan na izredni študij, so ga starši dolžni preživljati po polnoletnosti, vendar največ do dopolnjenega šestindvajsetega leta starosti (drugi odstavek 123. člena ZZZDR). Drži, da je bila z novelo ZZZDR-C, ki je začela veljati z majem 2004, ukinjena preživninska obveznost staršev za otroke, ki so zaradi težje telesne ali duševne prizadetosti nesposobni za samostojno življenje in nimajo zadostnih sredstev za preživljanje (v nadaljevanju: invalidni otroci), in katere bistvena razlika od preživninske dolžnosti staršev neinvalidnih otrok je bila, da so bili starši svoje invalidne otroke preživljati tudi po polnoletnosti brez starostne omejitve. Sodišče prve stopnje ima prav tudi v nadaljevanju, da je bila namreč omenjena določba za starše invalidnih otrok ponovno v veljavi na podlagi odločbe Ustavnega sodišča RS U-I-11/07 z dne 13. 12. 2007, in sicer "do odprave ugotovljenega neskladja Zakona o družbenem varstvu duševno in telesno prizadetih oseb (ZDVDTP)" (tč. 9 do 11 obrazložitve).

7Ni dvoma, da je oškodovanka invalidka v smislu ZDVDTP, saj ima omenjeni status od leta 2009 (tč. 5 in 7 obrazložitve). Iz razlogov izpodbijane sodbe in vsebine dokaznega gradiva je nadalje razvidno, da izvršilni naslov za obdolžencu določeno preživnino predstavljajo sodbe Okrožnega sodišča v B. P ... z dne 15. 10. 1998 ter Okrožnega sodišča v B. P ... z dne 31. 1. 2005 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani IV Cp ... z dne 3. 1. 2005, vključno z obvestilom CSD C. o njeni valorizaciji, nazadnje v višini 126,23 EUR. Toda po obtožbi se obdolžencu očita, da preživnine za oškodovanko ni dajal "od januarja 2015 do oktobra 2016", torej za čas, preden je dopolnila šestindvajset let. Po 123. členu ZZZDR so starši svoje otroke dolžni preživljati do dopolnjenega šestindvajsetega leta, če se redno šolajo, in sicer ne glede na to, ali gre za invalidnega ali neinvalidnega otroka. Ker se obdolžencu kaznivo dejanje ne očita za obdobje po dopolnjenem šestindvajsetem letu starosti oškodovanke, je nerelevantno, ali je s prej omenjeno ustavno odločbo ugotovljena neustavna pravna praznina s področno zakonodajo že odpravljena ali ne (tč. 11 do 15 obrazložitve). Vprašanje bi bilo relevantno v primeru, ko bi se obdolžencu dejanje očitalo za obdobje od dopolnjenega 26. leta starosti oškodovanke dalje. Odločilno pa je, ali je "program usposabljanja za življenje in delo", v katerega je bila od januarja 2015 do oktobra 2016 vključena oškodovanka, šteti za redno šolanje v smislu drugega odstavka 123. člena ZZZDR. Pritožnica ima prav, da prvostopenjsko sodišče v zvezi s tem ni navedlo prepričljivih argumentov in je zaključek, da ne gre za redno izpolnjevanje šolskih obveznosti, kot obravnavani pravni standard razlaga uveljavljena sodna praksa, zmoten.

8Sodišče prve stopnje se je pri presoji standarda rednega šolanja oprlo na sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 185/2003, katerega dejansko stanje z obravnavanim ni primerljivo. Res je sicer šlo za izobraževalni program za odrasle, in sicer na CDI Univerzum, ko je Vrhovno sodišče odločilo o nebistvenosti formalnega statusa udeleženca v izobraževanju in neodločilnosti vrste izobraževalne organizacije ter o pomenu izobraževalnega programa, določenega v skladu z zakoni, ki urejajo posamezno vrsto izobraževanja. Vrhovno sodišče je pri argumentaciji res izhajalo iz pomena, ki ga ima nek izobraževalni program za doseganje javno priznane izobrazbe ali poklica zaradi zagotovitve lastnega preživljanja oz. usposobitve za samostojno življenje in delo, vendarle pa pred seboj ni imelo polnoletne invalidne osebe, katere pravica do izobraževanja ter usposabljanja za dejavno življenje v družbi izhaja že iz pravice do posebnega varstva invalidov iz 52. člena Ustave RS. V primeru, kot je obravnavani, ko se invalidna oseba zaradi težjih oblik invalidnosti ni sposobna usposobiti za samostojno življenje in delo, ker je invalidnost nastala v otroški ali mladostniški dobi, ustavna določba poudarja predvsem njeno pravico do izobraževanja in usposabljanja. Pritožnica razlogom izpodbijane sodbe zato utemeljeno nasprotuje in upravičeno opozarja na dejstvo, da se je oškodovanka v inkriminiranem obdobju šolala v skladu z nacionalnimi predpisi o šolanju polnoletnih oseb s posebnimi potrebami, saj je obiskovala osnovno šolo s prilagojenim programom oz. s posebnim programom vzgoje in izobraževanja. Že po Zakonu o osnovni šoli (ZOsn) lahko učenci s posebnimi potrebami, ki so bili vključeni v posebni program vzgoje in izobraževanja in so izpolnili osnovnošolsko obveznost, nadaljujejo izobraževanje v posebnem programu vzgoje in izobraževanja največ do 26. leta starosti (drugi odstavek 75. člena ZOsn). Posebni program vzgoje in izobraževanja, program za usposabljanje in delo, temelji na Zakonu o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami (ZUOPP-1), ki velja tudi za izobraževanje polnoletnih oseb nad 21. letom starosti do vključno 26. leta starosti. Takšne posebne programe izvajajo med drugim tudi javne šole oz. podružnice šol, ki so ustanovljene ali organizirane za izvajanje prilagojenih programov izobraževanja in posebnega programa vzgoje in izobraževanja (peti odstavek 18. člena ZUOPP-1). Oškodovanka je bila še v šolskem letu 2016/17 učenka Osnovne šole B., ki izvaja tak posebni program vzgoje in izobraževanja, zato je povsem nerelevantno, da se zaradi svojih prikrajšanosti in invalidnosti najverjetneje nikoli ne bo mogla usposobiti za samostojno življenje (tč. 7 obrazložitve).

9Pritožbeno sodišče pritrjuje tudi očitku o preuranjenem zaključku o dejanski nezmožnosti obdolženca, da v inkriminiranem obdobju plača zapadlo preživnino, ki je posledica na eni strani neprepričljive ocene očitno selektivne izbire obdolženca, da bo - čeprav prejema le 288,00 EUR denarne socialne pomoči - preživninsko obveznost do hčerke iz kasnejše družinske skupnosti z Č. Č. v višini okoli 74,00 EUR izpolnjeval v celoti, na drugi strani pa neutemeljene zavrnitve dokaznega predloga za zaslišanje D. D., pri katerem naj bi obdolženec na črno opravljal storitve taksi prevozov.

10Oškodovankina mati je povedala, da obdolženca redno videva v vozilu ... "reg. št. ..." in govori se, da dela kot voznik taksija pri D. D. Potem ko je bila pred Okrajnim sodiščem v C. v zapuščinskem postopku pod opr. št. ... z dne 19. 12. 2014 sklenjena sodna poravnava, s katero se je obdolženec zavezal k plačilu do takrat zapadle preživnine za oškodovanko v višini 12.000,00 EUR, ni obdolženec plačal ničesar, medtem ko je preostanek zapadle pa neplačane preživnine v višini 12.504,92 EUR poravnala njegova sestra, redno pa plačuje preživnino za svojo mlajšo hči iz kasnejše skupnosti in v višini okoli 74,00 EUR na mesec. Pooblaščenka oškodovanke kot tožilke je po prevzemu kazenskega pregona podala dokazni predlog za zaslišanje D. D., ki bi lahko izpovedal o obdolženčevem delu na črno, in pritožbeno sodišče soglaša s pritožničino oceno, da je sodišče prve stopnje slednjega neutemeljeno zavrnilo, tudi ob upoštevanju nerazumne odločitve, na podlagi katere obdolženec v celoti izpolnjuje preživninske dolžnosti do druge hčerke, čeprav po uradnih podatkih o obdavčljivih prihodkih v inkriminiranem obdobju ni imel rednih osebnih prejemkov, temveč zgolj denarno socialno pomoč. Sodišče prve stopnje je sklepalo, da domnevno vozilo, v katerem je obdolženca videla oškodovankina mati, lahko predstavlja le njegovo osnovno sredstvo in nikakršen nadstandard (tč. 18 obrazložitve). Čeprav takemu stališču na načelni ravni ne gre oporekati, pa je bistvo v tem, da naj bi obdolženec z njim na črno opravljal taksi storitve, s tem pa pridobival (redna) sredstva, ki jih je namenoma prikrival, da bi se izognil dolžnosti plačila preživnine za oškodovanko. Pritožnica ima prav, da je prvostopenjsko sodišče o očitni (ne)donosnosti zatrjevane dejavnosti sklepalo z vnaprejšnjo dokazno oceno neizvedenega dokaza, ob tem, da siceršnje ravnanje obdolženca v odnosu do obeh hčera utemeljuje potrebni standard za zadostno utemeljitev tega dokaznega predloga.

11Ker je pritožba utemeljena, ji je sodišče druge stopnje ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 392. člena ZKP). Po pooblastilu iz četrtega odstavka 392. člena ZKP je odredilo, da se nova glavna obravnava opravi pred drugim sodnikom posameznikom.

12V novem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje ponovno izvesti že izvedene materialnopravne dokaze, zaslišati D. D., po potrebi pa dokazni postopek tudi dopolniti. Ocena, ali je bil obdolženec v inkriminiranem obdobju objektivno sposoben plačevati preživnino, bo morala temeljiti na analizi vseh dostopnih podatkov na eni strani o obdolženčevem izkazanem premoženju, morebitnih novih dejstev glede dohodkov iz dela, na drugi strani pa podatkov o lastnem in vzdrževanju druge hčerke ter o obveznostih do morebitnih upnikov, in podobno. Pri tem pritožbeno sodišče opozarja na dejstvo, da obremenjenost največje od nepremičnin s parc. št. ..., k.o. ..., s hipoteko, z listinami spisa ni izkazana, gre pa za gozdno zemljišče (list. št. 10 v zvezi s prilogo B3). Za svoje dokazne zaključke o (ne)obstoju kaznivega dejanja in obdolženčevi kazenski odgovornosti bo moralo prvostopenjsko sodišče navesti razumne in logične, predvsem pa prepričljive razloge.