75. člen ZOsn

Na podlagi četrtega odstavka 7. člena DZ so državni organi, izvajalci javnih služb, nosilci javnih pooblastil, organi lokalnih skupnosti ter druge fizične in pravne osebe dolžne v vseh dejavnostih in postopkih v zvezi z otrokom skrbeti za korist otroka. V konkretnem primeru za najboljše koristi mld. A. To velja tudi za obe stranki tega postopka in za sodišče, ki odloča o predlagani začasni odredbi. Ker mora biti načelo zagotavljanja največje koristi otroka, kot to izhaja iz 3. člena MKOP, varovano pri "vsaki dejavnosti v zvezi z otroki", ga mora pri presoji utemeljenosti predloga za izdajo začasne odredbe upoštevati tudi to sodišče.

Po prvem odstavku 75. člena ZOsn lahko učenci s posebnimi potrebami, ki so bili vključeni v osnovnošolsko izobraževanje po prilagojenem programu z nižjim izobrazbenim standardom, nadaljujejo „izobraževanje“ v osnovni šoli. Zakonodajalec torej nadaljevanja izobraževanja ni omejil na prilagojeni program z nižjim izobrazbenim standardom, kar pomeni, da gre lahko tudi za nadaljevanja izobraževanja po posebnem programu vzgoje in izobraževanja, kar sta tožnika v predmetni zadevi tudi uveljavljala. Dejstvo, da je B. B. uspešno zaključil osnovnošolsko izobraževanje in da mu je pristojni organ na podlagi zahteve staršev ponudil vključitev program nižjega poklicnega izobraževanja pomeni zgolj to, da je bila spoštovana njegova pravica do osnovnošolskega izobraževanja iz 57. člena Ustave. Vendar pa njemu pripada tudi ustavna pravica do izobraževanja in usposabljanja za dejavno življenje v družbi iz drugega odstavka 52. člena Ustave, ki pa bi jo bilo dopustno omejiti samo, če bi zakonodajalec to izrecno in jasno predpisal, pa tega ni storil, in še ob nadaljnjih pogojih (iz tretjega odstavka 15. člena Ustave), da bi imela omejitev legitimen cilj in da bi bila s tega vidika dopustna, da

Po prvem odstavku 75. člena ZOsn lahko učenci s posebnimi potrebami, ki so bili vključeni v osnovnošolsko izobraževanje po prilagojenem programu z nižjim izobrazbenim standardom, nadaljujejo „izobraževanje“ v osnovni šoli. Zakonodajalec torej nadaljevanja izobraževanja ni omejil na prilagojeni program z nižjim izobrazbenim standardom, kar pomeni, da gre lahko tudi za nadaljevanja izobraževanja po posebnem programu vzgoje in izobraževanja, kar sta tožnika v predmetni zadevi tudi zahtevala. Nesporno dejstvo, da je A. A. uspešno zaključil osnovnošolsko izobraževanje in da mu je pristojni organ ponudil vključitev v program nižjega poklicnega izobraževanja, pomeni zgolj to, da je bila spoštovana njegova pravica do osnovnošolskega izobraževanja iz 57. člena Ustave. Vendar pa A. A. pripada tudi ustavna pravica do izobraževanja in usposabljanja za dejavno življenje v družbi iz drugega odstavka 52. člena Ustave, ki pa bi jo bilo dopustno omejiti samo, če bi zakonodajalec to izrecno in jasno predpisal, pa tega ni storil.

Zakonodajalec očitno ni predpisal, da mora biti zahteva dana pred dokončanjem osnovnošolskih obveznosti in po naravi stvari izpolnitev pogoja, da se otrok ni vključil v program srednješolskega izobraževanja, lahko nastopi tudi po dokončanju osnovnošolske obveznosti, poleg tega pa lahko po dokončanju osnovnošolske obveznosti pride do spremembe potreb pri otroku. To pomeni, da tožena stranka ni imela podlage, da je zahtevo zavrnila z argumentom o prepozno vloženi zahtevi, ampak bi morala zahtevo obravnavati po vsebini s strokovnega vidika, ob upoštevanju mnenja Komisije, in sicer, ali je v največjo otrokovo korist predlog staršev tudi upoštevajoč zatrjevane spremenjene potrebe in interesa otroka ter njegovih staršev.

V obravnavanem predsodnem postopku bi bilo potrebno postopati po 7. členu ZUP in s tožnico glede na vloženo laično vlogo, s katero uveljavlja izplačilo dodatka za nego otroka, ne pa priznanje same pravice, najprej razčistiti, kaj sploh uveljavlja, in ji pojasniti, da bi lahko pravico do dodatka za nego otroka ob izpolnjenih zakonskih pogojih zahtevala za naprej. Ker v predsodnem postopku ni bilo postopano po 7. členu ZUP, niti ni iz sodnega spisa razvidno, da bi bil tožnici obravnavani dodatek za naprej morebiti priznan s kakšno drugo odločbo, tožnica pa s postavljenim tožbenim zahtevkom izrecno uveljavlja dodatek za nego otroka od 14. 8. 2009 do konca šolskega leta 2017, bi moralo že sodišče prve stopnje izpodbijana posamična upravna akta na temelju 1. alineje 1. odstavka 82. člena ZDSS-1 kot nezakonita odpraviti in zadevo vrniti ponovno v predsodno odločanje.

Oškodovanka je invalidka, katere invalidnost je nastala v otroški oziroma mladostniški dobi. Obdolžencu se očita, da preživnine zanjo ni plačeval za čas, preden je dopolnila šestindvajset let. Obdolženčeva dolžnost preživljanja oškodovanke se zato presoja po 123. členu ZZZDR. Program usposabljanja za življenje in delo, v katerega je bila vključena oškodovanka kot otrok s posebnimi potrebami, se lahko izvaja največ do 26. leta starosti. Izvajajo ga tudi javne šole oziroma podružnice šol na podlagi Zakona o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami. Oškodovanka je bila učenka ene od šol, ki izvaja tak posebni program vzgoje in izobraževanja, torej se je redno šolala v smislu 123. člena ZZZDR in je nerelevantno, da se zaradi invalidnosti najverjetneje nikoli ne bo mogla usposobiti za samostojno življenje. Obdolženec v inkriminiranem obdobju ni imel rednih osebnih prejemkov, razen denarne socialne pomoči, kljub temu pa je v celoti izpolnjeval preživninsko dolžnost do druge hčerke, medtem ko za preživljanje oškodovanke ni plačeval ničesar. Sodišče je neutemeljeno zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje osebe, pri kateri naj bi obdolženec na črno opravljal taksi prevoze.