18. člen ZUOPP-1

Sodišče prve stopnje z odločitvijo, da se začasno odloži izvršitev izpodbijane delne odločbe Zavoda RS za šolstvo v zvezi z njeno delno spremembo z odločbo upravnega organa druge stopnje, dejansko zadržalo pravno učinkovanje teh odločb, med drugim tudi glede odločitve v prvostopenjski odločbi, da ta s 1. 9. 2023 nadomesti prejšnjo odločbo Zavoda RS za šolstvo. Navedeno ima za posledico, da prejšnja odločba zavoda ne more šteti za nadomeščeno in da torej njena veljavnost še ni prenehala, kar je tudi vse, o čemer je odločilo sodišče z izdano začasno odredbo. S tem je začasno vzpostavilo stanje pred izdajo v tem upravnem sporu izpodbijanih odločb. Ddel tega stanja pa je tudi zadnji individualiziran program. Iz izdane začasne odredbe za pritožnico (Osnovno šolo) izhaja samo to, kar ji nalaga tudi zakon, in sicer da je treba individualiziran program, ki ga je morala sprejeti in spreminjati že zaradi prejšnje odločbe o otrokovi usmeritvi, še naprej evalvirati.

Ker se je postopek začel na zahtevo tožeče stranke, sodišče ugotavlja, da je drugostopenjski organ prekoračil meje postavljenega zahtevka s tem, ko je določil, da se otroka vključi v (drug) vrtec C., zaradi česar je bila odločitev sprejeta v nasprotju s postavljenim zahtevkom. V upravnem postopku, ki se začne na zahtevo stranke, namreč velja načelo dispozitivnosti, kar pomeni, da se postopek začne in vodi po volji stranke in v okviru njenega zahtevka. Mnenje Komisije za usmerjanje otrok s posebnimi potrebami se ne more šteti za seznanitev z dejanskim stanjem, temveč gre zgolj za dokaz v upravnem postopku.

Oškodovanka je invalidka, katere invalidnost je nastala v otroški oziroma mladostniški dobi. Obdolžencu se očita, da preživnine zanjo ni plačeval za čas, preden je dopolnila šestindvajset let. Obdolženčeva dolžnost preživljanja oškodovanke se zato presoja po 123. členu ZZZDR. Program usposabljanja za življenje in delo, v katerega je bila vključena oškodovanka kot otrok s posebnimi potrebami, se lahko izvaja največ do 26. leta starosti. Izvajajo ga tudi javne šole oziroma podružnice šol na podlagi Zakona o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami. Oškodovanka je bila učenka ene od šol, ki izvaja tak posebni program vzgoje in izobraževanja, torej se je redno šolala v smislu 123. člena ZZZDR in je nerelevantno, da se zaradi invalidnosti najverjetneje nikoli ne bo mogla usposobiti za samostojno življenje. Obdolženec v inkriminiranem obdobju ni imel rednih osebnih prejemkov, razen denarne socialne pomoči, kljub temu pa je v celoti izpolnjeval preživninsko dolžnost do druge hčerke, medtem ko za preživljanje oškodovanke ni plačeval ničesar. Sodišče je neutemeljeno zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje osebe, pri kateri naj bi obdolženec na črno opravljal taksi prevoze.

V ponovljenem postopku bo morala tožena stranka upoštevati, da je treba še pred izdajo odločbe dati tožeči stranki možnost, da se izjasni o vseh okoliščinah, ki so pomembne za izdajo odločbe. Pri tem sodišče še opozarja na peti odstavek 16. člena tedaj veljavnega ZUOPP, ki ga med drugim povzema tudi tožena stranka, da lahko vzgojo in izobraževanje po posebnem programu vzgoje in izobraževanja izvajajo ne samo šole oziroma podružnice šol, ki so ustanovljene oziroma organizirane za izvajanje prilagojenih programov izobraževanja in posebnega programa vzgoje in izobraževanja, ampak tudi socialnovarstveni zavodi. Nesporno pa skladno s tretjim odstavkom 18. člena sedaj že veljavnega ZUOPP-1 lahko javni socialnovarstveni zavodi izvajajo predšolsko vzgojo po prilagojenih programih, skladno s petim odstavkom 18. člena pa smejo izvajati tudi posebne programe vzgoje in izobraževanja.