VSRS Sodba VIII Ips 321/2009

Revizija se zavrne.

1Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku na ugotovitev, da je bil tožnik od 1. 4. 2006 do 8. 10. 2006 v delovnem razmerju pri toženi stranki na delovnem mestu novinarja poročevalca I z vsemi pravicami in obveznostmi, ki izhajajo iz delovnega razmerja. Toženi stranki je naložilo, da tožniku za navedeno obdobje vpiše delovno dobo v delovno knjižico ter obračuna plačo, ki bi jo prejel na delovnem mestu novinarja poročevalca I, od tako obračunane plače za tožnika plača pripadajoče davke in prispevke in tožniku izplača razliko med neto plačo, ki bi jo prejemal na delovnem mestu novinar poročevalec I in plačilom za delo, ki ga je prejemal pri toženi stranki v tem obdobju. Toženi stranki je tudi naložilo, da tožniku izplača vse ostale prejemke oziroma razlike v prejemkih iz delovnega razmerja, v kolikor jih še ni prejel. Kar je zahteval tožnik s tožbenim zahtevkom več oziroma drugače (ugotovitev obstoja delovnega razmerja od 20. 12. 2005 na delovnem mestu novinar specialist I) je sodišče zavrnilo in toženi stranki naložilo, da je dolžna tožniku povrniti stroške postopka.

Ugotovilo je, da so izpolnjene procesne predpostavke za sodno varstvo, saj je tožnik 5. 6. 2006 na toženo stranko naslovil zahtevo za varstvo pravic, in sicer za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas. Ker tožena stranka o zahtevi ni odločila, je glede na drugi odstavek 204. člena Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002) pravočasno vložil tožbo in z njo zahteval ugotovitev obstoja delovnega razmerja za delovno mesto specializiranega novinarja, kasneje je zahtevek konkretiziral z opredelitvijo, da gre za delovno mesto novinarja specialista I z indeksnim razmerjem 3,20. Na zadnjem naroku za glavno obravnavo je postavil podredni zahtevek, s katerim je zahteval ugotovitev obstoja delovnega razmerja na delovnem mestu novinar poročevalec I v plačilnem razredu z indeksnim razmerjem 2,90. Sodišče je podrednemu zahtevku ugodilo, saj je ugotovilo, da so obstajali vsi elementi delovnega razmerja za navedeno delovno mesto. Pogoje za sklenitev delovnega razmerja je presojalo glede na določbe Kolektivne pogodbe za poklicne novinarje (Ur. l. RS, št. 31/91 in nadaljnji, v nadaljevanju KPPN) in ugotovilo, da je pogoj 18-ih mesecev delovnih izkušenj v novinarstvu, ki jih predpisuje 4. člen KPPN, kot pogoj za sklenitev delovnega razmerja novinarja poročevalca, izpolnil 1. 4. 2006. Zato mu je od tega dne dalje do 8. 10. 2006 (ko je tožnik na podlagi delovršne pogodbe zadnjič opravljal delo pri toženi stranki) priznalo delovno razmerje, kljub temu, da je pri toženi stranki delal od oktobra 2004 dalje na podlagi študentskih napotnic in nato pogodb o novinarskem delu.

2Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke delno ugodilo. Ugotovilo je, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je izpolnjevanje pogojev za zasedbo delovnega mesta novinarja poročevalca I presojalo zgolj na podlagi določb KPPN, ne pa tudi na podlagi določb splošnega akta tožene stranke, t. j. akta o sistematizaciji tipičnih novinarskih delovnih mest. Ugotovilo je, da je tožnik dne 1. 4. 2006 izpolnjeval pogoj delovne dobe za delovno mesto novinarja poročevalca II (eno leto delovnih izkušenj na delovnem mestu novinar poročevalec III), saj bi pogoj za zasedbo delovnega mesta novinarja poročevalca I (eno leto delovnih izkušenj na delovnem mestu novinar poročevalec II in eno leto delovnih izkušenj na delovnem mestu novinarja poročevalca III) izpolnil šele oktobra 2006, torej po tem, ko mu je delovno razmerje pri toženi stranki že prenehalo. Glede na to je sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je ugotovilo obstoj delovnega razmerja na delovnem mestu novinar poročevalec II. Spremenilo je tudi izrek sodbe sodišča prve stopnje v delu, ki se nanaša na plačilo prispevkov in toženi stranki naložilo, da za tožnika obračuna in plača le davke in prispevke od razlike med plačo, ki bi jo tožnik prejemal na delovnem mestu novinarja poročevalca II in plačilom, ki ga je tožnik prejemal na podlagi delovršne pogodbe. Glede na pritožbene navedbe, da sodišče ni ugotavljalo, ali ima tožnik potrebna funkcionalna znanja (delo s PC, AVID), je ugotovilo, da tožena stranka tega v postopku niti ni trdila, v pritožbi pa je bila s takšnimi navedbami prekludirana.

3Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo. Uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava. Navaja, da sta sodišči zmotno uporabili materialno pravo glede ugotovitve, da so izpolnjene procesne predpostavke za sodno varstvo, saj iz dopisa z dne 5. 6. 2006 izhaja, da je primarni interes tožnika in ostalih sopodpisnikov dogovor o morebitni bodoči sklenitvi delovnega razmerja pri toženi stranki. Skupinski dopis petih oseb na osebo, ki ni pooblaščena za sklepanje pogodb o zaposlitvi v smislu 18. člena ZDR, ne more predstavljati zahteve za varstvo pravic v smislu 204. člena ZDR. Nadaljnje meni, da prepoved opravljanja dela na podlagi pogodb civilnega prava, v kolikor obstajajo elementi delovnega razmerja, ne pride v poštev v primeru, ko ena stranka vstopa v določeno pravno razmerje kot nosilec samostojne dejavnosti oziroma kot registrirani nosilec samostojnega poklica. Tožnik je začel opravljati delo na podlagi pogodbe o novinarskem delu šele po vpisu v razvid samostojnih novinarjev pri ministrstvu za kulturo dne 9. 12. 2005. Do tedaj ni imel pogojev niti za pridobitev tega statusa in dela novinarja poklicno sploh ni opravljal. Tolmačenje, da se delo v primeru, ko obstajajo elementi delovnega razmerja, ne sme opravljati na podlagi pogodb civilnega prava (oz. enostavnega izstavljanja faktur) tudi, ko v pravno razmerje zaradi opravljanja storitev vstopa nosilec samostojnega poklica, povzroča pravno negotovost v vsakem pogodbenem razmerju, v katerega vstopajo ne le samostojni novinarji, temveč tudi poklicni športniki, samostojni kulturni delavci in odvetniki. Pogoji za opravljanje dela na delovnem mestu se predpišejo za vsako delovno mesto posebej. Tožba se je zato s postavitvijo podrednega zahtevka spremenila, saj ugotavljanje obstoja delovnega razmerja na drugem delovnem mestu (novinar poročevalec I), predstavlja spremembo istovetnosti zahtevka. Sodišče prve stopnje bi o spremembi tožbe moralo odločiti s sklepom in v kolikor bi spremembo dopustilo, bi moralo v zvezi s podrednim zahtevkom izvesti tudi obravnavo. Ker tega ni storilo, je bistveno kršilo določbe pravdnega postopka in zagrešilo absolutno bistveno kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.). S tem pa, ko je sodišče druge stopnje ugotovilo, da je bil tožnik v delovnem razmerju pri toženi stranki na delovnem mestu poročevalca II, je odločilo mimo postavljenega tožbenega zahtevka in kršilo določilo 2. člena ZPP, kar predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 339. členu ZPP in kršitev 7. člena ZPP. Sodišče druge stopnje razlikuje pogoje za opravljanje dela na funkcionalna znanja, glede katerih ugotavlja prekluzijo tožene stranke, glede pogoja delovnih izkušenj pa šteje, da gre za uporabo materialnega prava. Pogoje za opravljanje dela na delovnem mestu je treba obravnavati kot celoto, dokazno breme glede izpolnjevanja teh pogojev je bilo na strani tožnika. Nesprejemljivo je, da po tem, ko je tožnik v postopku zatrjeval in dokazoval, da je opravljal naloge delovnega mesta novinar specialist I, in je izvedeni dokazni postopke pokazal, da je dejansko opravljal dela, ki ustrezajo nalogam delovnega mesta novinarja poročevalca I, sodišče dopusti postavitev podrednega zahtevka, kateremu ugodi brez podanih trditev in dokazov ter brez ugotavljanja izpolnjevanja pogojev za opravljanje dela na tem delovnem mestu, sodišče druge stopnje pa na pritožbo tožene stranke ugotovi obstoj delovnega razmerja za opravljanje del na delovnem mestu novinarja poročevalca II, zgolj vsled matematičnega izračuna delovnih izkušenj in v nasprotju z ugotovljenim odločilnim dejstvo, da je tožnik opravljal dela novinarja poročevalca I. V kolikor je tako postopanje pravilno, so odveč najmanj določbe 7. in 212. člena ZPP. Glede na navedeno sta sodišči nižjih stopenj napačno uporabili materialno pravo, najmanj 20. in 4. člen ZDR ter splošni akt tožene stranke.

4Revizija je bila vročena tožniku, ki nanjo ni odgovoril.

5Revizija ni utemeljena.

6Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP v zvezi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih – ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (371. člen ZPP).

7Revizija uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s odločitvijo o delni ugoditvi podrednemu zahtevku, in sicer brez odločitve o spremembi tožbe in brez izvedene obravnave o podrednem zahtevku. Revizijsko sodišče ugotavlja, da je tožnik s tožbo zahteval ugotovitev obstoja delovnega razmerja za delovno mesto specializiranega novinarja, med postopkom pa je zahtevek konkretiziral z navedbo da gre za delovno mesto novinarja specialista I. Na zadnjem naroku za glavno obravnavo je postavil podredni zahtevek, ki se razlikuje v navedbi delovnega mesta, za katerega zahteva ugotovitev obstoja delovnega razmerja – za delovno mesto novinar poročevalec I.

8V skladu s prvim odstavkom 182. člena ZPP lahko tožeča stranka v eni tožbi uveljavlja več zahtevkov zoper isto toženo stranko, kadar imajo vsi zahtevki isto dejansko in pravno podlago. Dva ali več tožbenih zahtevkov, ki so v medsebojni zvezi, lahko uveljavlja tožeča stranka z eno tožbo tudi tako, da naj sodišče ugodi naslednjemu zahtevku, če spozna, da tisti zahtevek, ki ga uveljavlja pred njim, ni utemeljen (t. j. eventualna kumulacija zahtevkov oziroma uveljavljanje podrejenega (eventualnega) zahtevka). Ta procesni institut je koristen predvsem v primerih, ko tožnik ne more z gotovostjo oceniti, do česa je po materialnem pravu upravičen. Kot je pojasnilo že sodišče druge stopnje, se za zasedbo delovnega mesta novinarja poročevalca I ne zahtevajo dodatni pogoji glede na pogoje za zasedbo novinarja specialista I, temveč celo manj, saj se ne zahteva znanje tujega jezika. Razlika je le v zahtevanih delovnih izkušnjah, ki so za novinarja poročevalca I tudi krajše. Glede same vsebine dela obeh delovnih mest pa je ugotoviti, da se v pretežni meri prekrivata (za obe delovni mesti je predvideno delo: poročanje in posredovanje novic, poročil in intervjujev ter urejanje, oblikovanje in vodenje tematskih oddaj in programskih pasov), za delovno mesto novinarja poročevalca pa so razumljivo predvidene še posebne enostavnejše naloge (pripravljanje poročil in novic ter poročanje o dogodkih s področja delovne zadolžitve).

9Tožena stranka tudi zmotno zatrjuje, da je s postavitvijo podrednega zahtevka dejansko prišlo do spremembe istovetnosti zahtevka, kar bi pomenilo spremembo tožbe. Tožnik je s postavitvijo podrednega tožbenega zahtevka zmanjšal tožbeni zahtevek, kar ne predstavlja spremembe tožbe glede na tretji odstavek 184. člena ZPP, saj je zahteval obstoj delovnega razmerja na delovnem mestu, ki je hierarhično nižje uvrščeno in ki ima določen nižji plačilni razred; zahteval je torej ožji obseg pravic kot prvotno. Pri tem je pomembna zlasti gornja ugotovitev, da ni posebnih oziroma bistvenih razlik med vsebino del novinarja specialista in novinarjev poročevalcev. Glede na navedeno tudi ni podlage za navedbe, da toženi stranki ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem v zvezi s podrejenim zahtevkom. To pa tudi pomeni, da bistvena kršitve določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana.

10Neuspešno je tudi revizijsko uveljavljanje bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 2. in 7. členom ZPP, ki naj bi jo zagrešilo sodišče druge stopnje, ko je ugotovilo, da je tožnik pri toženi stranki v delovnem razmerju na delovnem mestu novinar poročevalec II. Sodišče druge stopnje je namreč pravilno, ob ugotovitvi, da je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, ko je izpolnjevanje pogojev za zasedbo delovnega mesta novinarja poročevalca I presojalo zgolj na podlagi določb KPPN, ne pa tudi na podlagi akta o sistematizaciji tipičnih novinarskih delovnih mest pri toženi stranki, samo ugotovilo, da tožnik od 1. 4. 2006 izpolnjuje pogoj delovne dobe za delovno mesto novinarja poročevalca II in mu za to delovno mesto tudi pravilno priznalo delovno razmerje. Ob dejstvu, da so podani vsi elementi iz delovnega razmerja iz prvega odstavka 4. člena ZDR, je mogoče ugotoviti obstoj delovnega razmerja za tisto delovno mesto novinarja, za katerega tožnik izpolnjuje pogoje. Ob tem pa sodišče ni zanemarilo vsebine del, ki jih je tožnik opravljal, saj iz dokaznega postopka izhaja, da je opravljal dela novinarja poročevalca I, ki se dejansko po vsebini tudi ne razlikuje od delovnega mesta novinarja poročevalca II. S tem ko je tožniku priznalo delovno razmerje za delovno mesto novinarja poročevalca II (hierarhično in plačilno nižje delovno mesto), ni odločilo mimo postavljenega zahtevka (2. člen ZPP) niti ni kršilo 7. člen ZPP, saj so se dejstva, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti, da tožnik izpolnjuje pogoje za zasedbo delovnega mesta novinarja poročevalca (I ali II) oziroma novinarja specialista ugotavljala v dokaznem postopku.

11Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

12Iz dejanskih ugotovitev sodišč nižje stopnje, na katere je revizijsko sodišče vezano, izhaja, da je tožnik od oktobra 2004 do 8. 10. 2006 delal v okviru informativnega programa R. . Delo je opravljal na podlagi napotnic za študentsko delo, od 20. 12. 2005 dalje pa na podlagi pogodbe o novinarskem delu. Opravljal je enaka novinarska dela kot redno zaposleni novinarji pri toženi stranki, in sicer vodil novice, informativne oddaje, črno kroniko, pripravljal poročila, itd. Delo je opravlja vsak dan, tudi v izmenah, po navodilih in pod nadzorom delodajalca, pri čemer je delal na isti način kot redno zaposleni, v istem času in v istih prostorih. Njegovo delo se tudi po vsebini ni razlikovalo od dela redno zaposlenih novinarjev. Delo je opravljal za plačilo, v organizirani delovni proces se je vključil prostovoljno in s toženo stranko tudi želel skleniti delovno razmerje.

13Revizijsko sodišče soglaša s presojo nižjih sodišč, da je bilo z dopisom z dne 5. 6. 2006 zadoščeno zahtevi za varstvo pravic po prvem odstavku 204. člena ZDR, ki določa, da če delavec meni, da delodajalec ne izpolnjuje obveznosti iz delovnega razmerja ali krši katero od njegovih pravic iz delovnega razmerja, ima pravico pisno zahtevati, da delodajalec kršitev odpravi oziroma, da svoje obveznosti izpolni. Povsem nepomembno je, da so zahtevo poleg tožnika podpisali še drugi delavci v podobnem položaju kot tožnik. Kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje je iz vsebine dopisa razvidno, da gre za zahtevo za uveljavljanje pravic, tako pa jo je štel tudi direktor R., ki je izpovedal, da je navedeno vlogo obravnaval kot zahtevo za varstvo pravic in da se je zavedal, da delavci zahtevajo sklenitev pogodb o zaposlitvi. Glede na navedeno ne more biti uspešno revizijsko prizadevanje, da tožena stranka navedenega dopisa ni štela kot zahteve za varstvo pravic, temveč, da je šlo le za izraženo željo in pripravljenost tožnika, da bi s toženo stranko še naprej sodeloval, itd. Zaradi neprimerljivosti je tudi neuspešno revizijsko sklicevanje na judikat VIII Ips 337/2006 z dne 15. 1. 2008 (1).

14V skladu s prvim odstavkom 21. člena Zakona o medijih (v nadaljevanju ZMed, Ur. l. RS, št. 35/2001 in nadaljnji) je novinar oseba, ki se ukvarja z zbiranjem, obdelavo, oblikovanjem ali razvrščanjem informacij za objavo prek medijev in je zaposlena pri izdajatelju, ali pa samostojno kot poklic opravlja novinarsko dejavnost (samostojni novinar). Status samostojnega novinarja se pridobi z vpisom v razvid samostojnih novinarjev pri pristojnem ministrstvu, po predhodnem mnenju registrirane strokovne organizacije novinarjev. O vpisu v razvid odloči pristojni minister (prvi odstavek 22. ZMed). Podrobnejši postopek in merila za pridobitev statusa samostojnega novinarja in pogoji za vpis v razvid samostojnih novinarjev so določeni v Uredbi o postopku in podrobnejših merilih za pridobitev statusa samostojnega novinarja in za vodenje razvida kot javne knjige (Ur. l. RS, št. 105/2001, v nadaljevanju Uredba). Oba pravna predpisa med drugim določata, da se v razvid lahko vpiše, kdor opravlja novinarsko dejavnost kot edini ali glavni poklic (2). Tožena stranka zato zmotno navaja, da tožnik do vpisa v razvid ni imel pogojev niti za pridobitev statusa samostojnega novinarja in dela novinarja sploh ni poklicno opravljal. Ravno obratno. Ker je tožnik novinarsko dejavnost opravljal kot edini ali glavni poklic, je bil lahko vpisan v razvid. Sicer pa to za odločitev ni pomembno. Obstoj delovnega razmerja bi lahko v vsakem primeru uveljavljal, za presojo o obstoju delovnega razmerja pa samo po sebi ni pomembno, ali je bil in kdaj je bil vpisan v razvid samostojnih novinarjev.

15Revizijsko sodišče poudarja, da se formalni status samostojnega novinarja in delavca v delovnem razmerju pojmovno ne izključujeta, saj tega ne preprečuje posebna ureditev položaja samostojnih novinarjev (3). Zato ni ovir, da samostojni novinar, ki je vpisan v razvid samostojnih novinarjev, ne bi mogel skleniti tudi pogodbe o zaposlitvi (oziroma ni ovire tudi za priznanje delovnega razmerja) kot pogodbe o trajnem razmerju. Veljavna zakonodaja tega ne prepoveduje, ZDR pa ne glede na formalno obliko razmerja vzpostavlja celo domnevo delovnega razmerja, če obstajajo elementi tega razmerja. V skladu z drugim odstavkom 11. člena ZDR je namreč prepovedano opravljati delo na podlagi pogodb civilnega prava, če obstajajo elementi delovnega razmerja v skladu s 4. in v povezavi z 20. členom ZDR, razen v primerih, ki jih določa zakon. Avtonomija strank glede na navedeno določbo torej ni neomejena. Vsebinsko se citirana določba navezuje na 16. člen ZDR, ki uzakonja domnevo o obstoju delovnega razmerja, če so podani elementi delovnega razmerja. Gre za zakonsko presumpcijo, pri kateri stranki v primeru spora ni potrebno dokazovati domnevanega pravnega dejstva – obstoja delovnega razmerja, temveč le t. i. domnevno bazo – elemente delovnega razmerja.

16Med elementi delovnega razmerja, ki so opredeljeni v 4. členu ZDR (prostovoljna vključitev delavca v organiziran delovni proces delodajalca, delo za plačilo, osebno delo, nepretrgano opravljanje dela, delo po navodilih in nadzorom delodajalca), razen izjemoma, ni odločilna volja za sklenitev takšnega razmerja, temveč je v zvezi z voljo delavca odločilna le prostovoljna vključitev v organizirani delovni proces delodajalca, kar pomeni da delavec dela v organizacijsko opredeljenem in urejenem delovnem procesu. Kriteriji za razlikovanje, ali gre za podjemno ali delovno razmerje, morajo biti čim bolj objektivni.

17Vrhovno sodišče je že večkrat zavzelo stališče (npr. sklepa VIII Ips 337/2006 z dne 15. 1. 2008 in VIII Ips 129/2006 z dne 18. 12. 2007), da je poleg ostalih elementov, ki izhajajo že iz narave delovnega razmerja, zlasti pomembno poudariti element nepretrganega opravljanja dela po navodilih in pod nadzorom delodajalca (t. i. direktno oblast delodajalca), saj se delovno razmerje od ostalih pravnih razmerij razlikuje predvsem po stopnji osebne odvisnosti, s katero je oseba zavezana k opravljanju določenega dela. Pravica dajanja navodil s strani delodajalca se lahko nanaša na vsebino, izvedbo, čas, trajanje in kraj dejavnosti. Delavec ne more povsem svobodno oblikovati svojega dela in delovnega časa. Poleg tega lahko na obstoj delovnega razmerja kažejo tudi drugi indici npr. objava prostega delovnega mesta, zagotavljanje orodij in drugih pripomočkov za delo s strani druge stranke ter dejstvo, da se delo opravlja v okviru določenega delovnega časa, v delovnih prostorih, ki jih določi druga pogodbena stranka, itd. Elemente delovnega razmerja je treba ugotavljati v vsakem posameznem primeru posebej. Zato je povsem zgrešena splošna primerjava tožene stranke med delom tožnika in delom poklicnih športnikov, odvetnikov in gledaliških igralcev.

18Tožena stranka ima sicer prav, ko opozarja, da je treba poleg elementov delovnega razmerja, dokazovati tudi izpolnjevanje pogojev za delovno razmerje na delovnem mestu v organiziranem procesu delodajalca. Vendar je tožnik izpolnjevanje teh pogojev dokazal. V kolikor bi tožena stranka menila drugače, bi morala v postopku zatrjevati, da za takšno delo ni usposobljen, vendar tega v postopku pred sodiščem prve stopnje niti ni trdila, zato je sodišče druge stopnje glede tovrstnih pritožbenih navedb pravilno ugotovilo prekluzijo (prvi odstavek 337. člena ZPP).

19Glede na navedeno je sodišče druge stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je ob ugotovitvi, da so podani vsi elementi delovnega razmerja, določeni v prvem odstavku 4. člena ZDR, ugodilo tožnikovemu zahtevku za priznanje delovnega razmerja za čas od 1. 4. 2006 do 8. 10. 2006 na delovnem mestu novinarja poročevalca II, za katerega tožnik izpolnjuje vse pogoje.

20Ker revizijski razlogi niso podani, je Vrhovno sodišče revizijo v skladu s 378. členom ZPP zavrnilo kot neutemeljeno.

---.---

Op. št. (1): Primerjaj tudi sodbo in sklep VII Ips 250/2009 z dne 17. 11. 2009.

Op. št. (2): Primerjaj drugo alinejo drugega odstavka 22. člena ZMed in drugo alinejo 4. člena Uredbe.

Op. št. (3): Vprašanje kolizije statusa študenta v visokošolskem študiju in delavca v delovnem razmerju je Vrhovno sodišče obravnavalo v zadevi VIII Ips 129/2006 z dne 18. 12. 2007.