21. člen ZMed-A

Plače v javnem sektorju so javne v tem smislu, da se lahko za vsakega javnega uslužbenca poimensko ve, kakšno plačo ima, razen zakonsko določenih omejitev. Javnosti so dostopni podatki o delovnem mestu, nazivu ali funkciji, o osnovnih plačah, o dodatkih ter delu plače za delovno uspešnost, razen dodatka za delovno dobo. Javnosti so dostopni individualni podatki o znesku celotne bruto plače vsakega javnega uslužbenca in vsakega funkcionarja brez zmanjšanja za morebitne odbitke iz naslova izvršbe, kreditov ali drugih osebnih obveznosti. Sodišče je zavrnilo tožbeni ugovor, da bi v postopku morali sodelovati javni uslužbenci, katerih osebni podatki se razkrivajo, saj s sodelovanjem v tem postopku namreč svojega položaja ali interesa za nerazkritje zahtevanih podatkov (za katere je že zakonodajalec presodil, da je za njihovo razkritje podan javni interes) ne bi mogli zavarovati oziroma ga preprečiti, torej izboljšati svojega pravnega položaja.

Zmotno je stališče pritožbe, da že pravnomočna ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi utemeljuje obstoj odškodninske odgovornosti toženke iz tega naslova. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, napake v postopku odpovedi same zase ne pomenijo protipravnega ravnanja delodajalca, pri čemer pa zloraba instituta izredne odpovedi ni bila ugotovljena (VIII Ips 263/2012). Ne drži pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje zatrjevanih ravnanj trpinčenja ni presojalo kot celoto. To presojo je opravilo v 34. točki obrazložitve sodbe, v kateri je tudi pravilno zaključilo, da (zgolj) ugotovitve o vodenju postopkov zoper tožnika, četudi se je na koncu izkazalo, da ni storil nič nezakonitega, ne dajejo podlage za zaključek o trpinčenju tožnika na delovnem mestu.

Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da če dejansko delovno razmerje obstaja, ker so podani elementi delovnega razmerja, delavcu zgolj zato, ker ne izpolnjuje pogojev zahtevane izobrazbe, ni možno odreči varstva in/ali plačila za opravljeno delo. Pritožba se neutemeljeno zavzema za to, da bi šteli, da je bila tožnica v času, ko je z njo sodelovala v obliki s. p., v delovnem razmerju sama s sabo, oziroma, da zaradi delovanja s. p. ugotovitev obstoja delovnega razmerja ni mogoča. Formalni status samostojnega podjetnika in delavca v delovnem razmerju se pojmovno ne izključujeta. Tega ne preprečuje posebna ureditev položaja samostojnih podjetnikov v Zakonu o gospodarskih družbah. Zato ni ovir, da samostojni podjetnik ne bi mogel skleniti tudi pogodbe o zaposlitvi (oziroma ni ovire tudi za priznanje delovnega razmerja) kot pogodbe o trajnem razmerju.

Ker se pojma časti in dobrega imena kot dva pola ene celostne osebnostne pravice, pri čemer je čast zavest o lastni vrednosti (subjektivni element), dobro ime pa ugled in spoštovanje človeka v družbi in njegova veljava v očeh drugih (objektivni element), prepletata, je pogoj za zatrjevani civilni delikt ne le, da gre za subjektivno doživljanje kršitve (obstoj duševnih bolečin zaradi posega v osebnostno pravico), temveč mora biti podana protipravnost dejanja tudi v objektivnem pogledu. Posameznik mora z vstopom v prostor družbenega dogajanja, ki presega sfero zasebnosti, nase prevzeti tveganje, da bo njegovo ravnanje predmet diskusije in presoje.

Revizijsko sodišče poudarja, da se formalni status samostojnega novinarja in delavca v delovnem razmerju pojmovno ne izključujeta, saj tega ne preprečuje posebna ureditev položaja samostojnih novinarjev. Zato ni ovir, da samostojni novinar, ki je vpisan v razvid samostojnih novinarjev, ne bi mogel skleniti tudi pogodbe o zaposlitvi (oziroma ni ovire tudi za priznanje delovnega razmerja) kot pogodbe o trajnem razmerju. Veljavna zakonodaja tega ne prepoveduje, ZDR pa ne glede na formalno obliko razmerja vzpostavlja celo domnevo delovnega razmerja, če obstajajo elementi tega razmerja.