UPRS sodba I U 2133/2009

Tožbi se ugodi, izpodbijana odločba Agencije Republike Slovenije za okolje št. 35402-11/2008-41 z dne 8. 9. 2009 se odpravi ter zadeva vrne navedenemu prvostopenjskemu organu v ponoven postopek.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 350,00 EUR v roku 15 dni od prejema sodbe, po preteku tega roka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Agencija Republike Slovenije za okolje je kot prvostopenjski organ z izpodbijano odločbo zavrnila zahtevo tožeče stranke za izdajo okoljevarstvenega soglasja za izgradnjo komunalne infrastrukture v Poslovno – proizvodni coni Ozka dela – II. faza na zemljišču s parcelnimi številkami, ki so navedene v prilogi te odločbe. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe je razvidno, da se obveznost presoje vplivov ugotavlja po Uredbi o vrstah posegov v okolje, za katere je treba izvesti presojo vplivov na okolje (Uradni list RS, št. 78/06, 72/07 in 32/09, v nadaljevanju Uredba). V skladu z 10.a točko priloge II Uredbe je presoja vplivov na okolje obvezna, kadar gre za gradnjo industrijske cone, če je površina območja industrijske cone večja kot 50.000 m2. V postopku presoje sprejemljivosti posegov v naravo je potrebno upoštevati 101.e člen Zakona o ohranjanju narave (Uradni list RS, št. 96/04 – uradno prečiščeno besedilo, 61/06, v nadaljevanju ZON), po katerem se v postopku presoje vplivov na okolje upoštevajo določbe predpisa, izdanega na podlagi 5. odstavka 33. člena tega zakona, torej določbe Pravilnika o presoji sprejemljivosti vplivov izvedbe planov in posegov v naravo na varovana območja (Uradni list RS, št. 130/04 in 53/06, v nadaljevanju Pravilnik). Pravilnik v 38., 39. in 40. členu opredeli posege v naravo s pomembnimi vplivi na okolje ter varovana območja. V postopku presoje vplivov na okolje je prvostopenjski organ na podlagi 61. člena Zakona o varstvu okolja (Uradni list RS, št. 39/06 - uradno prečiščeno besedilo, 49/06, 33/07 in 70/08, v nadaljevanju ZVO-1) zaprosil strokovno organizacijo – Zavod Republike Slovenije za varstvo narave (v nadaljevanju ZRSVN), da bi s strokovnega vidika ocenil, ali je nameravan poseg z vidika vplivov na okolje sprejemljiv za okolje. ZRSVN je posredoval mnenje št. 2-III-108/5-O-09/SRB z dne 20. 3. 2009, v katerem ocenjuje vpliv izvedbe infrastrukture kot nesprejemljivo velik. Iz navedenega mnenja izhaja, da je južno od območja, ki je predvideno za širjenje poslovno – proizvodne cone (izven lokacije posega), potencialno posebno ohranitveno območje (Natura območje) Zadnje struge pri Suhadolah s površino 51,91 ha, ki je po Uredbi o posebnih varstvenih območjih (Uradni list RS, št. 49/04 – 43/08, v nadaljevanju Uredba o varstvenih območjih Natura 2000) razvrščeno med potencialna varstvena območja, kjer je ohranjanje habitatov v interesu Evropske unije. Območje potencialnega varstvenega območja sovpada z ekološko pomembnim območjem A. Njegova značilnost je obsežen sestoj črne jelše z veliko pestrostjo redkih in ogroženih rastlinskih in živalskih vrst, vezanih na mokrišča, vključno s šotnimi mahovi. V južnem delu predvidene poslovne cone se nahaja ekosistemska in botanična naravna vrednota lokalnega pomena mokrišče. Jugovzhodno od predvidene cone leži ekosistemska naravna vrednota močvirni travniki ob razbremenilniku B. Izvedba komunalne infrastrukture bo spremenila ekološke pogoje za obstoj predhodnega barja, ki se nahaja v južnem delu predvidenega posega in s tem bistveno vplivala na njegovo ohranjanje. Gre za mokrišča, ki so v Sloveniji zastopana zelo skromno. Prehodno barje je pomembno rastišče okroglolistne rosike, kljunastega šaša in ozkolistnega munca, ki spadajo v rdeči seznam v skladu s prilogo 1 Pravilnika o uvrstitvi ogroženih rastlinskih in živalskih vrst v rdeči seznam (Uradni list RS, št. 82/02) in so označene kot ranljive vrste. Zaradi majhnega števila vseh znanih rastišč v Sloveniji (56) in specifičnih ekoloških zahtev te rastline je pomembno varovanje vsakega rastišča. Uredba o habitatnih tipih (Uradni list RS, št. 22/03) določa, kako se habitatni tipi ohranjajo v ugodnem stanju. Prvostopenjski organ je po preučitvi mnenja ZRSVN ugotovil, da za sporna zemljišča, kjer je vpliv na habitatne tipe živalske in rastlinske vrste največji in opredeljen kot nesprejemljiv, ne more izdati okoljevarstvenega soglasja. Ugotavlja, da bi z izvzetim območjem v skupni površini približno 14,2 ha ter z dodatnimi, med seboj usklajenimi omilitvenimi ukrepi, zmanjšali vplive posege na sprejemljivo raven. Izvzeto območje namreč pomeni območje ohranjanja habitatnih tipov, obstoječega vodotoka, prostorsko povezavo z območjem Nature 2000 ter omogoča nemoten prehod dvoživkam in ostalim živalskim vrstam. Glede na mnenje ZRSVN je prvostopenjski organ ugotovil, da bi imela izvedba tega posega negativni vpliv na rastlinske in živalske vrste, zato je zavrnil zahtevo za izdajo okoljevarstvenega soglasja na podlagi 61. člena ZVO-1.

Drugostopenjski organ v svoji zavrnilni odločbi navaja, da iz določb 50. člena ZVO-1 in Uredbe izhaja, da je treba izvesti presojo vplivov na okolje ne glede na to, da je bila presoja vplivov na okolje že izvedena v postopku sprejemanja prostorskega akta in nato sprejet Odlok o lokacijskem načrtu območja 02/1 Poslovno proizvodno cone Komenda – Ozka dela, II. faza. Zato je prvostopenjski organ pravilno izvedel postopek presoje vplivov za izdajo okoljevarstvenega soglasja za nameravano gradnjo predmetne komunalne infrastrukture. V nadaljevanju obrazložitve se drugostopenjski organ sklicuje na 1. odstavek 51. člena in 2. odstavek 61. člena ZVO-1, ki ju tudi citira. Meni, da je prvostopenjski organ ob upoštevanju mnenja ZRSVN potem, ko je dal tožeči stranki možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, v postopku presoje vplivov nameravanega posega na okolje ugotovil, da bi imela izvedba nameravanega posega negativni vpliv na rastlinske in živalske vrste, zato je pravilno zavrnil zahtevo za izdajo okoljevarstvenega soglasja. Sklepno zavrne še ugovor tožeče stranke, da je prvostopenjski organ upošteval le mnenje ZRSVN, saj je bil glede na določilo 2. odstavka 61. člena ZVO-1 dolžan upoštevati njegovo mnenje, tožeča stranka pa ni utemeljila svojega mnenja.

Tožeča stranka se z odločitvijo upravnega organa ne strinja in tožbo vlaga zaradi nepravilne uporabe materialnega prava, nepravilne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter bistvenih kršitev določb postopka. V obširni tožbi ponovi pritožbene ugovore, pri čemer izpostavlja, da je izpodbijana odločba obrazložena pavšalno in nekritično temelji na mnenju ZRSVN, ne da bi upoštevala stališča in ugovore tožeče stranke. Odločitev ne sme temeljiti zgolj na navedbah ene stranke, upravni organ je v skladu z določili 138. člena Zakona o splošnem upravnem postopku dolžan ugotoviti vsa relevantna dejstva in okoliščine in strankam omogočiti, da zavarujejo svoje pravice. Prvostopenjski organ je upošteval le mnenje ZRSVN, ne pa tudi mnenja strokovnjakov, ki so sodelovali pri pripravi okoljskega poročila, revizije okoljskega poročila in mnenja strokovnjakov, ki so sodelovali pri pripravi poročila o vplivih na okolje. Območje nameravanega posega predstavlja stavbno zemljišče, ki je bilo kot tako opredeljeno že s prostorskim planom Občine Komenda. Na ZRSVN so kljub vsem utemeljitvam strokovnjakov z ustreznimi licencami projektu ves čas nasprotovali, brez konkretnih utemeljitev in s pavšalnimi navedbami, ter ves čas postopka neupravičeno povečevali število rastlinskih in živalskih vrst, ki jih je tožeča stranka v postopku obravnavala in zanje dodajala nove omilitvene ukrepe, kljub temu, da je upoštevala vse njihove smernice. Prav tako je pripravljavec plana dodatno pojasnil vplive izvedbe plana z vidika varstva narave in predložil vse potrebne strokovne podlage.

V postopku presoje vplivov na okolje za izgradnjo komunalne infrastrukture (v nadaljevanju PVO) je prvostopenjski zoper pozval ZRSVN, da poda svoje mnenje o sprejemljivosti načrtovanega posega na okolje, ta pa je ponovno izdal negativno mnenje z oceno, da bo vpliv na nekatere vrste bistven (ocena D), medtem ko so strokovnjaki in izdelovalci presoje vplivov na okolje kot tudi okoljskega poročila ter njihovi revidenti (ki so vrhunski strokovnjaki in z veljavno licenco države za opravljanje takšnih ocen) vsi potrdili oceno C – nebistven vpliv. Na tej oceni vztraja tudi tožeča stranka. Prvostopenjski organ se v obrazložitvi sklicuje tudi na določbe 101.e člena ZON in Pravilnika, vendar je svoji odločitvi upošteval le mnenje ZRSVN kot strokovne organizacije, ni pa upošteval mnenja ostalih strokovnjakov, zato je dejansko stanje napačno ugotovljeno. Izdelovalci strokovnih podlag so bili strokovnjaki za ptice (C.C.) ter dvoživke ter plazilce (D.D.) ter strokovnjaki Centra E. (popis habitatnih tipov ter populacij dvoživk), izdelovalci okoljskega poročila in PVO s strokovnimi sodelavci tudi s področja vodarstva. Vse strokovne študije sta okoljsko poročilo in poročilo o vplivih na okolje absolutno upoštevali in sta sestavni del obeh poročil, prvostopenjski organ pa teh študij pri svoji odločitvi ni upošteval. Prav tako prvostopenjski organ ni upošteval, da bi že ustrezni omilitveni ukrepi, ki so predvideni in zapisani tudi v sprejetem in veljavnem Odloku o lokacijskem načrtu, preprečili morebitne negativne posege v okolje, glede katerih so si mnenja zgoraj naštetih strokovnjakov in mnenje ZVNRS nasprotovala.

V zvezi s habitatnimi tipi tožeča stranka navaja, da je v svojih dokumentih predložila ustrezno obrazložitev in nanizala vrsto omilitvenih ukrepov ter podala oceno, da se bodo habitatni tipi s tem ohranjali v ugodnem stanju. Po njenem mnenju bi moral prvostopenjski organ tudi za sporno območje izdati okoljevarstveno soglasje pod določenimi omilitvenimi ukrepi. Prehodno barje kot habitatni tip je v celoti izvzet iz pozidave in bo ob upoštevanju omilitvenih ukrepov, navedenih v PVO, ohranjen v ugodnem stanju. ZRSVN v svojem mnenju neupravičeno navaja, da gre za uničenje naravno dobro ohranjenega habitatnega tipa prehodnega barja; na podlagi tega mnenja prvostopenjski organ navaja, da je mogoče z veliko gotovostjo trditi, da se bo stanje barja zelo poslabšalo. Območje prehodnega barja, ki obsega površino, veliko le 290 m2, bo v celoti izvzeto iz pozidave, prav tako tudi velik del območja okoli prehodnega barja (cca. 7ha). Tožeča stranka trdi, da so navedbe ZRSVN zgolj splošne in jih ni mogoče preizkusiti. Zgolj pavšalna navedba, da bo izvedba komunalne infrastrukture spremenila ekološke pogoje predvsem na območju prehodnega barja, ki se nahaja v južnem delu predvidenega posega, ni dokazno podprta niti obrazložena, poleg tega pa je tudi netočna, saj je del, kjer se nahaja prehodno barje, v celoti izvzet iz vseh posegov, prav tako pa tudi veliko območje okrog prehodnega barja. Za drugačno sklepanje pa tudi ne zadostuje navedba, da je mogoče z veliko gotovostjo trditi, da se bo stanje barja zelo poslabšalo, saj navedena trditev dokazno ni podprta, da se bo navedeno tudi res zgodilo. Tožeča stranka se ne more strinjati tudi z navedbo ZRSVN, da je pri svoji oceni upošteval ohranjenost narave in vplive na širšem območju posega ter njihovo stanje na celotnem območju Gorenjske in Slovenije ter kumulativni vpliv na območju države. ZRSVN v mnenju navaja, da je v Sloveniji le na nižinskih delih Gorenjske (pod 600 m) zastopanih 24 prehodnih barij s skupno površino slabih 25 ha, to je 250.000 m2, pri čemer je povprečna površina posameznega prehodnega barja 10.400 m2. Na območju PC Komende kartirano prehodno barje je veliko 290 m2, kar predstavlja le 0,1 % vseh mokrišč le na nižinskih delih Gorenjske. Prvostopenjski organ navaja, da je 56 znanih rastišč v Sloveniji in da je pomembno varovanje vsakega rastišča, s čimer se tožeča stranka strinja in je storila vse za njegovo ohranitev, saj je prehodno barje izvzela iz pozidave in sprejela več omilitvenih ukrepov zaradi katerih lahko trdi, da se ohranja v ugodnem stanju, zato vztraja pri oceni C – nebistven vpliv pod pogoji izvedbe omilitvenih ukrepov. Sklepno tožeča stranka predlaga, da sodišče tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi ter toženi stranki naloži plačilo stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo predlaga, da sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno, dodatnih razlogov pa ne navaja.

Tožba je utemeljena.

V obravnavani zadevi je predmet presoje, ali je prvostopenjski organ pravilno zavrnil izdajo okoljevarstvenega soglasja za izgradnjo komunalne infrastrukture v Poslovno – proizvodni coni Ozka dela – II. Faza (na zemljiščih s parcelnimi številkami, ki so navedeni v prilogi te odločbe) po ugotovitvi, da naj bi imela izvedba tega posega na spornih zemljiščih nesprejemljivo velik negativni vpliv na nekatere rastlinske in živalske vrste.

Sodišče uvodoma ugotavlja, da sta oba upravna organa tožeči stranki pravilno pojasnila, da ZVO-1 ločeno ureja postopek celovite presoje vplivov na okolje v postopkih priprave splošnega akta, katerega izvedba lahko pomembno vpliva na okolje (40. člen ZVO-1 in naslednji), in postopek presoje vplivov na okolje, v katerem upravni organ ugotavlja, ali je nameravani poseg v okolje (ki je lahko tudi gradnja po predpisih o graditvi objektov) sprejemljiv z vidika posledic na okolje (50. člen in naslednji). V skladu s 50. členom ZVO-1 je treba pred začetkom izvajanja določenega posega, ki lahko pomembno vpliva na okolje, izvesti presojo njegovih vplivov na okolje in pridobiti okoljevarstveno soglasje.

Tožeča stranka je kot nosilka nameravanega posega v okolje potem, ko je bila presoja vplivov na okolje izvedena v postopku sprejemanja prostorskega akta – Odloka o lokacijskem načrtu območja 02/1 Poslovno proizvodne cone Komenda – Ozka dela – II. Faza (Uradne objave Glasila občine Komenda, št. 02/2008 z dne 28. 2. 2008, v nadaljevanju Odlok), na podlagi 57. člena ZVO-1 vložila še zahtevo za izdajo okoljevarstvenega soglasja po postopku, ki ga določa ZVO-1 v poglavju 1.2 „Okoljevarstveno soglasje“. Za posege, kot je obravnavani, Uredba tudi izrecno predvideva, da je presoja vplivov na okolje obvezna, saj gre za gradnjo industrijske cone, ki nesporno presega 50.000 m2 (točka 10. a Priloge Uredbe). Iz citiranih določb ZVO-1 in Uredbe izhaja, da je treba izvesti presojo vplivov na okolje ne glede na to, da je bila presoja vplivov na okolje že izvedena v postopku sprejemanja prostorskega akta, saj gre za dva ločena postopka, zato je prvostopenjski organ v postopku izdaje okoljevarstvenega soglasja pravilno izvedel postopek presoje vplivov na okolje za nameravano gradnjo komunalne infrastrukture. Če upravni organ ugotovi, da je nameravani poseg v očitnem nasprotju s predpisi in ga zato ni dovoljeno izvesti, izda odločbo, s katero zavrne okoljevarstveno soglasje (2. odstavek 57. člena ZVO-1).

Po presoji sodišča pa je odločitev upravnega organa o zavrnitvi okoljevarstvenega soglasja (vsaj) preuranjena, saj izpodbijane odločbe z vidika uveljavljanja pritožbenih ugovorov, ki jih tožeča stranka ponavlja tudi v tožbi, ni mogoče preizkusiti. Pritožbeni organ namreč na večino relevantnih pritožbenih ugovorov ni odgovoril in je s tem bistveno kršil določbe splošnega upravnega postopka, v posledici pa je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno tudi v izpodbijani odločbi. V skladu z 2. odstavkom 254. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 24/06 – uradno prečiščeno besedilo, 105/06 in 126/07, v nadaljevanju ZUP) mora pritožbeni organ preizkusiti vse (relevantne) pritožbene ugovore. Le če je nanje odgovoril že prvostopenjski organ, se lahko nanje sklicuje, kar pa se v obravnavani zadevi ni zgodilo, zato tožeča stranka utemeljeno ugovarja, da je prišlo do bistvenih kršitev določb postopka ter v posledici do nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Zato po presoji sodišča z vidika relevantnih določb ZVO-1 in ZON ni mogoče preizkusiti, ali bo imela gradnja komunalne infrastrukture nesprejemljivo velik vpliv na nekatere rastlinske in živalske vrste, zaradi česar naj ne bi bilo mogoče izdati okoljevarstvenega soglasja.

Tožeča stranka tudi v tožbi opozarja, da je prvostopenjski organ pri svoji odločitvi upošteval določbe 4. odstavka 101.e člena ZON in na tej podlagi izdanega Pravilnika, ki v poglavju 3.1. določa določa postopek presoje sprejemljivosti posegov v naravo z vplivi na okolje. Pravilnik v 1. odstavku 40. člena, na katerega se sklicuje tudi izpodbijana odločba, izrecno določa, kateri dokumenti predstavljajo podlage za odločanje v postopku izdaje okoljevarstvenega soglasja; to so projekt nameravanega posega v okolje, poročilo o vplivih na okolje in revizija poročila o vplivih na okolje ter mnenje organizacije in morebitna druga mnenja, stališča ali ocene strokovnih ali nevladnih organizacij ter pridobljena stališča javnosti. Upravni organ je v postopku izdaje soglasja sicer dolžan pridobiti mnenja pristojnih organizacij (torej tudi mnenje ZRSVN) in jih upoštevati pri svoji odločitvi, ker pa ne pomeni, da se nosilka nameravanega posega v okolje ne more sklicevati še na druge strokovne podlage, mnenja in ocene, za kar ji izrecno podlago daje že citirano določilo 40. člena Pravilnika. Obseg strokovnih podlag pri odločanju o okoljevarstvenem soglasju torej ni izključeno vezan le na mnenje ZRSVN. Če so med (strokovnimi) podlagami za odločanje podana določena nesoglasja oziroma nasprotujoča si mnenja, na katera izrecno opozarja stranka v postopku presoje vplivov na okolje, se mora upravni organ v okviru pravil ZUP do teh nasprotij tudi opredeliti, ne pa jih zavrniti zgolj s sklicevanjem na mnenje ZRSVN.

V obravnavanem primeru je odločitev o izdanem okoljevarstvenem soglasju vezana na oceno sprejemljivosti posega v naravo. Ta ocena je ugodna, če upravni organ ugotovi, da poseg v naravo ne bo škodljivo vplival na varstvene cilje varovanih območij, njihovo celovitost in povezanost. Ocena temelji na ugotovitvah iz 3. in 4. odstavka 25. člena Pravilnika, kar pomeni, da v primeru, če upravni organ ugotovi, da ima načrtovani poseg v okolje bistven oziroma uničujoč vpliv v naravo (velikostni razred D ali E), ni mogoče izdati okoljevarstvenega soglasja.

Tožeča stranka je ves čas postopka (o zadevi je prvostopenjski organ odločal že trikrat) in tudi v predmetni pritožbi povsem določno pojasnila in obširno ugovarjala, s katerimi deli mnenja ZRSVN se ne strinja, pri čemer se je sklicevala na ocene in mnenja drugih strokovnjakov, ki so se razlikovali od mnenja ZRSVN, zato pritožbeni organ povsem neutemeljeno navaja, da tožeča stranka „ni utemeljila svojega mnenja“. Tako je tožeča stranka tekom celotnega postopka in tudi v pritožbi predvsem ugovarjala, da gre pri nameravanem posegu ob izvedbi omilitvenih ukrepov za nebistven vpliv na okolje (velikosten razred C), ki še omogoča izdajo okoljevarstvenega soglasja, in glede na posamezne habitatne tipe, rastline in živali podrobno obrazložila svoja stališča, navedla mnenja drugih strokovnjakov in študij, na katere se sklicuje tudi v tožbi. Do vseh teh ugovorov, ki so bistveni za odločitev, ali gre za (ne)bistven vpliv na okolje, se pritožbeni organ ni opredelil, prav tako odgovorov na sporna vprašanja ni mogoče najti niti v izpodbijani odločbi, kjer je prvostopenjski organ svojo odločitev vezal izključno na mnenje ZRSVN. Zato bo moral prvostopenjski organ ugotovljene pomanjkljivosti sanirati v ponovnem postopku.

Sodišče je tožbi ugodilo zaradi bistvenih kršitev določb postopka in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja na podlagi 2. in 3. točke 1. odstavka 64. člena ter zadevo vrnilo prvostopenjskemu Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, 119/08 in 107/09 – odločbi US in 62/10, v nadaljevanju ZUS-1) organu v ponovni postopek, v katerem bo moralo upoštevati stališča sodišča in odločiti v 30 dneh od prejema sodbe (4. odstavek 64. člena ZUS-1). Sodišče je odločilo brez glavne obravnave na podlagi 2. alineje 2. odstavka 59. člena ZUS-1, saj je že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta in upravnih spisov očitno, da je bilo treba tožbi ugoditi na podlagi 1. odstavka 64. člena ZUS-1.

Ker je sodišče tožbi ugodilo in odpravilo izpodbijani upravni akt, je tožeča stranka v skladu z določbo 3. odstavka 25. člena ZUS-1 upravičena do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Uradni list RS, št. 24/07, v nadaljevanju Pravilnik). Zadeva je bila rešena na seji, tožečo stranko pa v postopku zastopa odvetnica, zato se ji priznajo stroški v višini 350,00 EUR z zahtevanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (1. odstavek 3. člena Pravilnika).