40. člen ZVO-1A

Postopek priprave plana (v tem primeru Nacionalne strategije) in postopek celovite presoje vplivov na okolje (CPVO) sta povsem ločena postopka. Izvajata ju namreč različna organa (pripravljavec Nacionalne strategije v tem primeru je Ministrstvo za infrastrukturo, CPVO pa vselej izvaja Ministrstvo za okolje in prostor) na različnih pravnih podlagah (podlaga za pripravo plana so predpisi s konkretnega področja, ki je predmet urejanja s planom, podlaga za CPVO pa so 40. do 48. člen Zakona o varstvu okolja (ZVO-1)9, zaključita pa se z izdajo različnih pravnih aktov (v postopku priprave plana je bila izdana Nacionalna strategija, v postopku CPVO pa upravna odločba o sprejemljivosti vpliva izvedbe plana na okolje). Predmet presoje postopka CPVO je plan oziroma potencialni vpliv izvedbe tega plana na okolje. Njegova vsebina pa je vidna (tudi) iz gradiv, nastalih v okviru priprave takšnega plana. Opredelitev vseh teh gradiv zato služi kvečjemu ustrezni opredelitvi predmeta presoje v postopku CPVO, ne kaže pa na to, da sta postopek priprave plana in postopek CPVO povezana oz. celo del istega postopka, zato tudi sodelovanje pritožnikov v prvem postopku ne pomeni, da sta avtomatično

Tožena stranka je pridobila mnenja od ministrstev in organizacij o verjetnosti pomembnejših vplivov planov na okolje z vidika njihove pristojnosti, vendar svoje ocene o potrebnosti celovite presoje vplivov na okolje ni oprla na ta mnenja, ravno obratno, ocenila je, da je celovita presoja vplivov na okolje potrebna. Njena ocena je torej v nasprotju s posameznimi mnenji presoje vplivov na okolje s strani pristojnih organizacij in ministrstev. Takšna ocena je dopustna, mora pa biti oprta na zakonsko pooblastilo in mora upoštevati merila, kar mora biti obrazloženo.

Izpodbijana odločitev temelji na ugotovitvi, da bodo vplivi predmetnega Akcijskega načrta na okolje, v primeru posegov na varovana območja (tj. Natura 2000), verjetno bistveni in bo treba izvesti postopek prevlade javne koristi. V skladu z drugim odstavkom 101. c člena ZON je v postopku prevlade javne koristi treba ugotoviti, da se plan nanaša na uresničevanje javne koristi, določene z zakonom, in da ni drugih ustreznih rešitev za uresničitev te javne koristi. V primeru izvedbe postopka prevlade javne koristi (šele) na ravni posameznih DPN in OPPN ne bo več mogoče ugotavljati, ali obstojijo druge ustrezne rešitve za uresničitev javne koristi konkretnega Akcijskega načrta na nacionalni ravni. Na ravni posameznih DPN in OPPN bo tudi mogoče ugotavljati alternativne rešitve le še za posamezne DPN in OPPN. Prav tako v primeru izvedbe presoje sprejemljivosti šele na ravni posameznih DPN in OPPN ne bo mogoče hkrati ugotavljati kumulativnih vplivov vseh projektov predvidenih v Akcijskem načrtu. SEU je v zadevi C-160/17 že zavzelo stališče, da je treba okoljsko presojo po Direktivi 2001/42 izvesti čim prej, da se še lahko vpliva na morebitne odločitve. Na tej stopnji je namreč mogo

Iz ZPNačrt ne izhaja, da v postopku izvedbe CPVO velja zakonska fikcija iz petega odstavka 51. člena ZPNačrt, saj je situacija, ko je za OPN treba izvesti CPVO, urejena v nadaljnjih določbah (šesti in sedmi odstavek 51. člena ZPNačrt), ki glede vodenja postopka izrecno napotujejo na drug zakon, tj. ZVO-1. Tožnica ne oporeka toženkini ugotovitvi, da v predlog OPN glede kmetijskih zemljišč in poplavne varnosti niso vključeni omilitveni ukrepi iz okoljskega poročila, zato sodišče to dejstvo sprejema kot nesporno. To pomeni, da je izpodbijana odločitev pravilna že iz razloga, ker OPN ni usklajen z okoljskim poročilom.

V 43. členu ZVO-1 je opredeljeno tudi sodelovanje javnosti v postopku celovite presoje vplivov na okolje. Javnost lahko v okviru javne razgrnitve daje mnenja in pripombe na plan in okoljsko poročilo, vendar pa tretji odstavek 137. člena ZON pravice društev, ki delujejo v javnem interesu, opredeljuje širše. Ta društva imajo namreč pravico zastopati interese ohranjanja narave v upravnih in sodnih postopkih, kar pomeni z zakonom opredeljen pravni interes do udeležbe v upravnem postopku.

Da bi šlo v obravnavani zadevi za postopek, v katerem in mogoče zastopati interesov ohranjanja narave, oziroma zakaj, iz obrazložitve izpodbijanega sklepa ne izhaja.

V obravnavani zadevi nastali položaj, ko se tožeča stranka ne strinja s postopkom izvedbe celovite presoje vplivov, ne more biti predmet upravnega spora, saj sporna vprašanja dveh ministrstev praviloma rešuje vlada, ki v primeru neuspešne intervencije med njima v končni fazi ne sprejme programa upravljanja rib.

Tožeča stranka je sama določila, da bo bodoča cesta razvrščena med povezovalne regionalne ceste, to izhaja tudi iz priloženega gradiva in v njem določenih lastnosti ceste. Ker je nesporna dolžina ceste vsaj 16 km, po Uredbi pa je prag posega, če gre za varovano območje, določen v dolžini ceste 1 km, obravnavani poseg dosega oziroma presega predpisani prag in je zanj presoja vplivov na okolje obvezna.

Upravni organ je v postopku izdaje soglasja sicer dolžan pridobiti mnenja pristojnih organizacij (torej tudi mnenje ZRSVN) in jih upoštevati pri svoji odločitvi, ker pa ne pomeni, da se nosilka nameravanega posega v okolje ne more sklicevati še na druge strokovne podlage, mnenja in ocene, za kar ji izrecno podlago daje določilo 40. člena Pravilnika. Obseg strokovnih podlag pri odločanju o okoljevarstvenem soglasju torej ni izključeno vezan le na mnenje ZRSVN. Če so med (strokovnimi) podlagami za odločanje podana določena nesoglasja oziroma nasprotujoča si mnenja, na katera izrecno opozarja stranka v postopku presoje vplivov na okolje, se mora upravni organ v okviru pravil ZUP do teh nasprotij tudi opredeliti, ne pa jih zavrniti zgolj s sklicevanjem na mnenje ZRSVN.

Izvedba celovite presoje vplivov na okolje pa se izvede ne glede na 2. odstavek 40. člena Zakona o varstvu okolja, če ministrstvo oceni, da bi lahko njegova izvedba pomembneje vplivala na okolje. Ker se z občinskim podrobnim prostorskim načrtom med drugim podrobneje ureja tudi prostorske izvedbene pogoje in se v njem določi tudi rešitve in ukrepe za celostno ohranjanje kulturne dediščine, je tožena stranka ob upoštevanju kriterijev določenih v 2. členu Uredbe o merilih lahko ocenila, da bo območje, s katerim se načrtuje gradnja poslovnega centra z javnimi parkirišči, to območje zaradi kulturne dediščine verjetno prizadeto.

V primeru objekta gospodarske javne infrastrukture je po 2. odstavku 67. člena ZGO-1 dopustno izdati gradbeno dovoljenje tudi za njegov del, in sicer ne glede na to, ali ta pomeni tehnično, tehnološko ali funkcionalno celoto in ali se da samostojno uporabljati, kar je sicer zahteva za vse druge objekte po 1. odstavku istega člena. Upravni organ je v postopku izdaje gradbenega dovoljenja dolžan paziti, ali gre v zadevi za gradnjo objekta iz uredbe, za katerega je obvezna presoja vplivov na okolje. Določba 3. odstavka 43. člena ZUP se nanaša na postopkovne pravice in dolžnosti, ki pa jih stranski udeleženec, glede na predhodni določbi 43. člena ZUP, izvaja le v obsegu, s katerim zagotavlja varstvo svojih pravnih koristi, torej omejeno. Upravni organ je dolžan izrecno preizkusiti le tiste ugovore stranskega udeleženca, ki so relevantni z vidika varovanja konkretnih pravnih interesov in s tem morebitna ovira za izdajo gradbenega dovoljenja. Tožnica se ne more uspešno sklicevati niti na neskladnost PGD z določbami PUP, saj ne trdi in izkazuje, da bo gradnja v obsegu, ki po njenem predstavlja neskladnost s PUP, posegla v njen pravno varovani dostop do nepremičnine, t

Odločitve, da v postopku izdelave istega prostorskega plana ni treba izvesti celovite presoje vplivov na okolje, ni mogoče šteti kot zavrnitve strankinega zahtevka, ampak kot odločitev, ki ji je v korist zaradi ugotovitve, da v zadevi niso podane okoliščine, zaradi katerih bi se ji naložila obveznost izvedbe postopka celovite presoje vplivov plana na okolje. Ker je bilo o zahtevku tožnice, da se toženka opredeli o potrebnosti celovite presoje vplivov na okolje oz. o njeni dolžnosti, da izvede ta postopek, odločeno z ugotovitveno odločbo, ni dopustno ponovno odločanje v isti upravni zadevi kljub spremenjeni dejanski in pravni podlagi, na katero se sklicuje toženka. Po določbi 4. točke 1. odstavka 129. člena ZUP je v takih okoliščinah ponovno odločanje mogoče le v primeru predhodno izdane zavrnilne odločbe.