101.e člen ZON

Presojo „ustreznosti“ oziroma sprejemljivosti vplivov na podlagi PVO mora opraviti pristojni upravni (javni) organ, določen z zakonom (51. člen ZVO-1, v povezavi z 111. členom ZON).To izrecno poudarja tudi SEU. Kritična presoja ne pomeni, da organ sam preverja, ali so številne ugotovitve, ki izhajajo iz PVO oziroma dodatka k PVO, pravilne, saj z znanjem, ki je zbir strokovnih študij, niti ne razpolaga. Kritična presoja pa pomeni, da mora organ presoditi, ali informacije, ki izhajajo iz predloženega PVO in dodatka PVO, omogočajo celovite, natančne in dokončne ugotovitve ter sklepe, ki lahko odstranijo vsak razumen znanstven dvom glede učinkov predvidenih del in ukrepov za omilitev vplivov oziroma izravnavo škode, ali pa iz PVO izhajajo nejasnosti, nedoslednosti, nasprotujoča stališča in nepopolni zaključki, saj v takem primeru svoje presoje oziroma odločitve nanj ne more opreti. V postopku prevlade javnega interesa je treba presojati vse tiste vplive na okolje in na vse tiste vrste, od katerih je odvisno uresničenje varstvenih ciljev za habitatne tipe in vrste, za katere je Natura 2000 območje določeno, in odločiti o vseh pogojih, pod katerimi je poseg za kvalifikacijske vr

Posegi v naravo (še posebej v večjem obsegu, kot je obravnavani – gradnja hidroelektrarne), mimo potrebnih varovalnih in zaščitnih ukrepov, lahko povzročijo škodo, ki je ne samo težko ampak celo nepopravljiva, ne glede na kasnejše finančne vložke pri poskusu rehabilitacije narave oziroma naravnih habitatov. Zaradi očitnosti navedene težko popravljive oziroma nepopravljive škode, ki tudi po presoji Vrhovnega sodišča nujno sledi taki gradnji (tudi ob upoštevanju dejstva, da je bil poseg nameravane gradnje ocenjen z oceno D), tožeči stranki te ni bilo treba še dodatno utemeljevati in izkazati. V integralnem postopku izdaje gradbenega dovoljenja se gradbeno dovoljenje izda, če so izpolnjeni pogoji za izdajo in če je ugotovljeno, da nameravana gradnja nima pomembnih vplivov na okolje (prvi odstavek 57. člena GZ), pri čemer pred izdajo gradbenega dovoljenja ni treba čakati pravnomočnosti okoljevarstvenega soglasja (četrta alineja četrtega odstavka 125. člena GZ). Postopek izdaje gradbenega dovoljenja se tako nadaljuje že po dokončnosti okoljevarstvenega soglasja, oziroma v tem primeru, odločbe o prevladi javne koristi. To pomeni, da bi brez izdaje te začasne odredbe v obravnavan

Ihtiološke raziskave, študije in monitoringi so del vsebine poročila o vplivih na okolje in dodatka za presojo sprejemljivosti. Za preverjanje njihove ustreznosti morajo biti zato dostopne upravnemu organu, ki odloča v zadevi in s tem tudi tožniku kot stranskemu udeležencu v postopku. Načelo zaslišanja stranke je eno od temeljnih načel upravnega postopka. Organ, ki v zadevi odloča, ne sme svoje odločbe opreti na dejstva, glede katerih vsem strankam ni bila dana možnost, da se o njih izjavijo, razen v primerih, določenih z zakonom (drugi odstavek 9. člena ZUP). Stranka pa se lahko o dejstvih in okoliščinah izjavi le v primeru, če se seznani z vsemi pravno relevantnimi dejstvi, na podlagi katerih organ sprejme svojo odločitev ter če ima možnost razbrati, v kakšnem smislu bo določeno dejstvo pravno relevantno. Možnost izjave ne pomeni samo izjave o tem, ali je določen zapis (ne)resničen, temveč obsega tudi pravico stranke, da navede vsa dejstva, ki lahko prispevajo k njenemu uspehu v postopku. To pravico pa lahko učinkovito izkoristi le, če ve, v kakšnem kontekstu bodo dejstva uporabljena in kakšne dodatne okoliščine bi lahko v zvezi z njimi navedla.

Organ je v svoji odločbi pravilno navedel povezavo med prehodnim barjem ter uporabo načela previdnosti, sodišče pa ponavlja, da v primeru dvoma javna korist ohranjanja narave prevlada nad razvojnimi interesi in drugimi javnimi koristmi, zato so navedbe tožnice glede svobodne gospodarske pobude neutemeljene.

V obnovljenem postopku se odloča o tem, ali naj prva odločitev ostane v veljavi, se odpravi ali razveljavi in nadomesti z novo, kar pa je mogoče le ob upoštevanju predpisov in pravno pomembnih dejstev iz časa te odločitve. V obravnavani zadevi je bil namen dovoljene obnove v tem, da se tožniku omogoči položaj stranskega udeleženca in s tem povezano varstvo njegovih pravic, torej vse, kar bi lahko udejanil že v prejšnjem postopku, če bi to možnost imel. To vključuje tudi predlaganje dokazov (npr. zaslišanje prič, dokazovanje z izvedenci), s katerimi naj se ugotovijo v času prejšnjega postopka obstoječa pravno pomembna dejstva. Pri tem ni mogoče šteti, da teh dokazov, čeprav pridobljenih po dokončnosti odločbe z dne 26. 6. 2006, kar je kot časovni mejnik upošteval upravni organ v izpodbijani odločbi, in zato s kasnejšim datumom, ni mogoče uporabiti.

Upravni organ je v postopku izdaje soglasja sicer dolžan pridobiti mnenja pristojnih organizacij (torej tudi mnenje ZRSVN) in jih upoštevati pri svoji odločitvi, ker pa ne pomeni, da se nosilka nameravanega posega v okolje ne more sklicevati še na druge strokovne podlage, mnenja in ocene, za kar ji izrecno podlago daje določilo 40. člena Pravilnika. Obseg strokovnih podlag pri odločanju o okoljevarstvenem soglasju torej ni izključeno vezan le na mnenje ZRSVN. Če so med (strokovnimi) podlagami za odločanje podana določena nesoglasja oziroma nasprotujoča si mnenja, na katera izrecno opozarja stranka v postopku presoje vplivov na okolje, se mora upravni organ v okviru pravil ZUP do teh nasprotij tudi opredeliti, ne pa jih zavrniti zgolj s sklicevanjem na mnenje ZRSVN.