VSL sodba in sklep II Cp 4222/2010

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v točkah 1.1. (tožbeni zahtevek za vrnitev opreme ali plačilo 24.594.359,00 SIT s pripadki) in v točkah 1.3., 2. in 3. izreka (stroškovni del) razveljavi ter v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V ostalem se pritožba zavrne in se v nerazveljavljenem delu, to je v točki 1.2. izreka, potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji pravdni stroški.

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbene zahtevke tožeče stranke za vrnitev v izreku sodbe navedene opreme ali nerazdelno plačilo 24.594.359,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe dalje (1.1. izreka sodbe), za plačilo škode 4.503.970,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe dalje (1.2. izreka sodbe) ter za povračilo pravdnih stroškov (1.3. izreka sodbe). Posledično je tožeči stranki naložilo, da prvotoženi stranki povrne 4.283,85 EUR, drugotoženi stranki pa 3.068,85 EUR stroškov postopka, v primeru zamude s plačilom pa obema še zakonske zamudne obresti od poteka paricijskega roka dalje do plačila (točki 2. in 3. izreka izpodbijane sodbe).

Pritožuje se tožeča stranka po pooblaščenem odvetniku in laično po zakoniti zastopnici. Pooblaščenec uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlaga, da višje sodišče izpodbijano sodbo razveljavi ter vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Meni, da je sodba rezultat očitne vnaprejšnje opredelitve razpravljajoče sodnice, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne. Sodnica ni analizirala vseh dokazov, pač pa samo tiste, ki so v korist tožencema, sodba je enostranska in arbitrarna.

V zvezi z zahtevkom na vračilo predmetov in na plačilo kot nadomestno izpolnitev je sodišče povsem prezrlo pravnomočen sklep Okrajnega sodišča v Kranju, P 25/2001 ter Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 588/2003 ter spisa Okrajnega sodišča v Kranju In 03/00377 in In 04/00085, nadalje inventurni zapisnik z dne 19.3.2004 ter zapis o prevzemu ključev 19.3.2004. V tožbi je natančno navedeno in specificirano, tekom postopka pa tudi dokazano, katere opreme, ki se je nahajala v poslovnem prostoru, tožeča stranka ni dobila nazaj, čeprav bi jo morala po pravnomočnem sklepu v motenjski pravdi. Brez vsakršne dejanske podlage je navedba sodišča, da je dvomljivo kakšno je bilo stanje v poslovnem prostoru od 13.12.2000 do 19.3.2004. V inventurnem zapisniku je natančno navedeno katera oprema je bila ob vstopu 19.3.2004 v poslovnem prostoru in kaj je bilo poškodovano. Če bi sodišče pregledalo izvršilna spisa, bi ugotovilo, da tožeča stranka ni dobila nazaj predmetov, ki so predmet tožbenega zahtevka. Izvršilno sodišče je v sklepih navedlo, da bo v primeru, da v okviru izvršbe predmeti ne bodo vrnjeni nazaj, lahko škodo oziroma nadomestilo v denarju izterjala od obeh dolžnikov v pravdnem postopku. To je želela storiti s predmetno tožbo, vendar je sodišče s sodbo presenečenja, ki je v nasprotju z vsemi izvedenimi dokazi in predhodnimi odločbami, arbitrarno zavrnilo tožbeni zahtevek, čeprav je dokazan vsaj s stopnjo verjetnosti. Podana je bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. in 15. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, saj je sodišče protispisno ugotovilo odločilna dejstva, poleg tega pa so razlogi sodbe v nasprotju s spisovnimi podatki. Posledično je bilo zmotno ugotovljeno dejansko stanje, sprejeta odločitev pa je materialnopravno napačna. Izpovedbe prič Ž., T., S. in P. je sodišče prve stopnje presojalo napačno in si pri tem prihajalo samo s seboj v protislovja. Ž. in T. sta namreč povedala, da naj bi neznanci odpeljali samo manjše stvari iz skladišča v M., ves ostali material pa so iz skladišča odpeljali toženci in njihovi sorodniki.

Glede tožbenega zahtevka za plačilo odškodnine zaradi manjvrednosti vrnjene opreme so priče izpovedale, da so bili določeni predmeti ob v ponovnem vstopu v poslovni prostor poškodovani, to izhaja tudi iz inventurnega zapisnika. V izvršilnem postopku pa je bilo ugotovljeno, da je tožeča stranka lahko v poslovni prostor vstopila šele 19.3.2004. Zato je jasno, da toženca odgovarjata za škodo, ki je nastala na teh predmetih. Sodišče prve stopnje je povsem prezrlo dokaze, ki so v prid tožeči stranki. To pa pomeni, da sta podani bistveni kršitvi pravdnega postopka po 14. in 15. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Zato je tudi neugotovljeno in zmotno ugotovljeno dejansko stanje, čemur je sledila napačna materialnopravno odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka. Tudi v tem delu je odločitev povsem arbitrarna in sprejeta z očitnim namenom v celoti zavrniti tožbeni zahtevek, ne da bi se upoštevale ugotovitve tekom dokaznega postopka.

Zakonita zastopnica tožeče stranke pa se v pritožbi pridružuje razlogom, ki jih je v pritožbi navedel pooblaščenec, pri tem pa ponavlja trditve, podane tekom postopka o tem, kaj se je dogajalo med pravdnima strankama ob deložaciji in po njej ter opisuje sodne postopke, ki so tekli ali še tečejo med pravdnima strankama.

Na vročeno pritožbo toženca nista odgovorila.

Pritožba je delno utemeljena.

O zahtevku za vrnitev opreme ali plačilo kot nadomestno izpolnitev (1.1. izreka izpodbijane sodbe):

V zvezi z prvim delom tega zahtevka je prvostopenjsko sodišče izhajalo iz pravilnih materialnopravnih izhodišč: glede na trditveno podlago gre namreč za lastninsko tožbo po 37. členu Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR), to je tožbo, s katero lastnik stvari zahteva vrnitev te stvari (rei vindicatio). Za uspeh s tem tožbenim zahtevkom mora tožeča stranka dokazati, da je lastnica individualno določenih stvari, katerih vrnitev zahteva v posest, in da ima dejansko oblast nad zahtevanimi stvarmi tožena stranka. Vendar pa je pri razsoji o tem zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka po 15. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Utemeljena so namreč opozorila pritožbe, da so zaključki izpodbijane sodbe, da tožena stranka po skladiščenju stvari v prostorih M. od tam ni ničesar odpeljala, v nasprotju z izpovedbami prič. Priči Ž. in T. sta izpovedala, da so vse, kar je ostalo v skladišču v M., razen dokumentacije, odpeljali toženci oziroma od njih poslane osebe. Razen sadja in zelenjave (kar ni predmet tožbenega zahtevka) sta priči omenjali tudi omare, stole, klopi, police; torej tudi stvari, ki so predmet tožbenega zahtevka. Zato je zaključek prvostopenjskega sodišča, da je tožeča stranka odpeljala predmete, ki so predmet tožbenega zahtevka, protispisen. Pritožbi tožeče stranke je bilo potrebno delno ugoditi in v tem delu skladno s 354. členom ZPP prvostopenjsko sodbo razveljaviti ter zadevo vrniti v novo sojenje, saj glede na naravo kršitev drugostopenjsko sodišče teh ne more samo odpraviti.

V ponovljenem postopku bo moralo prvostopenjsko sodišče ugotavljati, katere predmete iz tožbenega zahtevka je iz skladišča odpeljala tožeča in katere tožena stranka. Potrebno bo ugotoviti, ali sta v času vložitve tožbe toženca imela posamezne stvari iz tožbenega zahtevka v dejanski oblasti (prim. Komentar dr. A. Berdena k 92. členu Stvarnopravnega zakonika v Stvarnopravni zakonik s komentarjem, izdala GV Založba leta 2004, str. 478-480). Skladno z 285. členom ZPP mora sodišče poskrbeti, da se obravnavajo vsa za odločitev relevantna dejstva. Zato mora, če se pravdni stranki o posameznem odločilnem dejstvu nista izjavili, na to opozoriti, ne pa takoj zavrniti tožbeni zahtevek z argumentacijo, da tožeča stranka nečesa sploh ni zatrjevala. Pritožbeno sodišče še pripominja, da zgolj možnost odpeljati stvari (pisni poziv), ne zadostuje za dokaz, da tožena stranka nima dejanske oblasti nad njimi. Neutemeljena pa je pritožbena graja v zvezi z dokaznim standardom. Stališče prvega sodišča, da mora stranka, ki nosi dokazno breme, dokazovano dejstvo dokazati s stopnjo gotovosti, je pravilno. Če ji to ne uspe, sodišče sklepa o njem na podlagi pravila o dokaznem bremenu (215. člen ZPP).

Materialnopravno zmotno pa je sodišče prve stopnje obravnavalo „plačilo kot nadomestno izpolnitev.“ Tožeča stranka ni eksaktno opredelila ali sprejema plačilo namesto vrnitve stvari (nadomestno upravičenje po 312. členu ZPP), ali pa zahteva vrnitev stvari ali plačilo (alternativni zahtevek). Iz zahtevka samega pa je, kot ugotavlja tudi prvostopenjsko sodišče, mogoče sklepati, da gre za facultas alternativa (312. člen ZPP). Če gre za tovrstni zahtevek, je vse kar je sodišče ugotavljajo v zvezi z njim (pretrganje vzročne zveze, kot da gre za plačilo iz naslova odškodnine; škoda zaradi poslabšanja ali uničenja stvari pri nedobrovernem posestniku po 39. členu ZTLR; odškodnina za nedovoljeno odvzeto stvar, ki je uničena zaradi višje sile po 166. člena Obligacijskega zakonika – OZ) materialnopravno napačno. Procesno nadomestno upravičenje namreč ni tožbeni zahtevek, pač pa toženi stranki ponujena možnost, da ji ni treba izpolniti obveznosti iz zahtevka, če izpolni drugo dajatev. Zato sodišče ne razsoja o materialnopravni utemeljenosti ponujene nadomestne izpolnitve. Ker tožeča stranka zahtevo za plačilo kot nadomestno izpolnitev utemeljuje s trditvami o povzročeni škodi, hkrati pa v tožbenem zahtevku ne opredeli povsem jasno, ali gre za procesno nadomestno upravičenje, bo v ponovljenem postopku potrebno razjasniti kaj tožeča stranka vtožuje: plačilo kot alternativni tožbeni zahtevek ali kot nadomestno upravičenje. Alternativno postavljenemu tožbenemu zahtevku na vrnitev stvari ali njegove denarne protivrednosti se lahko ugodi le, če pravica do takšnega zahtevka izhaja iz zakona ali iz dogovora med strankama. Zato tudi v primeru, če gre za alternativni zahtevek, prvostopenjskemu sodišču ni potrebno zahtevka za plačilo presojati z vseh možnih materialnopravnih podlag. V zvezi s tem velja še opozoriti, da je o zahtevku tožeče stranke za plačilo odškodnine za izgubo opreme, blaga oziroma zalog ter poslovne dokumentacije zaradi nezakonite deložacije, ki jo je izvedla tožena stranka, že pravnomočno razsojeno (sodba Okrožnega sodišča v Kranju, opr. št. I P 765/2003 z dne 5.3.2010 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 3631/2010).

O tožbenem zahtevku za plačilo škode zaradi manjvrednosti vrnjene opreme (1.2. izpodbijane sodbe):

V tem delu je sodišče prve stopnje glede na trditveno in dokazno podlago pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo, pa tudi očitanih procesnih kršitev po 14. in 15. točki 2. odstavka 339. člena ZPP ni zagrešilo. Za uspeh s tožbenim zahtevkom za plačilo škode zaradi okvar in pomanjkljivosti na opremi, ki je bila tožeči stranki vrnjena 19.3.2004, bi morala tožeča stranka dokazati nastanek take škode, ki je posledica protipravnih oziroma nedopustnih dejanj tožene stranke (1. odstavek 131. člena OZ; enako tudi 1. odst. 154. člena v času nezakonite deložacije veljavnega Zakona o obligacijskih razmerjih). Tega dokaznega bremena ni zmogla.

Tudi, če tožeča stranka v času od 13.12.2000 do 19.3.2004 res ni imela dostopa v poslovne prostore na P, s tem ne more utemeljiti odškodninske odgovornosti tožene stranke zaradi pokvarjenih ventilov. Ventili se zaradi nemožnosti dostopanja do prostorov ne pokvarijo, torej ni vzročne zveze med zatrjevanim nedopustnim ravnanjem tožene stranke in morebitno škodo. Pa tudi, če je škoda na ventilih nastala, glede na dejanske ugotovitve prvega sodišča, ki jih pritožba ne izpodbija konkretizirano, da ventili niso del opreme, katere je v prostore vgradila tožeča stranka, zato sedaj pripadajo tožencema, škoda ni nastala tožeči stranki.

Glede nedelujočega in pokvarjenega viličarja je toženi stranki, na kateri je dokazno breme, da ni kriva, uspelo dokazati, da je bil poškodovan ob deložaciji 13.12.2000 s strani delavca tožeče stranke. Tudi tega dejanskega zaključka prvega sodišča pritožba ne izpodbija konkretizirano. Navedena neizpodbita ugotovitev pa utemeljuje zaključek prvostopenjskega sodišča, da niso izkazane predpostavke odškodninske odgovornosti tožene stranke za poškodovan viličar.

Enako velja glede dveh pokvarjenih hladilnic za sadje, režim 0 °C 120 m3, z ločenim agregatom. Ker tožeča stranka tekom postopka ni ugovarjala navedbam tožencev, da je bila hladilna naprava odstranjena že pred deložacijo ter navedbam glede lastništva hladilnic, se ta dejstva štejejo za priznana (2. odstavek 214. člena ZPP). Tako tožeča stranka ni uspela dokazati, da ji je v zvezi s hladilnicami sploh nastala kakšna škoda.

Pravilni so tudi zaključki prvostopenjskega sodišča v zvezi z odškodninsko odgovornostjo zaradi manjkajočih in pokvarjenih delov elektronske tehtnice. Zaradi zatrjevane nemožnosti vstopa v poslovne prostore, ob pomanjkanju trditev o kakršnemkoli aktivnem ali opustitvenem ravnanju tožencev, ki bi bil vzrok nastanka škode v času, ko tožeča stranka naj ne bi imela dostopa v najet poslovni prostor, ni dokazana povezava med protipravno deložacijo tožeče stranke in škodo zaradi manjkajočega in pokvarjenega dela elektronske tehtnice. Tako v pritožbi konkretizirano izpodbijana ugotovitev sodišča, da obstaja dvom, ali je Š. H. po škodnem dogodku 13.12.2000 še vstopal v poslovne prostore, za razsojo sploh ni relevantna. Ni odločilno ali je Š. H. bil v poslovnih prostorih, temveč, da tožeča stranka ni dokazala vzročne zveze med protipravno deložacijo in zatrjevano škodo.

Pritožbene trditve, da tožena stranka odgovarja že samo zato, ker tožeča stranka ni mogla priti do 19.3.2004 v poslovni prostor na P., so materialnopravno zmotne. Katere „njene“ dokaze naj bi sodišče prezrlo, pa pritožba ne konkretizira, zato konkretnejši odgovor višjega sodišča niti ni mogoč. In ker je bil zahtevek za plačilo odškodnine pravilno zavrnjen že po temelju, ni razloga, da bi sodišče raziskovalo oziroma izvajalo dokaze glede višine škode.

V tem delu torej v pritožbi uveljavljane kršitve niso podane, materialno pravo je uporabljeno pravilno, pa tudi nobene od uradoma upoštevanih procesnih kršitev (2. odstavek 350. člena ZPP) pritožbeno sodišče ni zasledilo, zato je v tem delu pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Glede stroškov postopka (1.3. in točki 2. in 3. izreka izpodbijane sodbe):

Izrek o stroških postopka temelji na 3. odstavku 165. člena ZPP. Šele, ko bo znan končni uspeh pravdnih strank v tem postopku, bo možno odločiti o vseh stroških postopka, zato je sodišče druge stopnje stroškovno odločitev prvostopenjskega sodišča v celoti razveljavilo.