312. člen ZPP

Zamudna sodba oziroma zamudni sklep temelji na neizpodbitni domnevi, da toženec s svojo pasivnostjo priznava tožnikove dejanske navedbe, na katerih gradi tožbeni zahtevek. Sodišče v takšnem postopku tako ne izvaja dokazov in ne preizkuša resničnosti tožnikovih dejanskih navedb, temveč le presoja, ali med navedbami in predloženimi dokazi ni nasprotja. O nasprotovanju pa ni mogoče govoriti, če dokazi tožbenih zatrjevanj ne potrjujejo, saj se v tožbi navedena dejstva štejejo za priznana in se njihova resničnost ne preverja.

SPZ (člen 115) kot zavezanca za plačilo obratovalnih stroškov določa lastnika posamezne etažne enote in ne najemnika. Najemnika kot zavezanca za plačilo tovrstnih stroškov ne določa niti ZPSPP. Res je sicer, da se lastnik (dolžnik) in najemnik (tretji) lahko dogovorita, da bo slednji izpolnil lastnikovo (dolžnikovo) obveznost nasproti upravičencu do plačila obratovalnih stroškov (upniku). Vendar pa je takšen dogovor med lastnikom in najemnikom mogoče šteti le kot dogovor o prevzemu izpolnitve (prvi odstavek 434. člena OZ). V tem primeru najemnik odgovarja lastniku, če ne izpolni pravočasno obveznosti upniku in ta zahteva izpolnitev do lastnika (drugi odstavek 434. člena OZ). Vendar najemnik ne prevzema dolga in tudi ne pristopa k dolgu, zato, tudi če bi bila tožeča stranka upnik za plačilo obratovalnih stroškov, nasproti toženi stranki kot najemnici zadevnih prostorov ne bi imela nobene pravice (tretji odstavek 434. člena OZ). Ker je podnajemna pogodba po vsebini najemna pogodba (le da jo tretji namesto z lastnikom sklene z najemnikom), pisno najemno pogodbo pa sta pravdni stranki že imeli sklenjeno, po presoji pritožbenega sodišča ni mogoče šteti, da do preoblikovanja naj

Glede na jasno mnenje izvedenca travmatologa ne more biti nobenega dvoma, da je k nastali škodi odločilno prispevala tudi tožnikova alkoholiziranost. Ta nikakor ni bila neznatna, kot poskuša prikazati pritožba. Tožnikovo prepričanje, da je bil kljub temu sposoben za varno vožnjo, ne more biti odločilno. Dejstvo je, da se tožnik na trčenje ni ustrezno odzval in je zato nekontrolirano padel. Odveč je pritožbeno razlogovanje o tem, kako naj bi potekal padec vinjenega kolesarja s kolesa. Bistveno je, da je toženec, čeprav je nanj delovala enako močna sila trka, po padcu, za razliko od tožnika, utrpel le neznatno poškodbo (udarnino). Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo tudi tisti del tožbenega zahtevka, ki se nanaša na prenos lastninske pravice na toženčevih nepremičninah. Tožnik je upravičen do odškodnine za škodo, ki mu jo je povzročil toženec, ne more pa od toženca namesto denarne odškodnine zahtevati njegovih nepremičnin. Takšna zahteva nima opore v materialnem pravu, saj tožnik ne navaja, da se je s tožencem sporazumel za nadomestno izpolnitev (283. člen OZ).

V prvem odstavku 44. člena ZPP navedena možnost ocene vrednosti spornega predmeta po znesku, ki ga je tožnik pripravljen sprejeti namesto izpolnitve, se nanaša na položaj, ko tožnik ponudbo za nadomestno izpolnitev vključi v tožbeni zahtevek v smislu 312. člena ZPP.

Tožnik tožencu s postavljenim tožbenim zahtevkom ni dal možnosti, da bi se svoje obveznosti vračila vozila razbremenil, če bi poravnal določen denarni znesek, temveč je zahteval vračilo vozila in je denarno protivrednost predlagal zgolj za primer nezmožnosti vračila. Takšna kumulacija zahtevkov bi bila lahko eventualna (tretji odstavek 182. člena ZPP) in ne alternativna. Neregistrirano vozilo, brez tablic in ustreznih listin, s katerim ni mogoče sodelovati v prometu, običajno ne daje koristi (plodov).

Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je o (podrednem) tožbenem zahtevku že pravnomočno odločeno.

Tožnica je v tožbi pojasnila, da je v skladu s 312. členom ZPP pripravljena sprejeti drugo dajatev (denarno plačilo) kot fakultativno izpolnitev prvotne dajatve (izročitev pohištva). Že iz tožbenih navedb tako izhaja, da gre pri delu tožbenega predloga, ki ga je sodišče prve stopnje napačno štelo za podredni tožbeni zahtevek, za ponudbo nadomestne izpolnitve v skladu s 312. členom ZPP.

Ne gre za prekoračitev zahtevka, kadar sodišče sámo obveznost tožene stranke kot poroka omeji z obveznostjo glavnega dolžnika, če je ta upniku že prisojena s pravnomočno sodbo. Enak učinek ima tudi upniku priznana terjatev v stečajnem postopku glavnega dolžnika.

Ker pritožba ni navedla, kako je lahko opustitev izvedbe dokaza z zaslišanjem direktorja tožene stranke vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe, je bila izvedba dokaza s postavitvijo izvedenca oziroma cenilca nepotrebna (ob ugotovljenem dogovoru, da se od obveznosti tožene stranke zaradi prenehanja pogodbe odšteje vrednost kupnine, torej vrednost, ki je dosežena ob prodaji vozila, in ob ugotovitvi, da tožeči stranki ni mogoče očitati pasivnosti pri prodajanju vozila).

V obravnavanem primeru je bil zahtevek postavljen kot nadomestno upravičenje po 312.členu ZPP (facultas alternativa). Tožnik zoper toženca uveljavlja (le) en zahtevek, tožencu pa ponudi možnost, da mu je ni treba izpolniti, če izpolni drugo dajatev, ki mu je ponujena kot nadomestna izpolnitev. Ne gre za drug tožbeni zahtevek, pač pa za civilno pravno ponudbo, ki je podvržena pravilom civilnega prava. Za postavitev infrastrukture v javno korist preko njihove nepremičnine je bilo dano vnaprejšnje dovoljenje pravnih prednikov tožeče stranke, poleg tega v nadaljnjih dvajsetih letih kljub nerealiziranim pogojem za plačilo odškodnine in pomaknitev droga v smeri proti cesti, niso nasprotovali postavljeni infrastrukturi. To pomeni, da so s posegom v svojo lastninsko pravico že vnaprej soglašali oziroma ga kasneje s konkludentnimi dejanji (s svojim molčečim pristankom nanj) odobrili. Na ta način podano in odobreno soglasje lastnika nepremičnine s postavitvijo infrastrukture v javno korist izključuje protipravnost posega v lastninsko pravico, ne glede na to, da zaradi neplačila odškodnine ni prišlo do realizacije pogodbe (dogovora) o nepravi služnosti.

Procesno nadomestno upravičenje ni tožbeni zahtevek, pač pa toženi stranki ponujena možnost, da ji ni treba izpolniti obveznosti iz zahtevka, če izpolni drugo dajatev. Zato sodišče ne razsoja o materialnopravni utemeljenosti ponujene nadomestne izpolnitve.

Bistvo garancije v obravnavanem primeru ni (toliko) v jamčevanju za brezhibno in neovirano funkcioniranje strešne kritine, pač pa v izrecnem zagotovilu njene visoke kakovosti, tj. v garanciji kvalitete.

Samo v primeru, ko je tožnikov zahtevek za izpolnitev določene obveznosti utemeljen, je mogoče toženca oprostiti izpolnitve te obveznosti pod pogojem, da se tožnik zadovolji z drugo dajatvijo, ki jo je tožencu ponudil v tožbenem zahtevku. Bistvo facultas alternativa v obstoju različnih možnosti izpolnitve enega zahtevka; zato ni objektivne kumulacije zahtevkov. To pomeni, da tožnik zoper toženca uveljavlja en sam zahtevek, pri tem pa tožencu ponudi možnost, da mu ni treba izpolniti obveznosti iz zahtevka, če izpolni drugo dajatev, ki mu je ponujena kot nadomestna izpolnitev.

Tožbeni zahtevek je v tožbi postavljen kot alternativni zahtevek (facultas alternativa) oz. zahtevek za nadomestno izpolnitev, ker tožnica zahteva naj se ji prisodi določena stvar in hkrati ponuja tožencu možnost da lahko namesto izročitve stvari izpolni drugo dajatev (plača določen znesek).

Tožnik z zvišanjem denarnega zneska in s ponujeno nadomestno spolnitvijo ni spremenil tožbe, saj je tožbeni zahtevek o nedenarni obveznosti toženca, ki je hkrati tudi njegova edina obveznost, ostal isti. Zato je tožnik z opisanim ravnanjem le spremenil oceno vrednosti spora v smislu 1. odstavka 44. člena ZPP. Spremembe ocene vrednosti spora o nedenarnem zahtevku pa ni mogoče upoštevati, če ne pride hkrati tudi do spremembe samega nedenarnega zahtevka.

Z izjemo domneve o resničnosti vsebine javne listine (244. člen ZPP), sodišče pri presoji dokazov ni vezano na nobena dokazna pravila, ki bi narekovala, kakšna dokazna moč gre posameznemu dokazilu. Pravilno je tudi pojasnilo sodišča druge stopnje, da bi tožnik, če je bil v zmoti glede vsebine popisa z dne 30.12.1992, lahko zahteval le razveljavitev pogodbe (61. člen ZOR), ne more pa zahtevati izročitve predmetov, za katere je zmotno mislil, da so predmet pogodbe. Ker ponujeno nadomestno upravičenje v obliki plačila tolarske protivrednosti 85.125,00 DEM ni zahtevek v smislu ZPP, sodišče, ki je vezano na zahtevke strank (2. člen ZPP), o njem ni smelo soditi. Tožnik kot kupec ima za del neizročenih mu premičnin, ki so bile predmet prodajne pogodbe, nasproti prodajalki zahtevek za izpolnitev pogodbe (v celoti). Če pa skupna vrednost neizročenih mu premičnin in dejansko izročenih mu premičnin ne dosega zneska dogovorjene kupnine, je to brez slehernega pomena za odločitev o tem zahtevku tožnika, saj pogodba veže pogodbene stranke, pri čemer tožnik njene razveljavitve tudi iz razloga morebitnega čezmernega prikrajšanja (139. člen ZOR) nikoli ni zahteval.

Sklep o postavitvi začasnega zastopnika stranki v postopku po določbi 84. člena ZPP/77 je incidenčna odločba, ki ima značaj pravdnega vodstva, zato zoper tak sklep ni pritožbe.

Zoper sklepe procesnega vodstva ni pritožbe (glej 2. odstavek 278. člena ZPP) oz. ni posebne pritožbe (glej 5. odstavek 311. člena ZPP). Teh določb, torej objektivnega prava, tudi nepravilni pravni pouk, ki ga je prvostopno sodišče v izpodbijanem sklepu dalo, ne more spremeniti.

Predsednik senata ne more kaznovati osebe, ki v vlogi žali sodišče. To stori lahko le senat.

Sodišče preloži narok, če to stranke predlagajo. Predlog pa mora biti utemeljen. Ali je razlog za preložitev upravičen, se presoja po subjektivnih okoliščinah predlagajoče stranke. Takšen razlog je na primer lahko bolezen stranke, zastopnika, pooblaščenca.