VSL sodba II Cp 1521/2011

Pritožbi druge tožene stranke se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v 1. točki izreka spremeni tako, da se glede druge tožene stranke zavrne tožbeni zahtevek za plačilo 26.634,95 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 9. 2000, ki tečejo, dokler ne dosežejo zneska glavnice.

Pritožba tožeče stranke se zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Sodišče prve stopnje je moralo v ponovljenem postopku znova odločiti še o tožbenem zahtevku zoper drugo toženko, ki je med pravdo umrla. Z izpodbijano sodbo je pokojni toženki naložilo, da mora skupaj s prvim tožencem tožniku solidarno plačati 26.634,95 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 7. 9. 2000 dalje, dokler ne dosežejo zneska glavnice. Kar je tožnik zahteval več in drugače, je sodišče zavrnilo. Tožencem pa je naložilo, da morajo tožniku povrniti 3.308,06 EUR njegovih pravdnih stroškov z obrestmi.

Zoper navedeno sodbo so se pravočasno pritožili tožnik, prvi toženec in druga toženka. Za pritožbo prvega toženca je nastopila domneva umika, zato je sodišče prve stopnje postopek s pritožbo prvega toženca ustavilo. Tožnik in druga toženka pa se v svojih pritožbah sklicujeta na vse zakonske pritožbene razloge. Tožnik predlaga takšno spremembo prve sodbe, da bo njegovemu zahtevku zoper dediče druge toženke v celoti ugodeno; podrejeno predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve v novo sojenje. Enako, torej razveljavitev izpodbijane sodbe, predlaga tudi druga toženka.

Tožnik navaja, da mrtva oseba ne more biti pravdna stranka, zato sodbe glede druge toženke ni mogoče preizkusiti. Sicer pa bi moralo sodišče prve stopnje postopek prekiniti in ga nadaljevati, ko bi ga dedič ali skrbnik zapuščine prevzel. Tožnik je na zadnjem naroku brez uspeha predlagal poizvedbe o tem, kdo so dediči druge toženke. Prosil je tudi za rok, da bi lahko sam dostavil potrebne podatke, vendar mu sodišče ni ugodilo. Poudarja, da je izpodbijana sodba povsem nesklepčna. Tožnik z njo ni dosegel želenega sodnega varstva, saj ne more začeti izvršilnega postopka zoper stranko, ki je preminila.

Tudi druga toženka očita sodišču prve stopnje, da je postopek vodilo z mrtvo osebo kot toženo stranko. V izreku sodbe je namreč navedeno, da je „pokojna D. P.“ dolžna plačati določen znesek. Meni, da to napako lahko sanira pritožbeno sodišče, ker se dediči prevzemu pravde ne morejo upirati, ampak postanejo pravdna stranka po sili zakona. V izpodbijani sodbi pa manjka obrazložitev o materialnem nasledstvu. Dediči druge toženke so namreč ugovarjali, da po njej ni bilo nobenega premoženja in zato za njene dolgove ne morejo odgovarjati. Sklep o dedovanju ni bil izdan, ker ni bilo zapuščine, vendar se sodišče prve stopnje o tem sploh ni izjasnilo. Sodba tudi ne vsebuje razlogov o solidarni odgovornosti prvih dveh tožencev. Tožnik ni dokazal, da gre za obveznost v zvezi s skupnim premoženjem. Prav tako ni bilo dokazano, da je druga toženka prejela denar, ki ga mora po sodbi vrniti. Druga toženka namreč ni odobrila dejanj tretjega toženca, tožniku pa tudi ni izročila ključev oziroma stanovanja.

Tožnikova pritožba ni utemeljena, pač pa je utemeljena pritožba druge toženke.

Sposobnost biti stranka v postopku preneha s smrtjo, zato mrtva oseba ne more biti pravdna stranka. Če stranka med pravdo umre, vstopijo v njen procesni položaj njeni dediči. Vse zapustnikove podedljive pravice in obveznosti namreč po samem zakonu, upoštevaje 132. člen Zakona o dedovanju (1) (v nadaljevanju: ZD), preidejo na njegove dediče že v trenutku zapustnikove smrti. Sodba se v takšnem primeru ne glasi na umrlo stranko, ampak na njene dediče. Sodišče prve stopnje je to pravilo upoštevalo v uvodu izpodbijane sodbe, kjer je navedlo dediče pokojne druge toženke, ne pa tudi v izreku sodbe, s katerim je na plačilo tožnikove terjatve obsodilo pokojno drugo toženko.

Ni dvoma, da mrtva oseba ne more biti nosilka obveznosti, zato ji njihove izpolnitve niti s sodbo ni mogoče naložiti. Odločitev sodišča prve stopnje je torej materialnopravno zmotna, ne gre pa za absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (2) (v nadaljevanju: ZPP), kot to poskuša prikazati tožnik v svoji pritožbi. Izrek izpodbijane sodbe namreč ni nerazumljiv, sodbo pa je kljub opisani materialnopravni kršitvi mogoče preizkusiti. Brez podlage je tudi tožnikov pritožbeni očitek o domnevni nesklepčnosti sodbe. Nesklepčna je namreč lahko le tožba, kadar iz zatrjevanih dejstev ne izhaja zahtevana pravna posledica.

Po 1. točki prvega odstavka 205. člena ZPP se postopek prekine, če stranka umre ali izgubi pravdno sposobnost, pa v pravdi nima pooblaščenca. Zdaj pokojna druga toženka je v pravdi vse do svoje smrti opravljala procesna dejanja po odvetniku. Sodišče prve stopnje torej ni bilo dolžno prekiniti postopka, kot si zmotno razlaga tožnik. Neutemeljen pa je tudi toženkin pritožbeni očitek, da je sodišče vodilo postopek z mrtvo osebo kot toženo stranko. Iz pooblastila, ki ga je druga toženka dala odvetniku, je razvidno, da je smel zanjo opravljati vsa pravdna dejanja. V takem primeru ima pooblaščenec po prvem odstavku 100. člena ZPP pravico še naprej opravljati pravdna dejanja, tudi če stranka med pravdo umre. Šteje se, da pooblaščenec zastopa njene dediče, ti pa lahko pooblastilo prekličejo. V obravnavanem primeru se to ni zgodilo, zato ni podana očitana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 11. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo uveljavlja druga toženka v svoji pritožbi.

Res pa je izrek sodbe, ki umrli toženki nalaga izpolnitev obveznosti, neizvršljiv. Pritožbeno sodišče bi smelo to napako odpraviti s takšno spremembo prve sodbe, da bi k plačilu tožnikove terjatve zavezalo dediče pokojne druge toženke, vendar bi to smelo storiti le, če bi bilo izkazano tudi njihovo materialnopravno nasledstvo; ta pogoj pa ni izpolnjen.

Kdo so dediči pokojne druge toženke, bi moral trditi in dokazati tožnik, vendar temu svojemu bremenu v pravdi ni zadostil. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku samo ugotovilo, da bi po drugi toženki lahko dedovali njen zakonec in njena dva otroka, ki po 10. členu ZD sodijo v krog zakonitih dedičev. Protispisna je tožnikova pritožbena trditev, da je sodišču na zadnjem naroku predlagal poizvedbe o tem, kdo so dediči druge toženke. Prav tako iz zapisnika o glavni obravnavni ni razvidno, da bi tožnik prosil za rok, da bo sam dostavil podatke o dedičih. Končno je tožnik za smrt druge toženke izvedel že v prejšnjem postopku (na naroku 9. 10. 2009), pa se na to dejstvo ni odzval.

Po 142. členu ZD je dedič odgovoren za zapustnikove dolgove do višine vrednosti podedovanega premoženja; če je dedičev več, odgovarjajo nerazdelno in sicer vsak do višine vrednosti svojega dednega deleža. Navedena omejitev odgovornosti je določena v korist dediča, zato mora sam zatrjevati in dokazati, koliko premoženja je podedoval in kakšna je njegova vrednost. Ker je tožena stranka v zvezi s spornim pravnim nasledstvom navajala, da zapuščinskega postopka po pokojni drugi toženki ni bilo, češ da ni zapustila nobenega premoženja, je dokazno breme prešlo na tožnika, ki bi moral dokazati nasprotno, namreč, da je bil izdan sklep o dedovanju ali da je zapuščina vendarle bila, četudi ni bilo zapuščinske obravnave. Zgolj navedba tožnika, da je bila zapustnica skupna lastnica stanovanja v T., upoštevaje pravilo o povezanosti trditvenega in dokaznega bremena iz 212. člena ZPP, ni bila dovolj, sploh ker je prvi toženec ugovarjal, da je on izključni lastnik tega stanovanja. Šele potem, ko bi tožnik dokazal, katero premoženje je sestavljalo zapuščino pokojne druge toženke, bi se njeni dediči lahko delno ali v celoti razbremenili svoje odgovornosti z dokazom, da podedovano premoženje ne dosega vrednosti tožnikove terjatve.

Ker tožnik po navedenem svojega dokaznega bremena ni zmogel, od dedičev druge toženke ni upravičen terjati plačila njenega dolga. Ob pravilni uporabi materialnega prava bi moralo sodišče prve stopnje ta del tožbenega zahtevka zavrniti. Sodišče druge stopnje je zato tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo, toženkini pritožbi pa ugodilo in na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP izpodbijano sodbo glede glavne stvari v obsodilnem delu ustrezno spremenilo. Na ostale pritožbene trditve druge toženke tako ni bilo treba odgovarjati.

Zavrnitev tožbenega zahtevka zoper drugo toženko oziroma njene dediče ni bistveno vplivala na višino pravdnih stroškov, saj sta bila prva dva toženca tožena na nerazdelno plačilo. Sodišče druge stopnje zato v stroškovno odločitev, ki jo vsebuje izpodbijana sodba, ni posegalo, sicer pa ji niti pravdni stranki nista oporekali. Pritožbenih stroškov druga toženka, ki bi bila upravičena do njihovega povračila, ni uveljavljala, medtem ko je tožnik s svojo pritožbo propadel, zato mora stroške zanjo v skladu s prvim odstavkom 155. člena ZPP kriti sam.

-------------------------------------------------------------------

(1) Uradni list SRS, št. 15/76 in 23/78 ter uradni list RS, št. 17/91-I do 73/2004.

(2) Uradni list RS, št. 73/2007 – UPB3 in 45/2008.