VSL sodba II Cp 514/2011

Pritožba se zavrne in se sodba v izpodbijanem delu potrdi.

Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo tožencu prepovedalo poseganje v živo mejo iz smrekovih dreves, to je rezanje, sekanje, zniževanje, poškodovanje ali uničenje smrekovih dreves na tožničini parceli 207/1 k.o. B., za tožničino parcelo 277/20 k.o. B. pa je prepovedni del tožbenega zahtevka zavrnilo. Toženca je obsodilo tudi na plačilo odškodnine v znesku 1.626,49 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5.11.2010 dalje do plačila, glede zahtevka za plačilo zakonskih zamudnih obresti od navedenega zneska, za čas od 23.12.2008 do 4.11.2010, pa je postopek ustavilo. Tožencu je naložilo tudi povrnitev pravdnih stroškov tožnice v višini 206,00 EUR.

Toženec s pritožbo izpodbija obsodilni del sodbe (1. in 3. točka izreka) ter odločitev o stroških iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožnik meni, da gre v predmetni zadevi za razsojeno stvar. Prvotni tožbeni zahtevek je vključeval tudi zahtevo po opustitvi vsakršnega poseganja v lastninsko pravico tožnice, kar je bilo kasneje na poziv sodišča izpuščeno. O navedeni spremembi se toženec ni mogel izjasniti, poleg tega ni jasno, ali je šlo za delni umik tožbe ali odpoved tožbenemu zahtevku. Toženec opisano ocenjuje kot prekoračitev tožbenega zahtevka. Po drugi strani teče tudi kazenski postopek, v katerem tožnica uveljavlja premoženjskopravni zahtevek, zato je vprašljiva tudi visečnost pravde. Pri svojem dejanju je toženec ravnal v skrajni sili. Ob dolgotrajnosti sodnih postopkov imisijsko varstvo ne bi prišlo v poštev, zato je ravnal povsem pravilno, ko je živo mejo prilagodil sam. Toženec ima pravico odstraniti veje, ki segajo na njegovo nepremičnino in nasprotuje zaključku, da je ravnal nedopustno. Sodba nima razlogov glede sekanja, poškodovanja in uničenja dreves. Tožnici ni nastala škoda. Na ogledu je bilo ugotovljeno, da smreke še vedno rastejo, v kazenskem postopku pa bo to sodišče ugotovilo z izvedencem. Sodišče tudi ni ugotovilo, kakšna je bila višina smrek ob posegu. Višjemu sodišču predlaga, da sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne oziroma podrejeno, da sodbo v napadenem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, v obeh primerih s stroškovno posledico.

Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe.

Pritožba ni utemeljena.

Tožnica je v pravdi P 826/93 res uveljavljala negatorno varstvo svoje lastninske pravice na parcelah, ki so tudi predmet obravnavane zadeve, vendar na povsem drugem temelju, kot to pravilno ugotavlja že sodišče prve stopnje. Pri presoji, ali gre v zadevi za pravnomočno razsojeno stvar (drugi odstavek 319. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju: ZPP), je potrebno upoštevati tako trditveno podlago tožbe kot tožbeni predlog, kajti sodišče vselej odloča o določenem historičnem dogodku. V zadevi P 826/93 je tožnica terjala varstvo pred odmetavanjem večjih količin snega na navedenih nepremičninah, v predmetni pravdi pa uveljavlja varstvo pred poseganjem v smrekovo živo mejo na severni strani teh parcel.

Sodišče prve stopnje je tožnico utemeljeno pozvalo na popravo tožbenega predloga, ker je bil v delu, s katerim je tožnica terjala prepoved vsakršnega poseganja v svojo lastninsko pravico na predmetnih parcelah, nedoločen. Posledično tožnica na tem delu zahtevka ni vztrajala, kar je v dvomu šteti za (delni) umik tožbe (prim. Juhart: Civilno procesno pravo FLRJ Jugoslavije, Univerzitetna založba, Ljubljana, 1961, str. 286). Z umik se sicer zahteva privolitev toženca (prvi odstavek 188. člena ZPP), vendar pa se na podlagi drugega odstavka 188. člena ZPP šteje, da je toženec v umik privolil, v kolikor se o njem ne izjavi v 15 dneh. Ker je bil toženec navzoč na naroku, na katerem je bila tožba delno umaknjena in umiku ni nasprotoval niti tedaj niti kasneje, ni mogoče šteti, da se z umikom ni strinjal. V čem bi prvostopno sodišče prekoračilo tožbeni zahtevek ni povsem jasno, saj je v nadaljevanju pravde odločalo o zahtevku, kot je bil modificiran na navedenem naroku. Opisano postopanje toženca nadalje narekuje tudi zaključek, da mu ni bila odvzeta pravica do izjave v postopku (kršitev 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP), saj je bil ves čas seznanjen s predmetom obravnavanja, toliko manj pa zato, ker mu s sodbo ni bila niti izrečena sporna (splošna) prepoved poseganja v lastninsko pravico tožnice. Zakon je jasen tudi v vprašanju litispendence. Tretji odstavek 189. člena ZPP določa, da dokler pravda teče, se ne more o istem zahtevku začeti nova pravda med istimi strankami. Postavitev adhezijskega zahtevka tako ni ovira za odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka pravdnega sodišča.

Samega posega v živo mejo toženec ni zanikal (za parcelo 207/1 k.o. B.), pri tem pa nenazadnje vztraja tudi v pritožbi. Ne glede na to se je sodišče tudi na ogledu prepričalo, da je del žive meje obrezan (kar dokazujejo tudi fotografije). Tako je ugotovilo, da živa meja v neobrezanem delu meri od 3 do 6 metrov, v obrezanem delu pa so drevesa visoka od 1,30 do 1,80 metra, torej niso porezane zgolj veje, ki segajo na javno pot, temveč tudi vrhovi dreves. S tem je bila tožnici zagotovo storjena škoda, kajti toženec je posegel v njeno lastnino. Sama je zahtevala nadomestitev poškodovanih dreves v celoti, toženec pa ni ugovarjal višini tožbenega zahtevka v smeri, da tožnici ni nastala škoda v višini, ki bi terjala nadomestitev dreves v celoti (temveč le deloma), niti ni ugovarjal predloženima predračunoma, pač pa je navajal le, da škode sploh ni, saj je živo mejo obrezal iz estetskih in varnostnih razlogov, torej je bilo njegovo delo celo koristno. Slednjega toženec ni dokazal. Kot pravilno pojasnjuje že sodišče prve stopnje, toženčevega ravnanja ni mogoče subsumirati pod drugi odstavek 138. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ) (stiska oziroma skrajna sila), saj zato niso izpolnjeni pogoji. Ni namreč obstajala sočasna nezakrivljena nevarnost, ki je ni bilo mogoče odvrniti drugače kot z dejanjem, ki ima znake nedopustnega oziroma protipravnega ravnanja. Poleg tega je dokazni postopek pokazal, da toženec ni odrezal le vej dreves (kar naj bi mu povzročalo škodo), temveč tudi vrhove teh dreves, za katere pa življenjsko logično ni mogoče sklepati, da bi lahko pomenili škodno nevarnost, niti ni toženec česa takega trdil. Za odstranitev škodne nevarnosti bi se lahko poslužil imisijskega varstva ali popularne tožbe po 133. členu OZ. Ne glede na to, pa je mogoče slediti pritožbi, da je tožničina dolžnost skrbeti za živo mejo, sodišče druge stopnje jo v zvezi s tem zato opominja na 83. člen Stvarnopravnega zakonika, po katerem ima lastnik nepremičnine pravico odstraniti in si prilastiti veje sosedovega drevesa, ki segajo v zračni prostor njegove nepremičnine in korenine, ki rastejo v njegovo nepremičnino, če ga motijo in če tega na njegov poziv ne stori lastnik sosednje nepremičnine. Za konkretno zadevo citirana določba sicer ni uporabljiva, saj pravdni stranki nesporno nista mejaša, pač pa bo to lahko storil lastnik oziroma vzdrževalec poti, ki poteka med parcelama pravdnih strank, to je nepremičnine 275/1 k.o. B..

S katerimi ravnanji je toženec posegel v živo mejo, v postopku pred sodiščem prve stopnje ni bilo sporno, toženec izvršitvenim ravnanjem obseženim v zahtevku ni ugovarjal, zato je sodišče temu utemeljeno v celoti sledilo (za parcelo 207/1 k.o. B.). Poleg tega v obravnavanem vprašanju sploh ne gre za odločilno dejstvo, od katerega bi bila odvisna utemeljenost tožbenega zahtevka, zato sodbi ni mogoče očitati kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Ker pritožba ni utemeljena, pritožbeno sodišče pa ni našlo kršitev na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in sodbo v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP).

Pritožnik je dolžan na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP sam nositi svoje stroške pritožbenega postopka, tožnica pa skladno s 155. členom ZPP stroške odgovora na pritožbo, saj ta ni prispeval k odločitvi sodišča druge stopnje.