VSRS Sklep I Up 76/2011

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.
II. Tožeča stranka trpi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

1Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi 3. točke prvega odstavka 36. člena v zvezi z drugim in tretjim odstavkom 28. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1 zavrglo tožnikovo tožbo, ki jo je ta vložil zaradi molka organa (1. točka izreka). Tožnik je menil, da bi morala tožena stranka namesto „dopisa“ z dne 6. 10. 2010 izdati upravni akt po določbah Zakona o splošnem upravnem postopku - ZUP.

2V obrazložitvi izpodbijanega sklepa sodišče prve stopnje navaja, da je zahtevo za ponovitev razpisa zbiranja podpisov (za razpis referenduma o Odloku o občinskem prostorskem načrtu Mestne občine A. – strateški del in o Odloku o občinskem prostorskem načrtu Mestne občine A. – izvedbeni del) podal A. A. z vlogo, naslovljeno na toženo stranko z dne 5. 10. 2010 in ne tožnik. Dopis tožene stranke z dne 6. 10. 2010 je bil izdan in poslan A. A. ter dr. B. B. kot pobudnikoma referenduma po drugem in tretjem odstavku 47. člena Zakona o lokalni samoupravi – ZLS. Tožnik v upravnem sporu ni izkazal, da bi podal določeno zahtevo toženi stranki, naj podaljša obdobje zbiranja podpisov zaradi razlogov, ki jih navaja v tožbi. Ker tožnikova zahteva ni bila podana, niti tožnik ni izkazal, da je podal ponovno zahtevo za izdajo akta v smislu drugega in tretjega odstavka 28. člena ZUS-1, tožena stranka pa ni dolžna po uradni dolžnosti izdati akta o podaljšanju zbiranja podpisov zaradi stavke javnih uslužbencev oziroma poplavne ogroženosti, je tožba zaradi molka organa nedopustna oziroma tožba zaradi tega, ker tožena stranka ni izdala upravnega akta z uvodom, izrekom in obrazložitvijo v smislu ZUP, nedopustna, saj tožnik ne more biti stranka tega postopka.

3Tožnik vlaga pritožbo zoper 1. točko izreka prvostopenjskega sklepa zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka. Meni, da mu ni mogoče očitati pomanjkanja aktivne legitimacije, saj sta tudi naslovnika „izpodbijanega akta“ (mag. A. in dr. B.) stranki tega postopka. Tožnik je sebe navedel kot prvo tožečo stranko, tožba pa je bila vložena tudi imenu ostalih pobudnikov, med katerimi sta tudi mag. A. in dr. B. Sodišče prve stopnje pa ostalih tožnikov ni upoštevalo. Opozarja na določbe 31. člena ZUS-1. V situaciji, kot si jo razlaga sodišče prve stopnje, gre namreč lahko zgolj za nepopolno in nerazumljivo tožbo, dolžnost sodišča pa je opozoriti na pomanjkljivosti in zahtevati njihovo odpravo. Odrekanje aktivne legitimacije tožniku kot enemu izmed pobudnikov referenduma ga postavlja v neenak položaj. Uveljavlja kršitve 22. in 23. člena Ustave RS. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep spremeni tako, da tožbo „dovoli“ oziroma podrejeno, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovno odločanje. Ponovno prosi tudi za oprostitev plačila sodnih taks.

4Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

5Pritožba ni utemeljena.

6Glede na vsebino tožbe je tudi po presoji Vrhovnega sodišča tožnik vložil tožbo zaradi molka organa na podlagi 28. člena ZUS-1, ne glede na to, da je v uvodu tožbe navedel, da izpodbija obvestilo tožene stranke z dne 6. 10. 2010, s katerim ta obvešča A. A., da ni bilo zbranih dovolj podpisov za razpis referenduma o občinskem prostorskem načrtu, da zakonodaja ne predvideva ponovitve razpisa zbiranja podpisov in da bi čakanje na odločitev Ustavnega sodišča pomenilo kršitev 51. člena Statuta Mestne občine A. in četrtega odstavka 33. člena ZLS. Z navedenim dopisom je tožena stranka odgovorila na poziv A. A., da tožena stranka razpiše referendum, ker naj bi bilo zbranih dovolj podpisov, da počaka na odločitev Ustavnega sodišča, oziroma da ponovi razpis zbiranja podpisov v podporo zahtevama, ker je zbiranje podpisov ovirala stavka javnih uslužbencev oziroma naravna nesreča.

7Uresničevanje lokalne samouprave (138. člen Ustave RS), in torej tudi oblike odločanja v lokalnih skupnostih, ureja ZLS. Ustavno sodišče je že v sklepu, št. U-II-2/04, U-I-76/04 z dne 15. 4. 2004, sprejelo stališče, da se na podlagi 3. člena Zakona o referendumu in ljudski iniciativi - ZRLI pri lokalnih referendumih smiselno uporabljajo samo določbe III. Poglavja ZRLI („Postopek za izvedbo referenduma“), ne pa tudi določbe, ki urejajo predhodni postopek z referendumsko pobudo in zbiranje podpisov za referendumsko zahtevo. V obravnavanem primeru je torej treba za presojo (opustitve) ravnanja tožene strank uporabiti določbe ZLS.

8Postopanje pobudnikov, volivcev in župana občine v zvezi s pobudo za vložitev zahteve za razpis referenduma in dajanjem podpore zahtevi za razpis referenduma urejajo določbe 47. člena ZLS. V tem členu zakonodajalec ni predvidel kakršnega koli aktivnega ravnanja župana v primeru, če zahteve za razpis referenduma ne podpre zadostno število volivcev, niti v primeru, če je bilo zaradi določnih ovir delno omejeno zbiranje podpisov. ZLS torej v takem primeru ne nalaga županu dolžnosti, da izda ugotovitveno odločbo, da ni bilo zbranih dovolj podpisov za razpis referenduma ali da po uradni dolžnosti podaljša rok za zbiranje podpisov. Po presoji Vrhovnega sodišča zato v obravnavanem primeru tožba zaradi molka organa v smislu določb tretjega odstavka 5. člena v zvezi z 28. členom ZUS-1 niti ni mogoča.

9Ne glede na navedeno Vrhovno sodišče poudarja, da iz podatkov predloženih upravnih spisov izhaja, da je pobudo toženi stranki, da ugotovi, da je bilo zbranih dovolj podpisov in da se razpiše referendum oziroma, da se ponovi razpis zbiranja podpisov v podporo zahtevama za razpis referenduma, podal A. A., in ne tožnik. Zato po presoji Vrhovnega sodišča tožnik niti ne bi mogel vložiti tožbe zaradi molka organa na podlagi tretjega in drugega odstavka 28. člena ZUS-1. člena ZUS-1, tudi če bi bila ta dopustna.

10Glede na navedbe v 8. točki tega sklepa se Vrhovno sodišče ne opredeljuje do pritožbenega ugovora, da bi moralo sodišče na podlagi 31. člena ZUS-1 zahtevati od predlagatelja, da odpravi pomanjkljivosti. Tožba namreč ni bila nepopolna oziroma nerazumljiva do te mere, da jo ne bi bilo mogoče obravnavati. Tožnik je vložil tožbo zaradi molka organa, ki pa ni dopustna, zato je sodišču prve stopnje ni bilo treba pošiljati v popravo.

11Ker se pritožbeni ugovori glede kršitev ustavnih pravic (iz 22. oziroma 23. člena Ustave) nanašajo na tožnikovo aktivno legitimacijo v upravnem sporu na podlagi tožbe zaradi molka organa, se Vrhovno sodišče glede na stališče v 8. točki tega sklepa do njih ne opredeljuje.

12Vrhovno sodišče o predlogu za oprostitev plačila sodnih taks ni odločalo, saj je že sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu (3. točka izreka) odločilo, da se tožnik oprosti plačila sodnih taks (brez omejitev), kar pomeni, da je tožnik oproščen tudi plačila sodne takse za pritožbo.

13Ker niso podani razlogi, zaradi katerih se sklep lahko izpodbija, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (76. člen v zvezi z 82. členom ZUS-1).

14Ker pritožnik s pritožbo ni uspel, na podlagi prvega odstavka 165. člena in prvega odstavka 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 sam trpi svoje stroške pritožbenega postopka.