UPRS sodba in sklep III U 99/2009

Tožba zoper odločbo Tržnega inšpektorata RS, Območna enota Nova Gorica št. 0610-6270/08-38-11305 z dne 28.11.2008 se zavrne.

Tožba zoper sklep Tržnega inšpektorata RS, Območna enota Nova Gorica št. 0610-6270/2008-36-11305 z dne 24.11.2008 se zavrže.

Vsaka stranka trpi svoje stroške tega postopka.

Z izpodbijano odločbo št. 0610-6270/08-38-11305 z dne 28.11.2008 je tržni inšpektor tožeči stranki začasno prepovedal dejanje nelojalne konkurence, storjeno z neupravičeno uporabo oznake A. za poimenovanje šolskega pohištva, ki jo že od leta 1994 uporablja proizvajalec, družba B. d.o.o., ter za njeno uporabo ni dal soglasja, s čimer se utegne ustvariti zmeda na trgu, in za katero je vložena kazenska ovadba pri Okrožnem državnem tožilstvu v Novi Gorici. V obrazložitvi odločbe navaja, da je družba B. d.o.o., (v nadaljevanju: prizadeta stranka) dne 30.6.2008 prijavila tožečo stranko in ob tem navedla, da je pri Okrožnem državnem tožilstvu v Novi Gorici dne 20.6.2008 vložila kazensko ovadbo zoper tožečo stranko zaradi storitve kaznivega dejanja neupravičene uporabe tuje znamke ali modela, to je šolskega pohištva, ki ga je tožeča stranka poimenovala enako kot prizadeta stranka – A. V zvezi s prijavo je bil opravljen inšpekcijski pregled poslovanja tožeče stranke, pri čemer je bilo ugotovljeno, da je tožeča stranka dne 12.6.2008 razposlala 633 letakov z naslovom „Akcijske cene junij 2008“, s katerimi je oglaševala sistem šolskega pohištva proizvajalca C. d.o.o. iz BiH, in sicer mize šolske-dvosed, mize šolske-enosed in stol šolski tako, da jih je poimenovala z oznako A., ob vsakem izdelku pa navedla prečrtano višjo ceno ter nižjo ceno. Izraz A. je leta 1994 za sistem šolskega pohištva pričela uporabljati prizadeta stranka in takšno poimenovanje za svoje proizvode šolskega pohištva tudi uveljavila na trgu. Z ogledom fotografij iz navedenega letaka in fotografij izdelkov prizadete stranke se je ugotovilo, da so stoli obeh katalogov identični in med seboj enostavno zamenljivi po obliki sedal naslonov, obliki nog ter načina oblikovanja podnožja, prav tako mize. Glede na vse ugotovitve je bilo ocenjeno, da je z uporabo oznake A., s katerim je tožeča stranka poimenovala sistem šolskega pohištva proizvajalca C. d.o.o. iz BiH, ravnala v nasprotju z dobrimi poslovnimi običaji, saj bi takšno oglaševanje utegnilo škoditi konkurentu. Gre za zavajanje glede uporabe oznake – imena pohištva, ki je na slovenskem trgu že uveljavljeno. Kupec je tako prepričan, da mu je ponujeno pohištvo, katerega izvor pozna, ob tem pa bi ga lahko kupil po 25% nižji ceni. V celoti je torej izpolnjena generalna klavzula iz 13. člena Zakona o varstvu konkurence (Uradni list RS, št. 18/93 - ZVK), ki določa, da je nelojalna konkurenca dejanje podjetja pri nastopanju na trgu, ki je v nasprotju z dobrimi poslovnimi običaji in s katerimi povzroči ali utegne povzročiti škoda drugim udeležencem na trgu, pri čemer se kot tako šteje zlasti neupravičena uporaba imena, firme, znamke ali kakšne druge oznake drugega podjetja, ne glede na to ali je drugo podjetje dalo soglasje, če se s tem ustvari ali utegne ustvariti zmeda na trgu. Ob ugotovitvi, da je prizadeta stranka pri Okrožnem državnem tožilstvu v Novi Gorici vložila dne 20.6.2008 kazensko ovadbo zaradi suma storitve kaznivega dejanja neupravičene uporabe tuje oznake ali modela, izrečeni ukrep utemeljuje z določbo 28. člena Zakona o varstvu konkurence.

Z izpodbijanim sklepom št. 0610-6270/2008-36-11305 z dne 24.11.2008 pa je prvostopenjski organ prizadeti stranki priznal status stranskega udeleženca v predmetnem postopku inšpekcijskega nadzora pri tožeči stranki. V obrazložitvi navaja, da je prizadeta stranka izkazala pravni interes za vstop v navedeni postopek, pravno korist pa izkazala z dejstvom, da bo zaradi dejanja nelojalne konkurence s strani kršitelja lahko zahtevala plačilo odškodnine.

Ministrstvo za gospodarstvo RS je z odločbo št. 0211-149/2008-5-MK z dne 27.1.2009 pod točko 1 zavrnilo pritožbo zoper izpodbijano odločbo, v točki 2 pa izreku izpodbijane odločbe dodala besedilo, da začasna prepoved velja do pravnomočne odločitve pristojnega organa v zvezi s kazensko ovadbo podano dne 20.6.2008 pri Okrožnem državnem tožilstvu v Novi Gorici, pod točko 3 pa zavrnila pritožbo zoper izpodbijani sklep z dne 24.11.2008.

Tožeča stranka vlaga tožbo zaradi napačne uporabe materialnega prava in nepopolne ter nepravilne ugotovitve dejanskega stanja. Zakon o varstvu konkurence določa le začasnost odločitve tržnega inšpektorja, se pravi do ureditve spornih vprašanj oziroma do konca eventualnih postopkov. Vendar bi moralo biti pri tem upoštevano stanje zadeve v času izdaje izpodbijane odločbe dne 28.11.2008. Tako ni bilo upoštevano, da je tožeča stranka takoj po prejemu obvestila, da s svojim ravnanjem domnevno krši pravice prizadete stranke, prenehala s spornim oglaševanjem, ki je bilo izvedeno le enkratno, dne 12.6.2008.V času izdaje izpodbijane odločbe tako ni bilo več nobene potrebe po začasnem prepovedovanju. Odločba ne navaja nobenih dejanskih in pravno relevantnih okoliščin, ki bi takšno odločitev sploh narekovale. Prizadeta stranka razen podane kazenske ovadbe tudi ni sprožila nobenega civilnega postopka oziroma zahteve za izdajo začasne odredbe. Pri dejanjih nelojalne konkurence gre za kompleksna dejanska in pravna vprašanja, ki pa so v pristojnosti sodišč in sodnih postopkov, ne pa tržne inšpekcije, katere vloga je omejena le na začasno regulacijo razmerij po 28. členu ZVK. V konkretnem primeru pa okoliščine, ki bi takšno odločitev narekovale, niti niso bile ugotovljene oziroma v odločbi navedene. Bistveno je namreč, da je akcijo oglaševanja tožeča stranka izvedla le enkratno, še preden je prizadeta stranka sploh začela formalni postopek zaščite svoje blagovne znamke, in dejanje po seznanitvi nemudoma opustila. Glede samega ravnanja pa meni, da samo po sebi še ni nemoralno, nedopustno ali nepošteno, saj nasprotno kot trdi izpodbijana odločba celo krepi konkurenco, s tem ko se pohištvo uveljavljenih znamk proizvaja na cenejših trgih in zato tudi ceneje prodaja. Toženi stranki tudi očita, da ni upoštevala dejstva, da je bosanski proizvajalec pohištva C. d.o.o. šolsko pohištvo A. že dalj časa prodajal in tržil v dogovoru s prizadeto stranko, od katere je celo kupoval polizdelke. Poizvedb v tej smeri pa do sedaj tožena stranka ni opravila. Nakup in prodaja istovrstnega licenčnega izdelka enake kvalitete po nižjih cenah, zato ne more biti samo po sebi dejanje nelojalne konkurence. Glede na takšno dejansko stanje bi morale biti kvečjemu porabljene določbe Zakona o varstvu potrošnikov glede zavajajočega oglaševanja.

Tožeča stranka izpodbija tudi sklep Tržnega inšpektorata RS, Območna enota Nova Gorica št. 0610-6270/2008-36-11305 z dne 24.11.2008, s katerim je bila priznana udeležba v postopku inšpekcijskega nadzora prizadeti stranki. V zvezi s tem navaja, da pravni interes prizadete stranke ni bil dovolj določno konkretiziran, saj morebitna zahteva za plačilo odškodnine ne more predstavljati pravne koristi, v katero bi lahko bilo poseženo z ukrepi inšpektorja. Glede na vse navedeno sodišču predlaga, da tožbi ugodi, odpravi izpodbijano odločbo in izpodbijani sklep ter zadevo vrne v ponoven postopek in hkrati odloči o stroških postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri odločitvi, ki izhaja iz izpodbijane odločbe in odločbe drugostopnega organa, ter v ta namen povzema dosedanji potek postopka in vsebino obeh upravnih odločb, sodišču pa predlaga, da tožbo zavrne.

Prizadeta stranka v pripravljalni vlogi z dne 24.11.2009 uvodoma predlaga zavrženje tožbe zaradi nepravilne navedbe tožene stranke in pomanjkljivega tožbenega zahtevka. Podrejeno pa na tožbene očitke odgovarja, da je izpodbijana odločba začasna, njeno časovno veljavnost pa je definirala drugostopenjska odločba, kar je povsem skladno z določbami ZVK. Opozarja, da je bila odločba potrebna in pravno utemeljena tudi v času njene izdaje, saj ni šlo za enkratni dogodek, ampak za nadaljevano dejanje. Glede sodnega varstva po različnih zakonih (Zakon o varstvu konkurence oziroma Zakon o varstvu potrošnikov) pa navaja, da lahko izbere tisto, ki je bolj učinkovito. Kljub temu opozarja, da varstvo po Zakonu o varstvu potrošnikov v obravnavanem primeru ne pride v poštev, saj gre za razmerje med dvema gospodarskima subjektoma, in ne za varovanje potrošnikov. Cilj prizadete stranke je bil le, da se ne prodaja blaga pod isto blagovno znamko kot je njena. V zvezi s tožbo zoper sklep o priznanju status stranskega udeleženca pa predlaga sodišču, da tožbo zavrže kot nedovoljeno.

K točki 1. izreka:

Tožba v delu, s katerim izpodbija odločbo št. 0610-6270/08-38-11305 z dne 28.11.2008, ni utemeljena.

Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, ima oporo v citiranih materialnih predpisih ter izhaja iz podatkov v upravnih spisih. Sodišče zato v celoti sledi njeni obrazložitvi in ponovno ne navaja razlogov za svojo odločitev (2. odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, št. 105/06, 62/10 – ZUS-1). V zvezi z navedbami v tožbi pa še dodaja:

Po določilu 2. alinee 2. odstavka 28. člena Zakona o varstvu konkurence (Uradni list RS, št. 18/93 – ZVK) mora organ tržne inšpekcije v skladu s pooblastili zlasti na lastno pobudo ali na zahtevo tožeče stranke začasno prepovedati dejanja, za katera je vložena tožba zaradi nelojalne konkurence ali ovadba zaradi tega dejanja (13. člen). Glede na navedeno določbo pa po presoji sodišča in tudi po upravnosodni praksi (sodbe Vrhovnega sodišča I Up 1065/03 z dne 21.4.2006, X Ips 525/2004 z dne 8.5.2008, X Ips 1301/2006 z dne 31.3.2010) za izrečeni ukrep zadošča že vložena tožba ali ovadba zaradi dejanja nelojalne konkurence.

Sodišče ugotavlja, da tožnica niti tekom upravnega postopka niti v tožbi ne navaja nobenih konkretnih ugovorov, s katerimi bi izpodbijal dejstva, ki so podlaga za izrečeni inšpekcijski ukrep. Ker je bistveno pravnorelevantno dejstvo (vložena ovadba) nesporno, z ostalimi pavšalnimi navedbami tožnica ne more uspeti. Glede ugotovitve ali je pri konkretnem ravnanju tožeče stranke šlo za nelojalno konkurenco bodo o tem res odločali pristojni sodni organi. Tako bo z navedbami, ki se nanašajo na vprašanje, ali sploh gre za dejanje nelojalne konkurence, predvsem glede domnevnega soglasja prizadete stranke za tovrstno prodajo in oglaševanje, tožeča stranka lahko uspela pred pristojnim organom, ki bo odločal o tem vprašanju. S sedanjimi pavšalnimi trditvami, ki jih niti ni ustrezno izkazala, pa tožeča stranka ni ovrgla ocene prvostopenjskega organa, da so podane postavke generalne klavzule 13. člena Zakona o varstvu konkurence, ki določa, da je nelojalna konkurenca dejanje podjetja pri nastopanju na trgu, ki je v nasprotju z dobrimi poslovnimi običaji in s katerim se povzroči ali utegne povzročiti škoda na drugim udeležencem na trgu, pri čemer se kot tako štejejo zlasti neupravičena uporaba imena, firme, znamke ali kakšne druge oznake drugega podjetja, ne glede na to ali je drugo podjetje dalo soglasje, če se s tem ustvari ali utegne ustvariti zmeda na trgu. To pa zadošča tudi za inšpektorjevo presojo vprašanja, ali je treba v tem konkretnem primeru varovati javni interes in interes pravnih ter fizičnih oseb v skladu z določbo 5. člena Zakona o inšpekcijskem nadzoru (Uradni list RS, št. 43/07-UPB1-ZIN) tako, da se izreče ukrep začasne prepovedi spornega ravnanja. Tudi navedbe, da je tožeča stranka že sama prenehala s tem ravnanjem, ne morejo vplivati na odločitev, saj to samega dejanskega stanja, ki je podlaga za ukrepanje ne spreminja, temveč zgolj predstavlja prostovoljno izvršitev naloženega ukrepa. Tudi tožbene navedbe o začasnosti izrečenega ukrepa na odločitev nimajo vpliva. Ministrstvo za gospodarstvo RS je v svoji odločbi pravilno dopolnilo izrečeni ukrep z določitvijo časovne omejitve, in sicer do pravnomočne odločitve glede vložene ovadbe, ki predstavlja zakonsko določeno predpostavko za obravnavano odločitev.

Po povedanem je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1 po tem, ko je ugotovilo, da je bil celoten upravni postopek pravilen, da sta upravna organa pravilno in popolno ugotovila dejansko stanje, da sta pravilno uporabila materialno pravo in sta zato izpodbijani odločbi pravilni in na zakonu utemeljeni, tožbeni ugovori pa neutemeljeni.

K točki 2. izreka:

Tožbo zoper sklep št. 0610-6270/2008-36-11305 z dne 24.11.2008 je bilo treba zavreči iz naslednjih razlogov:

V skladu z določbo 1. odstavka 2. člena ZUS-1 sodišče v upravnem sporu odloča le o zakonitosti tistih dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v tožnikov pravni položaj, o zakonitosti drugih aktov pa le, če tako določa zakon. Upravni akt v smislu ZUS-1 je upravna odločba in drug javnopravni, enostranski, oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta (2. odstavek 2. člena ZUS-1). Navedeni določbi pomenita, da v upravnem sporu ni mogoče izpodbijati vsakega upravnega akta, ampak le tistega, ki vsebuje vsebinsko odločitev o materialno pravno določeni pravici, obveznosti ali pravni koristi tožnika, če pa gre za akte, ki pomenijo zgolj procesno odločitev, so ti lahko predmet presoje v upravnem sporu samo takrat, ko tako določa zakon.

Sklep z dne 24.11.2008, s katerim je prvostopenjski organ priznal prizadeti stranki udeležbo v predmetnem inšpekcijskem postopku, je sklep procesne narave, s katerim v pravni položaj tožeče stranke v smislu določbe 1. odstavka 2. člena ZUS-1 ni bilo poseženo. Zato tožeča stranka zoper navedeni sklep posebnega varstva po določbah 2. člena ZUS-1 nima, prav tako pa ne gre za sklep iz določbe 2. odstavka 5. člena ZUS-1, po katerem se lahko izpodbijajo le tisti sklepi, s katerimi je bil postopek odločanja o izdaji upravnega akta obnovljen, ustavljen ali končan. Posebno sodno varstvo zoper sklep je tožeči stranki zagotovljeno le v okviru presoje upravne odločbe, s katero je meritorno odločeno o stvari, ki jo tudi sicer izpodbija s to tožbo.

Ker je tožba v tem delu vložena zoper upravni akt, ki ga v upravnem sporu ni mogoče izpodbijati, je sodišče v skladu z določbo 4. točke 1. odstavka 36. člena ZUS-1 tožbo zavrglo.

K točki 3. izreka:

Izrek o stroških temelji na določbi 4. odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne ali zavrže.