VSC sklep II Kp 50668/2010

Pritožbi zagovornika obdolženega A. H. in zagovornika obdolženega M. K. se zavr-
žeta kot nedovoljeni.
Obdolžena A. H. in M. K. morata plačati sodno takso.

S pritožbeno izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje odločilo:

Da se ne ugodi predlogu zagovornika obdolženega A. H. za izločitev vseh dokazov, pridobljenih po uradnem zaznamku Ministrstva za finance, Urada Republike Slovenije za nadzor in prirejanje iger na srečo, z dne 25.2.2009,

Da se ne ugodi predlogu zagovornikov obdolženega J. P., obdolženega M. K., obdolžene M. K., obdolženega S. G., obdolžene N. K., obdolženega M. K., obdolženega A. H. ter obdolženega F. S. za izločitev predmetov, zaseženih pri hišnih preiskavah in

da se ne ugodi predlogu obdolženega D. M. za izločitev predmetov, zaseženih mu v R. S.

Proti sklepu sta se pravočasno pritožila zagovornika obdolženih A. H. in M. K. Zagovornik obdolženega A. H. ne navaja razloga, s katerim izpodbija sklep, smiselno pa uveljavlja pritožbeni razlog iz 1. točke 370. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) in predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa. Zagovornik obdolženega M. K. pa navaja, da vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov s predlogom, da se izpodbijani sklep razveljavi.

Višji državni tožilec B. O. je predlagal, da sodišče druge stopnje obe pritožbi zavrne kot neutemeljeni. Na ta predlog višjega državnega tožilca ni nihče odgovoril.

Pritožbi nista dovoljeni.

V zvezi z dne 3.6.2004, zoper obdolženega M. K., obdolženega A. H. in zoper ostale obdolžence, vloženim obtožnim predlogom je sodišče prve stopnje dne 3.7.2008 za dne 25.9.2008 razpisalo glavno obravnavo in jo (z izjemo zoper obdolženega H.) tudi pričelo (zapisnik na list. št. ... do ...). Na tem naroku je obramba predlagala izločitev dokazov, glede katerih je zatrjevala njihovo nezakonitost. Sodišče o teh predlogih ni takoj odločilo, temveč je glavno obravnavo preložilo za določen čas.

Po preložitvi glavne obravnave je sodnik, ki je vodil glavno obravnavo (po uradni dolžnosti) iz spisa izločil uradne zaznamke o izjavah, ki so jih v predkazenskem postopku podali obdolženci, ne da bi bili poučeni v smislu določila IV. odstavka 148. člena ZKP. V nadaljevanju je predsednik sodišča ugodil predlogu sodnika za njegovo izločitev in odredil dodelitev zadeve drugemu sodniku na kazenskem oddelku.

Sodnica, ki je izdala izpodbijani sklep je torej zadevo prejela v fazi, ko je že bil opravljen formalni in materialni preizkus obtožnega predloga. Izpodbijani sklep tako ni izdala v svojstvu sodnice, ki opravlja posamezna preiskovalna dejanja, temveč v okviru priprav na glavno obravnavo. Torej pravna podlaga za izdajo sklepa ni v določilu II. odstavka 83. člena ZKP, temveč v določilu 286. člena ZKP, v zvezi z določilom II. odstavka 435 člena istega predpisa. Gre za odločanje v okviru priprav na glavno obravnavo. Sklepi, ki se izdajo za pripravo glavne obravnave in sodbe pa se smejo po določilu III. odstavka 399. člena ZKP izpodbijati samo v pritožbi zoper sodbo. Izjema je predvidena le v primeru, ko sodnik (oziroma predsednik senata) izda sklep o izločitvi zapisnikov in obvestil iz 83. člena ZKP (določilo III. in IV. odstavka 286. člena ZKP, v zvezi z določilom II. odstavka 435. člena ZKP). Izjema torej ni predvidena za primer, ko sodišče ne ugodi predlogu za izločitev dokazov.

V zvezi z določbo III. odstavka 83. člena ZKP, ki med drugim določa, da je zoper sklep iz II. odstavka istega člena ZKP o izločitvi ali zavrnitvi predloga strank za izločitev dovoljena posebna pritožba, je tudi Vrhovno sodišče Republike Slovenije v svojih odločbah večkrat izpostavilo, da se besedna zveza “sklep iz prejšnjega odstavka” nanaša le na sklepe iz II. odstavka 83. člena ZKP, torej sklepe, ki jih izda preiskovalni sodnik, ne pa tudi na sklepe o izločitvi, izdane v kasnejših fazah postopka. Določba II. odstavka 83. člena ZKP (zadnji stavek) predstavlja samostojno pravno pravilo, ki zgolj časovno omejuje pravice strank, da smejo predlagati izločitev nedovoljenih dokazov do začetka glavne obravnave. V povezavi s III. odstavkom 83. člena ZKP pa te določbe ni mogoče razlagati tako, da je zoper sklepe, izdane do začetka glavne obravnave na tej podlagi vedno dovoljena posebna pritožba. ZKP namreč vprašanje (posebne) pritožbe zoper sklepe o izločitvi oziroma o neizločitvi dokazov, izdane v kasnejših fazah postopka, ureja posebej, tudi na način, ki je predstavljen zgoraj, ko je posebna pritožba dopustna le zoper sklep o izločitvi dokazov, ki je izdan v okviru priprav na glavno obravnavo. V ostalih primerih pa posebna pritožba ni dopustna. Nobenega razloga namreč ni, da bi se pravilnost in zakonitost odločitve prvega sodišča o neizločitvi dokazov presojala dvakrat, enkrat ob sami izdaji sklepa o neizločitvi dokazov, drugič pa še v okviru pritožbe zoper sodbo. Četudi sodišče v fazi priprav na glavno obravnavo, ali pa med samo glavno obravnavo formalno odloči, da ne gre za nezakonite dokaze, torej za dokaze, ki jih je treba izločiti, mora dokončno obrazloženo oceno njihove zakonitosti podati v sodbi in stranka, ki s takšno oceno ne soglaša, jo lahko izpodbija v okviru pritožbe zoper sodbo (določilo IV. odstavka 340. člena ZKP). Nezadovoljna stranka torej ni prikrajšana v pravici do pritožbe zoper odločitev o zavrnitvi predloga za izločitev dokazov iz II. odstavka 83. člena ZKP. Sicer pa ni izključena možnost, da lahko sodišče tekom glavne obravnave, ko izvede določen dokazni postopek, o zakonitosti dokazov odloči tudi drugače.

Pritožbeno sodišče tako zaključuje, da posebna pritožba zoper sklep o zavrnitvi predloga za izločitev dokazov, ki ga je izdala razpravljajoča sodnica v okviru priprav na glavno obravnavo, po zakonu ni dovoljena. Pritožbeno sodišče je zato obe pritožbi v skladu z določilom III. odstavka 402. člena ZKP zavrglo kot nedovoljeni.

Neuspeh s pritožbama ima za posledico odločitev, da morata obdolženca plačati stroške pritožbenega postopka, torej sodno takso, ki jo bo po višini odmerilo prvo sodišče (določilo I. odstavka 98. člena ZKP).