VSRS Sodba IV Ips 16/2011

I. Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se izpodbijani plačilni nalog in pravnomočni sklep spremenita tako, da se postopek o prekršku ustavi.

II. Stroški postopka o prekršku bremenijo proračun.

A.

1Prekrškovni organ Policijska postaja Ljubljana – Center je obdolženega K. V. s plačilnim nalogom spoznal za odgovornega za prekršek po šestem odstavku 138. členu Zakona o varnosti cestnega prometa (v nadaljevanju ZVCP-1), storjen 31. 7. 2007, in mu izrekel globo 500,75 EUR. Okrajno sodišče v Ljubljani je z uvodoma navedenim sklepom zahtevo za sodno varstvo obdolženčeve zagovornice zavrglo kot nedovoljeno ter obdolžencu naložilo plačilo sodne takse. Višje sodišče v Ljubljani je pritožbo obdolženčeve zagovornice zavrnilo kot neutemeljeno, potrdilo sklep sodišča prve stopnje in obdolžencu naložilo plačilo sodne takse.

2Zoper pravnomočni sklep in plačilni nalog vrhovni državni tožilec vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve prvega in tretjega odstavka 42. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1) oziroma 3. točke 156. člena ZP-1. Vrhovni državni tožilec predlaga, da Vrhovno sodišče napadeni plačilni nalog razveljavi ob hkratni razveljavitvi izpodbijanih sodnih odločb.

3Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v zvezi s 171. členom ZP-1 poslalo obdolžencu in njegovi zagovornici, ki se o njej nista izjavila.

B.

4Vrhovni državni tožilec v zahtevi za varstvo zakonitosti navaja, da je v obravnavanem primeru postopek o prekršku zastaral 31. 7. 2009. Do zastaranja postopka o prekršku ne bi prišlo le v primeru pretrganja zastaranja s katerimkoli dejanjem organa, pristojnim za postopek, ki meri na pregon storilca prekrška, saj bi v tem primeru pričelo zastaranje znova teči. Vrhovni državni tožilec nasprotuje stališču, ki sta ga zavzeli sodišči v izpodbijanih sklepih, saj bi se glede na tako sklepanje sodišč, ki temelji na tretjem odstavku 61. člena ZP-1, lahko štelo, da bi zastaranje pričelo teči znova tudi še po vrsti let, čeprav bi razlog za neudeležbo na zaslišanju lahko bil prav v prepričanju obrambe, da je prekršek že davno zastaral. Zato je po mnenju vrhovnega državnega tožilca sprejemljivo le stališče, da vabljenje na sodišče osebe, ki ji je bila izrečena sankcija, in njena udeležba na zaslišanju, na katerega je bila pravilno vabljena, prekine zastaranje ali pa v primeru neudeležbe povzroči pravnomočnost odločbe o prekršku le tedaj, če je izvršena znotraj zastaralnega roka. Absurdna bi bila situacija, da bi udeležba na zaslišanju povzročila ugotovitev zastaranja.

5Postopek o prekršku ni dopusten, če pretečeta dve leti od dneva, ko je bil prekršek storjen, če gre za prekršek s področja varstva konkurence, pa postopek o prekršku ni dopusten, če preteče pet let od dneva storitve prekrška (prvi odstavek 42. člena ZP-1). Zastaranje postopka o prekršku pretrga vsako dejanje organa, pristojnega za postopek, ki meri na pregon storilca prekrška, po vsakem pretrganju začne zastaranje teči znova, vendar postopek o prekršku v nobenem primeru ni več mogoč, ko poteče dvakrat toliko časa, kolikor ga zahteva zakon za zastaranje postopka o prekršku (tretji odstavek 42. člena ZP-1). Zastaranje se pretrga tudi, če stori storilec v času, ko teče zastaralni rok, enako hud ali hujši istovrstni prekršek (četrti odstavek 42. člena ZP-1).

6Iz podatkov v spisu je razvidno, da naj bi v obravnavanem primeru obdolženec očitani prekršek storil 31. 7. 2007, izpodbijani plačilni nalog pa je bil obdolžencu vročen 3. 11. 2007 tako, da mu je bil puščen v poštnem predalčniku. Obdolženčeva zagovornica je pri prekrškovnem organu 14. 11. 2007 vložila zahtevo za sodno varstvo. Okrajno sodišče v Ljubljani je zahtevo za sodno varstvo skupaj s spisom prekrškovnega organa prejelo 31. 1. 2008. Sodišče je 12. 2. 2008 pridobilo seznam vodenih postopkov o prekršku zoper obdolženca, nato pa je 22. 3. 2010 obdolžencu in njegovi zagovornici poslalo vabili na narok za zaslišanje storilca.

7Vrhovno sodišče je v več odločbah (na primer IV Ips 91/2009 z dne 16. 2. 2010 in IV Ips 82/2010 z dne 22. 4. 2010) obrazložilo, da preizkus in posredovanje zahteve za sodno varstvo pristojnemu sodišču predstavlja postopanje prekrškovnega organa, ki meri na pregon storilca prekrška in ki pretrga tek zastaralnega roka. Iz zgoraj opisanega relevantnega procesnopravnega dejanskega stanja je razvidno, da je okrajno sodišče od prekrškovnega organa prejelo zahtevo za sodno varstvo 31. 1. 2008. Kot naslednje procesno dejanje, ki je merilo na pregon storilca, je treba šteti pridobitev seznama vodenih postopkov o prekršku zoper obdolženca z dne 12. 2. 2008 (prim. s sodbo Vrhovnega sodišča IV Ips 16/2009 z dne 21. 4. 2009). S tem procesnim dejanjem je bil tek zastaranja pregona za prekršek pretrgan in tega dne je dveletni rok za zastaranje pregona za prekršek začel znova teči, iztekel pa se je 12. 2. 2010. Naslednje dejanje sodišča, ki je bilo usmerjeno v pregon obdolženca, je bilo storjeno 22. 3. 2010 s tem, ko je sodišče obdolžencu in njegovi zagovornici poslalo vabili na narok za zaslišanje. Med dejanjema, ki merita na pregon storilca prekrška, sta torej minili več kot dve leti, zato vrhovni državni tožilec utemeljeno navaja, da je v obravnavanem primeru postopek o prekršku zastaral. Ob stališču, ki ga je Vrhovno sodišče zavzelo v citiranih odločbah, pa ni mogoče pritrditi navedbi zahteve, da je postopek o prekršku zastaral že 31. 7. 2009.

8Do zastaranja pregona za prekršek je prišlo 31. 1. 2010, zato bi moralo okrajno sodišče na podlagi 3. točke 156. člena ZP-1 v zvezi s tretjim odstavkom 59. člena ZP-1 izdati sodbo, s katero bi postopek o prekršku ustavilo. Nepravilno odločitev okrajnega sodišča bi moralo spremeniti višje sodišče tako, da bi na podlagi 3. točke 156. člena ZP-1 s sodbo postopek o prekršku zaradi nastopa tako imenovanega relativnega zastaranja ustavilo. Ker tega ni storilo, temveč je potrdilo sklep okrajnega sodišča in tako nadaljevalo postopek, ki ni bil več dovoljen, je Vrhovno sodišče ugodilo zahtevi za varstvo zakonitosti in izpodbijani plačilni nalog prekrškovnega organa in pravnomočni sklep sodišča na podlagi 426. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1 spremenilo tako, da je postopek o prekršku zoper obdolženega K. V. zaradi prekrška po šestem odstavku 138. člena ZVCP-1 ustavilo. Zaradi ustavitve postopka o prekršku stroški postopka o prekršku bremenijo proračun (četrti odstavek 144. člena ZP-1).