VSRS Sodba I Ips 39086/2010-9

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso.

A.

1Okrožno sodišče v Krškem je s sodbo K 45/2008 z dne 1. 6. 2009 obsojenega R. Ž. pod točko 1. izreka sodbe spoznalo za krivega kaznivega dejanja sklenitve škodljive pogodbe po drugem in prvem odstavku 130. člena Kazenskega zakonika RS (KZ RS) v zvezi z 19. členom Kazenskega zakonika SFRJ (KZ SFRJ). Za navedeno kaznivo dejanje mu je določilo kazen šest mesecev zapora, nato pa mu je za vsa tri kazniva dejanja določilo enotno kazen sedemnajst mesecev zapora, ki ne bo izrečena, če v preizkusni dobi dveh let ne bo storil novega kaznivega dejanja. Obsojencu je naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka in sodne takse. Višje sodišče v Ljubljani je pritožbi zagovornikov R. Ž. delno ugodilo in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje glede dejanja, opisanega pod točko 1. izreka, spremenilo tako, da je obsojenega R. Ž. spoznalo za krivega storitve poskusa kaznivega dejanja sklenitve škodljive pogodbe po drugem in prvem odstavku 130. člena KZ RS v zvezi z 19. členom KZ SFRJ ter mu izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen šest mesecev zapora, ki ne bo izrečena, če obsojenec v preizkusni dobi dveh let ne bo storil novega kaznivega dejanja. V ostalem (glede dejanj opisanih pod točkama 2. in 3. izreka sodbe sodišča prve stopnje) je izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Obsojencu je naložilo plačilo stroškov obsodilnega dela sodbe.

2Zoper pravnomočni del izreka izpodbijane sodbe so obsojenčevi zagovorniki vložili zahtevo za varstvo zakonitosti iz razloga po 2. in 3. točki prvega odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP). V zahtevi navajajo, da je višje sodišče s spremembo opisa kaznivega dejanja prekoračilo obtožbo (kršitev iz 9. točke prvega odstavka 371. člena ZKP) ter kršilo obsojenčeve pravice iz 22., 23., 25. in 29. člena Ustave Republike Slovenije (Ustava), da navedena sprememba obsojencu ni bila v korist ter da je izrek sodbe pritožbenega sodišča sam s seboj v nasprotju. Vrhovnemu sodišču predlagajo, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi, izpodbijano sodbo v obsodilnem delu, ki je postal pravnomočen, razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v vnovično sojenje.

3Vrhovni državni tožilec je v odgovoru na zahtevo, podanem skladno z določbo drugega odstavka 423. člena ZKP, predlagal zavrnitev zahteve, ker s spremembo pravne opredelitve iz dokončanega v poskus kaznivega dejanja obsojenčeve pravice niso bile prizadete.

4Obsojenčevi zagovorniki so v izjavi na odgovor vrhovnega državnega tožilca izrazili nestrinjanje z njegovim predlogom ter ponovili navedbe zahteve za varstvo zakonitosti.

B.

5Vložniki v zahtevi za varstvo zakonitosti trdijo, da je višje sodišče kršilo določbo 9. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker je prekoračilo obtožbo, v kateri se je obsojencu očitala storitev dokončanega kaznivega dejanja. Pritožbeno sodišče da je s tem prevzelo vlogo organa pregona, ne glede na to, da je sprememba po stališču višjega sodišča v korist obsojencu, kar pa ne drži. Sodišče da obsojenca ni spoznalo za krivega milejšega kaznivega dejanja, kakor mu ga je očitalo okrožno državno tožilstvo, zaradi česar objektivna identiteta med sodbo in obtožbo ni podana. Za kaznivo dejanje, za katerega je obsojenca spoznalo za krivega višje sodišče, je predpisana enaka kazen kakor za kaznivo dejanje, ki je predmet obtožbe, prav višina in meje predpisane kazni pa so temeljno merilo presoje, ali je sprememba v korist obsojenca. Z dopolnitvijo izreka na drugi stopnji, da so bile obsojencu kršene tudi pravice iz 22., 23., 25. in 29. člena Ustave, zaradi česar da je sodba v pravnomočnem delu izpodbojna tudi iz razloga po 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP. Obsojenec da ni imel nikakršne možnosti, da se brani pred pravnomočnim dejstvom, da je storil poskus kaznivega dejanja sklenitve škodljive pogodbe po drugem in prvem odstavku 130. člena KZ RS, niti možnosti, da o tem očitku zahteva presojo instančnega sodišča. Obsojencu da se je v obravnavani zadevi očitala storitev dokončanega kaznivega dejanja, glede katerega se je od uvedbe kazenskega postopka do pritožbe tudi branil, kar pa nujno pomeni, da je milejši očitek tudi priznaval, pri čemer podpisovanja pogodbe, ki se ni realizirala, ni problematiziral. Če bi mu bilo predočeno, da se mu očita poskus kaznivega dejanja, bi bilo brezpredmetno problematiziranje ne-nastanka škode, obramba pa bi se lahko usmerila v problematiziranje podpisovanja pogodbe ter izpodbijanje naklepa.

6V konkretnem primeru je sodišče prve stopnje pod točko 1. izreka sodbe obsojenca spoznalo za krivega dokončanega kaznivega dejanja sklenitve škodljive pogodbe po drugem in prvem odstavku 130. člena KZ RS v zvezi z 22. členom KZ SFRJ, ki ga je storil skupaj s sostorilci s tem, da je kot član upravnega odbora družbe sklenil pogodbo z drugo družbo, s katero ji je prodal dve njivi za ceno 1.279.764,00 SIT, čeprav je bila vrednost prodanega zemljišča 10.520.230,00 SIT, s čimer je družbo A. d. o. o., oškodoval za 9.240.464,00 SIT oziroma 38.500 EUR. Zoper navedeno sodbo so pritožbe vložili okrožni državni tožilec, zaradi prenizko določene posamične in enotne kazni ter obsojenčevi zagovorniki iz razlogov po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 370. člena ZKP. Obsojenčevi zagovorniki so v pritožbi med drugim navedli, da poskus kaznivega dejanja po drugem odstavku 130. člena ni mogoč, ker je nastanek škode, ki presega 500.000,00 SIT, objektivni pogoj kaznivosti, pri čemer zakon zahteva dejanski nastanek škode in izključuje poskus tega kaznivega dejanja v kvalificirani obliki, medtem ko je kaznivo dejanje v temeljni obliki zastaralo. Višje sodišče je obsojencu očitano kaznivo dejanje, opisano pod točko 1. izreka sodbe sodišča prve stopnje, pravno opredelilo kot poskus kaznivega dejanja sklenitve škodljive pogodbe po drugem in prvem odstavku 130. člena KZ RS ter opisu dodalo, da obsojenec pogodbe ni overil, zato v zemljiški knjigi ni prišlo do vpisa lastninske pravice na družbo I. d. o. o., in je dejanje ostalo pri poskusu, poleg tega pa je v konkretnem opisu kaznivega dejanja besedno zvezo „s čimer so družbo A. d. o. o., oškodovali za“ zamenjalo z opisom „s čimer bi bila družba A. d. o. o., oškodovana za“. Pritožbeno sodišče je v razlogih izpodbijane sodbe pritrdilo obsojenčevim zagovornikom, da je dejanje, opisano pod točko 1. izreka sodbe, ostalo pri poskusu, ne pa tudi, da nastanek škode po drugem odstavku 130. člena ZKP predstavlja objektivni pogoj kaznivosti. Pritožbeno sodišče je obsojencu v okviru pogojne obsodbe določilo enako kazen kot sodišče prve stopnje za kaznivo dejanje, opisano pod točko 1. sodbe sodišča prve stopnje, ki pa ne bo izrečena, če obsojenec v preizkusni dobi dveh let ne bo storil novega kaznivega dejanja.

7Obtožnica je eden od dveh procesnih aktov (poleg sodbe, za razliko od sodbe izključno akt tožilstva), za katerega zakon predpisuje vsebino in določa poseben postopek za njen preizkus. Strogo določena vsebina obtožnice izhaja iz njene funkcije: 1. daje okvir obtožbi, o kateri odloča sodišče - tako v objektivnem kot v subjektivnem pogledu določa objekt spora (prvi odstavek 354. člena ZKP), s čimer je tudi obdolženec varovan pred vnovičnim pregonom za to kaznivo dejanje in 2. daje obtožencu možnost za pripravo obrambe (1. in 3. alineja 29. člena Ustave, tretji odstavek 16. člena ZKP).

8Po določilu prvega odstavka 354. člena ZKP se sme sodba nanašati samo na osebo, ki je obtožena in na dejanje, ki je predmet obtožbe, obseženo v vloženi oziroma spremenjeni ali razširjeni obtožnici. S tem je v zakonu zagotovljena subjektivna in objektivna identiteta med obtožbo in sodbo (ne pa pravna - drugi odstavek istega člena).

9Vrhovno sodišče je že v več svojih odločbah (sodba I Ips 366/2002 z dne 10. 2. 2005 ter naslednje) presodilo, da je sodišče vezano na opis dejanja v obtožbi, vendar pa sodna praksa pri razlagi objektivne identitete oziroma pri razlagi zakonskega besedila "sodba se lahko nanaša le na dejanje, ki je predmet obtožbe", ni sprejela absolutne vezanosti med obema aktoma, temveč je dopustila določene manjše posege v opis dejanja, še posebej, če gre za posege v korist obtožencu. Pri takšnih spremembah pa je vedno potrebno izhajati iz smisla in pomena objektivne identitete sodbe in obtožbe, ki je v tem, da zagotavlja obtožencu učinkovito obrambo, hkrati pa sodišču preprečuje, da bi prevzelo vlogo organa pregona. Sodišče bo tako smelo do določene mere spremeniti opis dejanja in to tudi v bistvenih delih, vendar slednje le v primeru, če je to obdolžencu v korist. Vezanost sodišča na obtožbo glede pravne identitete velja tudi v pritožbenem postopku, s tem da sme sodišče druge stopnje sodbo spremeniti v korist obsojenca na pritožbo v njegovo korist ali po uradni dolžnosti, v škodo pa le na pritožbo državnega tožilca. Ali gre za prekoračitev obtožbe ali ne, je glede na vse navedeno potrebno presojati le na podlagi konkretnih okoliščin vsakega primera posebej.

10V konkretnem primeru je obtožba obsojencu očitala storitev dokončanega kaznivega dejanja sklenitve škodljive pogodbe po drugem in prvem odstavku 130. člena KZ RS, za katerega ga je sodišče prve stopnje spoznalo za krivega. Višje sodišče s prilagoditvijo opisa kaznivega dejanja in s spremembo pravne opredelitve le tega iz dokončanega kaznivega dejanja v poskus istega kaznivega dejanja ni prekoračilo objektivne identitete med obtožbo in sodbo ter ni zagrešilo kršitve iz 9. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Pritožbeno sodišče je kaznivo dejanje le drugače pravno opredelilo, pri tem pa je ostalo v mejah istega življenjskega primera (historičnega dogodka), ki ga je obtožba očitala obsojencu. Iz opisa kaznivega dejanja je izpustilo odločilno dejstvo, to je okoliščino, da pravni osebi škoda ni nastala, zato je obsojenčevo dejanje ostalo pri poskusu. Takšna redukcija kazenskopravnega očitka obsojencu je nujno v njegovo korist, ker zmanjšuje očitano kriminalno količino in že pojmovno ne more pomeniti prekoračitve obtožbe. Sodišče namreč glede pravne presoje kaznivega dejanja ni vezano na predlog tožilca (drugi odstavek 354. člena ZKP), kar pomeni, da lahko v obtožnici obseženo dejanje pravno opredeli drugače kot državni tožilec, pa s tem ne prekorači obtožbe. Na podlagi tega, ker se je kriminalna količina, ki jo je okrožni državni tožilec očital obsojencu zmanjšala in je bilo dejanje opredeljeno kot poskus kaznivega dejanja sklenitve škodljive pogodbe po drugem in prvem odstavku 130. člena KZ RS, ni mogoče sklepati, da je s tako spremembo pritožbeno sodišče prestopilo okvir historičnega dogodka, opisanega v obtožbi, niti da je ravnalo v obsojenčevo škodo. Glede na rezultat dokazovanja bi moralo že državno tožilstvo prilagoditi opis kaznivega dejanja, ker pa tega ni storilo, je pritožbeno sodišče utemeljeno prilagodilo opis kaznivega dejanja in spremenilo pravno opredelitev le tega v korist obsojenca, ne da bi pri tem kršilo identiteto med obtožbo in obsodbo.

11Sprememba kazenskopravnega očitka obsojencu z navedbo, da pogodbe ni overil, zato v zemljiški knjigi ni prišlo do vpisa lastninske pravice na družbo I. d. o. o., in pravne opredelitve očitanega mu kaznivega dejanja, je bila v konkretnem kazenskem postopku dopustna tudi z vidika pravic, ki jih ima obsojenec v kazenskem postopku in ob spoštovanju načela poštenosti sojenja.

12Oseba, ki je obdolžena kaznivega dejanja, ni upravičena le do obveščenosti o materialnopravnih dejstvih, na katerih temelji obtožba, ampak tudi o obveščenosti o pravni kvalifikaciji teh dejstev (primerjaj sodbo Evropskega sodišča za človekove pravice z dne 24. 10. 1996, De Salvator Torres v. Španija). Poznavanje dejanskih in pravnih vidikov obtožbe predstavlja temelj za pripravo učinkovite obrambe. Pri presoji dopustnosti spremembe pravne opredelitve je ključno, ali je bil obsojenec pred izrekom sodbe kadarkoli seznanjen z možnostjo drugačne pravne opredelitve očitanega mu kaznivega dejanja in, ali se je imel možnost braniti pred spremenjeno oziroma drugačno pravno kvalifikacijo. V procesni situaciji, ko pritožbeno sodišče presodi, da je potrebno spremeniti opis kaznivega dejanja z dodajanjem okoliščin, ki jih obtožba ni vsebovala oziroma pravno opredelitev kaznivega dejanja, je dolžno v vsakem posameznem primeru presoditi, kako takšna sprememba vpliva na pravico obsojenca do obrambe. Kolikor višje sodišče ugotovi, da bi poseg v dejanski opis ali pravno opredelitev obsojencu očitanega kaznivega dejanja utegnil pomeniti akt presenečenja, bo dolžno v skladu s prvim odstavkom 379. člena ZKP opraviti obravnavo, na kateri bo obsojenčevi obrambi dana možnost, da se seznani z dejanskimi in pravnimi vidiki nameravane spremembe ter ji bo omogočeno, da se o njej izjavi.

13V obravnavani zadevi sprememba opisa kaznivega dejanja in pravne opredelitve za obsojenca ni bila akt presenečenja, saj ne gre za takšno spremembo, ki je obsojenec, še posebej ob pomoči zagovornika, ni mogel pričakovati. Že sodišče prve stopnje je v razlogih sodbe (drugi odstavek na 7. strani sodbe) ugotovilo, da pogodba ni bila overjena, zato so sklep o prodaji nepremičnine na seji upravnega odbora dne 19. 8. 1994 razveljavili, dejanje pa je ostalo pri poskusu. Obsojenčev zagovornik je v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje navedel, da je dejanje ostalo pri poskusu, ki pa po njegovem stališču pojmovno ni mogoč, ker da se za izpolnitev zakonskih znakov kaznivega dejanja po drugem odstavku 130. člena KZ RS zahteva dejanski nastanek premoženjske škode, kaznivo dejanje v temeljni obliki pa je že zastaralo. Pritožbeno sodišče je glede tega zavzelo drugačno stališče in utemeljeno presodilo, da nastanek škode ne predstavlja objektivnega pogoja kaznivosti ter da mora storilčev naklep zajemati tudi nastanek škode v predpisani višini, zato ni mogoče pritrditi pritožniku, da poizkus kaznivega dejanja po drugem odstavku 130. člena KZ RS ni mogoč. Zgolj drugačna pravna presoja pritožbenih navedb, ki so šle v smeri poskusa obsojencu očitanega kaznivega dejanja, za obsojenca in njegovo obrambo ne more predstavljati presenečenja.

14Obsojenčev zagovornik, upoštevaje vsebino vložene pritožbe, ki je obsojencu očitano ravnanje opredeljevala kot poskus kaznivega dejanja sklenitve škodljive pogodbe po drugem in prvem odstavku 130. člena KZ RS, ni izkazal, v čem naj bi sprememba, ki jo je napravilo višje sodišče, obsojencu onemogočila učinkovito obrambo in vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe, ki za obsojenca tudi ne predstavlja takoimenovane sodbe presenečenja oziroma sojenja, ki ne bi bilo pošteno.

15Prav tako ni mogoče pritrditi zahtevi za varstvo zakonitosti, da je izrek izpodbijane sodbe višjega sodišča sam s seboj v nasprotju, kar da predstavlja kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Pritožbeno sodišče je v abstraktnem delu opisa kaznivega dejanja v izreku sodbe med drugim navedlo, da je obsojenec vedoma povzročil družbeni pravni osebi premoženjsko škodo, ki presega 500.000,00 SIT, v konkretnem delu opisa kaznivega dejanja pa ugotavlja, da bi bila (če dejanje ne bi ostalo pri poizkusu) družba A., d. o. o., oškodovana za 9.240.464,00 SIT oziroma 38.500,00 EUR. Abstraktni opis kaznivega dejanja (pravni stavek) ni obvezna sestavina izreka kazenske sodbe in ne vsebuje pravno odločilnih dejstev. Nasprotje v izreku v smislu kršitve iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP se zato lahko nanaša zgolj na dejanski opis obsojencu očitanega kaznivega dejanja, ki ga napolnjujejo pravno odločilna dejstva. Ta so v obravnavani zadevi razumljivo opisana in med njimi ni nasprotja, zato uveljavljana kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ni podana.

C.

16Ker niso podane kršitve, na katere se sklicujejo zagovorniki obsojenega R. Ž., je Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi 425. člena ZKP kot neutemeljeno zavrnilo.

17Vrhovno sodišče je na podlagi 98. a člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP odločilo, da je obsojenec dolžan povrniti stroške, nastale s tem izrednim pravnim sredstvom, to je sodno takso.