VSL sodba I Cp 3706/2010

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, da se pri parc. št. 1140/5 k.o. L. odredi izbris služnostne pravice gradnje in vzdrževanja 20 kV in 0,4 Kv elektroenergetskega omrežja in transformatorske postaje 20/0,4 kV, katera je vknjižena v korist tožene stranke, ter da je tožena stranka s parc. št. 1140/5 k.o. L. v roku 15 dni od pravnomočnosti sodbe dolžna odstraniti vse premične in nepremične stvari. Zavrnilo je tudi podredni tožbeni zahtevek na ugotovitev neveljavnosti vknjižbe služnostne pravice gradnje in vzdrževanja 20 kV in 0,4 kV elektroenergetskega omrežja in transformatorske postaje 20/0,4 kV in izbris služnostne pravice gradnje in vzdrževanja 20 kV in 0,4 Kv elektroenergetskega omrežja in transformatorske postaje 20/0,4 kV pri parc. št. 1140/5 k.o. L.. Odločilo je še, da mora tožnik v 15 dneh toženi stranki povrniti pravdne stroške v znesku 188,28 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje odločbe o stroških dalje do plačila.

Zoper navedeno sodbo sodišča prve stopnje je vložil pritožbo tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa predlaga, da jo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je izpodbijana sodba obremenjena z bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj nima razlogov o zavrnitvi podrednega tožbenega zahtevka. Posledično se ne more niti učinkovito pritožiti, zato je kršen tudi 22. člen Ustave RS (enako varstvo pravic) in 25. člen Ustave RS (pravica do pravnega sredstva). Obrazložena ni niti odločitev o stroških. Ni jasno, zakaj je podredni tožbeni zahtevek sodišče prve stopnje zavrnilo, saj je vknjižena služnost, za katero ni podano zemljiškoknjižno dovolilo. Vknjižbe lastninske pravice v korist povprečnega državljana se zavračajo, če nima zemljiškoknjižnega dovolila, zato je kršena enakost pred zakonom iz 14. člena Ustave RS. Pripravljen je na dogovor o tržni najemnini ali na odkup po tržni ceni, saj javno podjetje kljub javni koristi ne more imeti infrastrukture na tujem zemljišču brez plačila nadomestila. Sodišče prve stopnje v razlogih sodbe najprej navaja, da v skladu z 174. členom ZIZ osebne služnosti, stvarna bremena in stavbne pravice s prodajo nepremičnine na javni dražbi ugasnejo in da osebna služnost v korist pravne osebe ne more biti daljša od 30 let, nato pa zaključi, da gre v konkretnem primeru za podjetje, ki opravlja javno korist, zaradi česar v skladu z mnenjem pravnih teoretikov, ki jih ne navede, takšna služnost ne preneha. Po stališču, ki ga zastopa sodišče prve stopnje, veljajo za javna podjetja posebni privilegiji, kar je v nasprotju s 14. členom Ustave RS, z enakim varstvom pravic iz 22. člena Ustave RS ter s 6. in 14. členom Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeni očitek, da je zaradi pomanjkanja razlogov za zavrnitev podrednega tožbenega zahtevka sodba sodišča prve stopnje obremenjena z bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ni utemeljen. Sodišče prve stopnje je obrazložilo tako zavrnitev primarnega kot tudi zavrnitev podrednega tožbenega zahtevka, vendar je za svojo, po presoji pritožbenega sodišča sicer pravilno odločitev o neutemeljenosti primarnega in podrednega tožbenega zahtevka, navedlo napačne materialnopravne razloge. Odločitev sodišča prve stopnje je pravilna iz razlogov, ki jih bo pritožbeno sodišče obrazložilo v nadaljevanju.

Primarni in podredni tožbeni zahtevek utemeljuje tožnik z naslednjimi dejstvi: nepremičnina parc. št. 1140/5 k.o. L. v trenutku nakupa na javni dražbi ni bila obremenjena s stvarnimi služnostmi, na kar se je tožnik zanesel; sklep Okrajnega sodišča v Črnomlju, opr. št. In 23/2004 z dne 8.1.2010, nalaga izbris vseh pravic in bremen, ki so vpisana na podlagi izvršilnih postopkov, prav tako vseh ostalih pravic in bremen, ki so morebiti vpisana pri prodani nepremičnini; tožena stranka nima pravnega naslova za postavljene objekte; zemljiškoknjižno dovolilo, vsebovano v pogodbi o ustanovitvi služnosti, se glasi le na vknjižbo služnosti vzdrževanja naprav, v korist tožene stranke pa je vknjižena tudi služnostna pravica gradnje.

Po dejanskih ugotovitvah sodišča prve stopnje je pravni prednik tožnika dne 28.3.2002 s toženo stranko sklenil služnostno pogodbo, s katero je na nepremičnini parc. št. 1140/5 k.o. L. ustanovil služnostno pravico gradnje in vzdrževanja 20 kV in 0,4 kV elektroenergetskega omrežja in transformatorske postaje 20/04 kV. Hkrati je dovolil vknjižbo služnosti vzdrževanja elektroenergetskih naprav na predmetni nepremičnini v korist tožene stranke. Predmetno nepremičnino je na javni dražbi v izvršilnem postopku kupil tožnik. Nepremičnina mu je bila domaknjena s sklepom z dne 16.11.2009, izročena pa s sklepom z dne dne 8.1.2010. Služnostna pravica gradnje in vzdrževanja 20 kV in 0,4 kV elektroenergetskega omrežja in transformatorske postaje 20/04 kV je bila vknjižena v zemljiško knjigo v korist tožene stranke, preden se je tožnik v zemljiški knjigi vknjižil kot lastnik te nepremičnine. Med pravdnima strankama namreč ni spora, da je bila predmetna služnostna pravica v zemljiško knjigo vknjižena dne 20.1.2010, tožnik pa je bil v zemljiški knjigi vpisan kot lastnik naslednjega dne, to je 21.1.2010.

V skladu z 209. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) sodišče s sklepom o domiku, s katerim kupcu domakne nepremičnino, tudi odloči, katere v zemljiško knjigo vpisane pravice in bremena se izbrišejo ob izročitvi nepremičnine kupcu. S prodajo nepremičnine ne ugasnejo stvarne služnosti, prav tako ne ugasnejo osebne služnosti, stvarna bremena in stavbne pravice, ki so bile vpisane v zemljiški knjigi pred pravicami zastavnih upnikov oziroma upnika, na čigar predlog je sodišče dovolilo izvršbo ter upniki zemljiškega dolga, ugasnejo pa druge osebne služnosti, stvarna bremena in stavbne pravice (174. člen ZIZ). Po pravnomočnosti sklepa o domiku in po položitvi kupnine izda sodišče sklep, da se nepremičnina izroči kupcu in da se po pravnomočnosti sklepa v zemljiški knjigi vpiše nanj lastninska pravica na nepremičnini ter izbrišejo tiste pravice in bremena, za katere je to določeno s sklepom o domiku ( prvi odstavek 192. člena ZIZ). Ker izvršilno sodišče že v sklepu o domiku odloči, katere pravice in bremena se bodo izbrisala, je sklepati, da s sklepom o domiku niso zajete tiste pravice in bremena (ob upoštevanju omejitev iz 174. člena ZIZ), ki v trenutku izdaje sklepa o domiku v zemljiško knjigo še niso vpisana. Sporna služnost je bila v zemljiško knjigo vknjižena dne 20.1.2010, torej po izdaji sklepa o domiku z dne 16.11.2009 in tudi po izdaji sklepa o izročitvi nepremičnine tožniku z dne 8.1.2010. Tožnik se tudi ne more uspešno sklicevati na načelo zaupanja v zemljiško knjigo, saj se to uporablja le v primeru pravnoposlovnih pridobitev lastninske pravice, poleg tega pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bilo tožniku še pred nakupom dobro znano, da tam stoji transformatorska postaja. Že na podlagi navedenega tožnikov primarni tožbeni zahtevek ni utemeljen, zato pritožbeno sodišče ni posebej odgovarjalo na pritožbene navedbe glede pravne narave predmetne služnosti.

Podredni tožbeni zahtevek na ugotovitev neveljavnosti vknjižbe in njen izbris predstavlja izbrisno tožbo, ki jo ureja 243. do 254. člen Zakona o zemljiški knjigi (v nadaljevanju ZZK-1). Če je vknjižba določene pravice iz materialnopravnega razloga neveljavna in če so zaradi te vknjižbe kršene pravice določene osebe na nepremičnini, sodišče na podlagi tožbe te osebe ugotovi neveljavnost vknjižbe in odloči, da se vzpostavi prejšnje zemljiškoknjižno stanje vpisov (prvi odstavek 243. člena ZZK-1). Kot že pojasnjeno, tožnik izbrisno tožbo utemeljuje z neobstojem pravnega naslova za postavljene objekte in z dejstvom, da je bila v zemljiško knjigo v korist tožene stranke vknjižena služnost gradnje, z zemljiškoknjižnim dovolilom pa vknjižba služnosti gradnje ni bila dovoljena. Tožena stranka ima tudi po prepričanju pritožbenega sodišča, veljavni pravni naslov - pogodbo o ustanovitvi služnosti, tožnik pa ne navaja razlogov, zaradi katerih bi bil zavezovalni pravni posel neveljaven. V zvezi z zatrjevanim neskladjem med zemljiškoknjižnim dovolilom in opravljeno vknjižbo pa pritožbeno sodišče pojasnjuje, da v skladu s prvim odstavkom 148. člena ZZK-1 zemljiškoknjižno sodišče presoja tudi, če izhaja utemeljenost zahtevka za vpis iz listine, na podlagi katere se z zemljiškoknjižnim predlogom zahteva vpis. Če se zahteva vpis pridobitve pravice na podlagi zemljiškoknjižnega dovolila, je zahtevek za vpis utemeljen, če je vsebina vpisa, ki se z zemljiškoknjižnim predlogom zahteva, dovoljena z zemljiškoknjižnim dovolilom in če je z zemljiškoknjižnim dovolilom tudi dovoljen vpis v korist osebe, v korist katere se z zemljiškoknjižnim predlogom vpis zahteva (1. točka prvega odstavka 149. člena ZZK-1). Glede na pojasnjeno že zemljiškoknjižno sodišče presoja, ali se zemljiškoknjižno dovolilo za vpis ujema z zemljiškoknjižnim predlogom. Vknjižba služnosti, ki z zemljiškoknjižnim dovolilom ni dovoljena, je v nasprotju s 1. točko prvega odstavka 148. člena ZZK-1 v zvezi s 1. alinejo 1. točke prvega odstavka 149. člena ZZK-1, navedeno kršitev pa je mogoče uveljavljati z ustreznim pravnim sredstvom v zemljiškoknjižnem postopku. Izbrisna tožba ni namenjena odpravljanju vknjižb, do katerih je prišlo, čeprav niso bili izpolnjeni pogoji za dovolitev vpisa iz 148. člena ZZK-1, na katere pazi zemljiškoknjižno sodišče, in bi jih bilo mogoče odpraviti z ustreznim pravnim sredstvom v zemljiškoknjižnem postopku, temveč je namenjena odpravi vknjižb, ki niso v skladu z materialnim pravom iz razloga, ki ga zemljiškoknjižno sodišče pri izdaji sklepa o dovolitvi vpisa ni bilo dolžno presojati. Glede na obrazloženo pritožbeno sodišče zaključuje, da ni utemeljen niti podredni tožbeni zahtevek.

Tožnik je bil dne 20.1.2010, ko je bila sporna služnost vknjižena, že lastnik služeče nepremičnine, saj je postal sklep o izročitvi nepremičnine z dne 8.1.2010 pravnomočen 20.1.2010. Kupec v izvršilnem postopku kupljene nepremičnine postane njen lastnik s pravnomočnostjo sklepa o izročitvi nepremičnine kupcu, vknjižba lastninske pravice v njegovo korist v zemljiški knjigi pa ima le deklaratoren učinek. Glede na navedeno bi moral biti tožniku kot udeležencu postopka iz 132. člena ZZK-1 vročen sklep, s katerim je zemljiškoknjižno sodišče dovolilo vknjižbo služnosti. Če mu ni bil vročen, ni postal pravnomočen. V tem primeru ima tožnik še vedno možnost z ustreznimi pravnimi sredstvi v zemljiškoknjižnem postopku doseči izbris vknjižene služnosti.

Končno ni utemeljen niti pritožbeni očitek, da je zaradi neobrazloženosti odločitve o stroških podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Preizkus stroškovne odločitve je mogoč, saj je sodišče prve stopnje izrecno navedlo, katerih stroškov od vseh priglašenih stroškov v vlogah tožene stranke ni priznalo.

Po povedanem je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Pritožbeno sodišče je odločilo še o pritožbenih stroških (prvi odstavek 165. člena ZPP). Ker tožnik s pritožbo ni uspel, sam krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP).