UPRS sodba III U 12/2011

Tožba se zavrne.
Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

S sklepom navedenim v uvodu sodbe je Upravna enota Koper zavrgla zahtevo članov Agrarne skupnosti A. (tožeče stranke) za vrnitev premoženjskih pravic na odvzetih nepremičninah, ki so bile v času odvzema po veljavnih zemljiško katastrskih podatkih kot parc. št. 823/2 pod vl. št. 130 k.o. A. in kot parc. št. 173, 146/5, 820/1, 820/3, 820/9, 839, 846, 1003/2, 1023/1, 1023/2, 1023/3, 1023/6, 1023/26, 1023/28, 1023/29, 1023/30, 1023/31, 1023/32, 1023/33, 1023/35, 1023/36, 1598/2, 1599/1, 1584, 1585/1, 1585/2, 1585/25, 1045, 1046, 1356/1, 1474, 1475 in 1551 vse pod vl. št. 213 k.o. A. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je upravni organ na podlagi podatka, da je bila Agrarna skupnost A. organizirana in vpisana v register agrarnih skupnosti v smislu določb Zakona o ponovni vzpostavitvi agrarnih skupnosti ter vrnitev njihovega premoženja in pravic (Uradni list RS, št. 5/94, 38/94, 69/95, 22/97, 79/98 – odl. US, 56/99, 72/00 in 51/04 – odl. US – ZPVAS) šele dne 24.8.2001, ugotovil, da ob vložitvi zahteve in do 30.6.2001, ko je potekel rok za vlaganje zahtev določen v 2. odstavku 9. člena ZPVAS, tožeča stranka po 1. odstavku 6. člena ZPVAS ni bila oseba upravičena za vlaganje zahtevka.

Z odločbo številka 490-56/2010/2 z dne 6.12.2010 je Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano zavrnilo pritožbo, ki so jo člani Agrarne skupnosti A. vložili zoper navedeni sklep z utemeljitvijo, da zahteva za vrnitev premoženja in pravic agrarne skupnosti, ki so jo vložili člani še ne organizirane agrarne skupnosti ni vložena po upravičeni osebi. Zato je organ prve stopnje v skladu s 1. odstavkom 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 24/06 – ur. preč. bes., 105/06 – ZUS-1, 126/07, 65/08 in 8/10 – ZUP), pravilno zavrgel vloženo zahtevo. Po določi 2. odstavka 129. člena ZUP ob pogojih določenih v 1. odstavku, pa je izdaja sklepa o zavrženju možna kadarkoli med postopkom do izdaje odločbe.

Tožeča stranka v tožbi navaja, da je izpodbijana odločitev materialnopravno zmotna. Z razlago določb 1., 2., 4. in 8. člena ZPVAS, utemeljuje njeno upravičenost do uveljavljanja zahtevka v postopku vračanja premoženja agrarni skupnosti. Zatrjuje, da je lahko aktivna stranka po določbah ZPVAS, ker je agrarna skupnost sprejela pravila skupnosti in sklenila pogodbo in dne 29.6.2001 še pravočasno vložila zahtevek za vpis v register pri EU Koper. Meni, da bi moral upravni organ še isti dan opraviti vpis v register in da njena pravica v zvezi z zahtevo za vpis, ki ji je bilo kasneje tudi ugodeno, ne more biti vezana na čas odločanja upravnega organa. Navaja tudi, da je bilo v obravnavani zadevi o zahtevku tožeče stranke že odločeno v upravnem postopku, v upravnem sporu s sodbama naslovnega sodišča pod opr. št. U 903/2003-10 in U 519/2005-9, s katerima tožba ni bila zavrnjena, ker bi bila sporna aktivna legitimacija in da je upravni organ v ponovljenem postopku od nje zahteval dopolnitev podatkov glede samih nepremičnin. Vse to pa pomeni, da se je upravni organ pred izdajo izpodbijanega sklepa spustil v obravnavanje glavne stvari. Meni, da ZUP opredeljuje pojem stranke v procesnem smislu glede na položaj, ki ga ima oseba v upravnem postopku, materialni predpis pa določa kakšno pravico, obveznost ali posebno korist ima oseba v konkretni upravni stvari. Zato bi moral upravni organ, v skladu z namenom zakona upoštevati, da sta bili zahteva za vpis v register in zahteva za vrnitev pravic pravočasni, v času odločanja pa je bilo zahtevi za vpis tudi ugodeno. Za tožečo stranko je nesprejemljivo stališče tožene stranke, da bi v času vložitve zahtevka morala bit agrarna skupnost A. že vzpostavljena. To bi po mnenju tožeče stranke pomenilo, da je rok določen za vložitev zahteve za vrnitev premoženjskih pravic brez vsakršnega pomena. Zaradi dolgotrajnega postopka upravnega organa pristojnega za vpis v register agrarnih skupnosti, bi morali upravičenci torej vložiti bistveno pred iztekom zakonskega roka, saj sicer ne bi mogli pravočasno vložiti zahtevka kot člani ponovno vzpostavljene agrarne skupnosti. Meni, da bi moral upravni organ ob smiselni uporabi Zakona o denacionalizaciji šteti tožečo stranko, ki je vse svoje zahtevke in vloge vložila pravočasno, kot aktivno legitimirano. Ob upoštevanju dejstva, da je upravni organ o predlaganem vpisu v register odločil šele po nekaj mesecih, to pomeni, da je bilo s tem tožeči stranki nedopustno in v nasprotju z ustavo poseženo v pravico do enakosti pred zakonom. Sodišču zato predlaga, da tožbi ugodi, izpodbijani sklep in odločbo odpravi in zadevo vrne organu prve stopnje v ponoven postopek, toženi stranki pa naloži plačilo stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih navedenih v izpodbijani odločbi in sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi ostaja sporen datum ponovnega organiziranja agrarne skupnosti A., za katero so njeni člani dne 29.6.2001 vložili zahtevo za vrnitev premoženjskih pravic na odvzetih nepremičninah.

Ponovno vzpostavitev in organiziranje agrarnih skupnosti ter vračanje premoženja in pravic, ki so bile agrarnim skupnostim odvzete po 15.5.1945, ureja Zakon o ponovni vzpostavitvi agrarnih skupnosti ter vrnitev njihovega premoženja in pravic (Uradni list RS, št. 5/94, 38/94, 69/95, 22/97, 79/98 – odl. US, 56/99, 72/00 in 51/04 – odl. US – ZPVAS). Ta v 1. odstavku 6. člena določa, da se šteje, da je agrarna skupnost ponovno organizirana, ko je vpisana v register agrarnih skupnosti. Iz podatkov v izpodbijanem sklepu, ki jim tožeča stranka ne ugovarja izhaja, da je bila izdana odločba o vpisu obravnavne agrarne skupnosti s št. 321-242/01 dne 1.8.2001 in da je bila ta skupnost vpisana v register agrarnih skupnosti pod zap. št. 13 dne 24.8.2001. Po tožbenih navedbah je bil predlog za vpis v register agrarnih skupnosti vložen dne 29.6.2001.

Po določbi 2. odstavka 9. člena ZPVAS je bilo treba zahtevek za vrnitev premoženja članom agrarnih skupnosti vložiti do dne 30.6.2001. Zahtevku je bilo treba med drugim predložiti potrdilo o vpisu v register agrarnih skupnosti. Navedeno pomeni, da so vračilo podržavljenega premoženja zahtevali le člani tistih agrarnih skupnosti, ki so bile vzpostavljene in organizirane po določbah ZPVAS do dne 30.6.2001, to je do datuma, do katerega je bilo možno vložiti zahtevo za vrnitev premoženja, in gre tako za materialni prekluzivni rok, ki ga ni mogoče podaljševati. Ob nesporni ugotovitvi, da je bila Agrarna skupnost A. vzpostavljena in vpisana v register agrarnih skupnosti 24.8.2001, kar je tožena stranka ugotovila šele v ponovljenem postopku, je po presoji sodišča tožena stranka pravilno ugotovila, da tožeča stranka, ne glede na to, da je bila njena vloga pravočasno vložena, zahteve v imenu agrarne skupnosti, ki še ni bila ponovno organizirana, ni mogla vložiti, zaradi česar jo je bilo potrebno iz tega razloga zavreči (129. člen ZUP). Po določbah 42. člena ZUP je namreč lahko stranka v postopku le tista oseba, ki ji materialni predpis določa krog pravic in obveznosti, o katerih se odloča v upravnem postopku. V postopku po določbah ZPVAS pa se lahko odloča o pravici članov agrarne skupnosti do vračila podržavljenega premoženja le, če je bila agrarna skupnost organizirana in vpisana v register do 30.6.2001. Ker je bila Agrarna skupnost A. vpisana v register šele 24.8.2001 je tožeča stranka po 30.6.2001 izgubila pravico do uveljavljanja vrnitve premoženja, do katere bi bila, po določbah ZPVAS ob pravočasnem vpisu v register agrarnih skupnosti, upravičena. Stališče, da so vračilo premoženja lahko zahtevali člani tistih agrarnih skupnosti, ki so bile vzpostavljene in organizirane po določbah ZPVAS do dne 30.6.2001, je Upravno sodišče Republike Slovenije sprejelo že v sodbi U 1524/2006 z dne 24.10.2006. Iz navedenih razlogov so tožbeni ugovori neutemeljeni. Ker s tožbenimi navedbami tožeča stranka ne izpodbija podatkov, na katerih temelji izpodbijana odločitev, tudi na odločitev sodišča le-te ne morejo vplivati.

Na podlagi navedenega sodišče ugotavlja, da je izpodbijani sklep pravilen in zakonit. Zato je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo po 1. odstavku 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in 62/10 – ZUS-1).

Izrek o stroških temelji na 4. odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.