VSRS Sodba in sklep II Ips 290/2008

Revizija drugotoženca se zavrže.

Revizija prvotoženca se zavrne.

Prvotoženec in drugotoženec morata tožnici solidarno plačati stroške revizijskega postopka v znesku 755,97 EUR v 15 dneh od vročitve te odločbe, od tedaj dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

1Sodišče prve stopnje je v ponovljenem sojenju ugotovilo, da sta tožnica in prvotoženec solastnika trisobnega stanovanja ..., vl. št. 1495/10 k. o. ..., in sicer skupaj (upoštevaje tudi prvo sojenje) tožnica do 5807/10000 in prvotoženec do 4193/10000. V navedenem obsegu je prvemu tožencu naložilo izstavitev zemljiškoknjižne listine. Višji tožbeni zahtevek tožnice je zavrnilo. Odločilo je še o pravdnih stroških.

2Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo prvostopenjsko sodbo. Odločilo je, da vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

3Tožena stranka v pravočasni reviziji proti drugostopenjski sodbi uveljavlja revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Navaja, da je podana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP ter da se pritožbeno sodišče ni ustrezno opredelilo do njenih pritožbenih navedb (ker se ni opredelilo do listinske dokumentacije, priložene k njeni pritožbi, iz katere izhaja, da je prvotoženec izključni lastnik spornega stanovanja). Sodišču prve stopnje očita, da je v ponovljenem sojenju odločalo brez izvajanja dokazov, ker je narok za glavno obravnavo z dne 18. 4. 2007 trajal le pet minut. Zato je bila sodba dejansko izdana brez glavne obravnave in je podana kršitev iz 10. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Trdi tudi, da jo je njen tedanji pooblaščenec na naroku 18. 4. 2007 zastopal brez pooblastila (kršitev iz 11. točke drugega odstavka 339. člena ZPP), sama pa o naroku za glavno obravnavo ni bila obveščena. Zato ji ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem in je podana kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Glede zmotne uporabe materialnega prava navaja, da je drugotoženec že 18. 11. 1991 postal izključni lastnik spornega stanovanja (torej še pred sklenitvijo zakonske zveze med tožnico in prvotožencem), ki ga je z darilno pogodbo z dne 3. 1. 1994 podaril v izključno last svojemu sinu (prvotožencu). Zato je ugotovitev sodišč, da je drugotoženec prvotožencu podaril takratnih 436.870,50 SIT nesprejemljiva. Tožnica je soglašala z omenjeno darilno pogodbo in tudi potrdila, da sta skupaj s prvotožencem (kot zamenjavo za darilno pogodbo) drugotožencu izročila tedanjih 11.200 DEM. Zato bi tožnica eventualno lahko zahtevala le vračilo denarja (če bi se izkazalo, da je iz lastnega sploh karkoli prispevala). Poudarja, da pri darilni pogodbi ni šlo za delno odplačen posel, zato tožnica povsem brez zakonske podlage uveljavlja solastninsko pravico na spornem stanovanju. Sodišči tudi nista upoštevali dejstva, da sta takratnih 8.000 DEM prejela oba zakonca skupaj. Starša tožnice sta namreč izpovedala, da je bil denar namenjen družini, torej obema. Ugotovitev, da je bilo izročenih tudi 1.000 DEM pa je pavšalna in očitno predstavlja favoriziranje tožnice. Stanovanje je dejansko vredno 130.899 DEM. V nadaljevanju svojemu prejšnjemu pooblaščencu očita nestrokovnost, ker kljub njeni zahtevi zoper prvostopenjsko sodbo, izdano v prvem sojenju, ni vložil pritožbe. Poudarja, da so ji bile zaradi napačnih odločitev sodišč grobo kršene ustavne pravice. Predlaga, naj revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa, da sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

4Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in vročena tožnici, ki je nanjo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

5Revizija drugotoženca ni dovoljena, revizija prvotoženca pa ni utemeljena.

O nedovoljenosti revizije

6Revizijsko sodišče uvodoma ugotavlja, da drugotoženec nima pravnega interesa za vložitev obravnavane revizije. Odločanje o podrednem tožbenem zahtevku (v katerem je pasivno legitimiran drugotoženec) je namreč avtomatično odpadlo že s tem, ko je sodišče prve stopnje delno ugodilo primarnemu tožbenemu zahtevku, v katerem je pasivno legitimiran le prvotoženec (tretji odstavek 182. člena ZPP). Zato je revizijsko sodišče revizijo drugotoženca kot nedovoljeno zavrglo (377. člen ZPP).

O neutemeljenosti revizije

7V obravnavani zadevi je revizijsko sporno le še ugotavljanje deležev tožnice in prvotoženca na spornem stanovanju. Revizijsko sodišče zato ni obravnavalo revizijskih trditev, ki se nanašajo na vprašanje, ali je tožnica sploh lahko postala (so)lastnica spornega stanovanja, saj je v tem delu odločitev postala pravnomočna že v prvem sojenju (glej sodbo P 1595/2003-I z dne 7. 4. 2005 zoper katero se prvotoženec ni pritožil).

8Izhajajoč iz stališča Vrhovnega sodišča, da v razmerju med zakoncema ni mogoče šteti ugodnosti pri privatizacijskem nakupu stanovanja v korist samo enega od njiju(1), sta sodišči prve in druge stopnje v obravnavanem primeru kot vrednost spornega stanovanja pravilno upoštevali ceno, po kateri je bilo stanovanje dejansko kupljeno.

9Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, ki jim je pritrdilo pritožbeno sodišče, in na katere je revizijsko sodišče pri odločanju vezano, izhaja, da sta tožnica in prvotoženec za nakup spornega stanovanja drugotožencu (kot kupcu spornega stanovanja pod ugodnimi privatizacijskimi pogoji) izročila znesek 11.200 DEM in da je drugotoženec (potem) z darilno pogodbo to stanovanje podaril svojemu sinu (prvotožencu).

10V obravnavani zadevi je torej bistveno, da je bila darilna pogodba (sklenjena med prvotožencem in drugotožencem) po vsebini delno odplačna in da znesek 11.200 DEM (ki predstavlja odplačni del darilne pogodbe) pomeni prispevek tožnice in prvotoženca h kupnini za sporno stanovanje. Upoštevaje, da neodplačni del darilne pogodbe (dejansko darilo drugotoženca prvotožencu) predstavlja prvotoženčevo posebno premoženje, da znesek 9.000 DEM predstavlja tožničino posebno premoženje (revizijsko nesprejemanje te dejanske ugotovitve ni upoštevno – primerjaj tretji odstavek 370. člena ZPP) in da znesek 2.200 DEM predstavlja skupno premoženje tožnice in prvotoženca (zakoncev), sta sodišči pravilno izračunali tudi deleža tožnice in prvotoženca na spornem stanovanju. Določitev deležev 58,07% za tožnico in 41,93% za prvotoženca je zato materialnopravno pravilna.

11Očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka, ki jo prvotoženec vidi v tem, da se pritožbeno sodišče ni opredelilo do listin, priloženih k njegovi pritožbi (iz katerih naj bi izhajalo, da je on izključni lastnik spornega stanovanja), ni podana. Pravici stranke, da se v postopku izjavi, ustreza obveznost sodišča, da se z navedbami stranke seznani ter da se do njih, če so dopustne in za odločitev relevantne, v obrazložitvi svoje odločbe tudi opredeli. Da se je pritožbeno sodišče s strankinimi navedbami (v smeri da je prvotoženec izključni lastnik spornega stanovanja) seznanilo, izhaja iz tretje strani drugostopenjske sodbe, kjer je navedeno, da pritožbenih navedb, ki se nanašajo na vprašanje, ali je tožnica sploh lahko postala (so)lastnica stanovanja, ni mogoče upoštevati (ker je odločitev, da je tožnica do 54/1000 solastnica stanovanja že pravnomočna). Zato v obravnavani zadevi strankine navedbe niso ostale preslišane, pač pa so za odločitev nerelevantne.

12Neutemeljen je tudi očitek, da je bila prvotožencu kršena pravica do izjavljanja v postopku, ker mu ni bilo osebno vročeno vabilo na narok za glavno obravnavo dne 18. 4. 2008. Po določbi 137. člena ZPP se v primeru, kadar ima stranka v postopku pooblaščenca, pisanja vročajo njemu. Ker je bila v obravnavanem primeru vročitev pravilno opravljena pooblaščencu, uveljavljana kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana.

13Navedba, da je prvotoženca tedanji pooblaščenec A. A. na naroku za glavno obravnavo dne 18. 4. 2007 zastopal brez pooblastila, je neresnična. Iz sodnega spisa namreč ne izhaja, da bi prvotoženec pooblastilo odvetniku A. A. kadar koli preklical in tudi ne, da mu ga je pooblaščenec (vsaj) do izdaje prvostopenjske sodbe v ponovljenem sojenju odpovedal. Prav tako ne drži revizijska navedba, da je sodišče prve stopnje v ponovljenem sojenju odločilo brez izvajanja dokazov, saj iz zapisnika o opravljeni glavni obravnavi dne 18. 4. 2007 (list. št. 126 in 127) jasno izhaja, da je sodišče v soglasju s strankami ponovilo vse doslej izvedene dokaze. Zato očitane kršitve določb pravdnega postopka niso podane.

14Preostalih trditev o relevantnih procesnih kršitvah prvotoženec ne konkretizira(2), zato jih revizijsko sodišče ne sme preizkusiti (primerjaj 371. člen ZPP).

15Glede na navedeno je revizijsko sodišče revizijo prvotoženca kot neutemeljeno zavrnilo (378. člena ZPP).

16Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na določbah 165. in 154. člena ZPP. Prvotoženec in drugotoženec nosita stroške revizijskega postopka sama, ker z revizijo nista uspela, tožnici pa morata solidarno povrniti njene stroške, ki jih je imela zaradi vložitve odgovora na revizijo. Višina teh stroškov je odmerjena v skladu z odvetniško tarifo.

---.---

Op. št. (1): Primerjaj zadevi II Ips 638/2006 in II Ips 390/2002.

Op. št. (2): Le delni prepis zakonskega besedila (v obravnavanem primeru dela 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP) pomeni uveljavljanje bistvene kršitve določb pravdnega postopka brez navedbe razlogov.