VSRS Sklep X Ips 86/2010

I. Revizija se zavrže.
II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

1Zoper v uvodu navedeno pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje je tožeča stranka (revidentka) vložila pravočasno revizijo. Glede njene dovoljenosti navaja, da gre v zadevi za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju in da ima izpodbijana odločitev zanjo zelo hude posledice (2. in 3. točka drugega odstavka 83. člena ZUS-1). Zahteva plačilo stroškov revizijskega postopka.

K 1. točki izreka:

2Revizija ni dovoljena.

3S pravnomočno sodbo, ki jo revidentka izpodbija z revizijo, je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1 zavrnilo revidentkino tožbo zoper sklep Upravne enote Koper z dne 27. 5. 2008. Z navedenim sklepom je prvostopenjski upravni organ zavrgel revidentkino pritožbo zoper gradbeno dovoljenje, izdano investitorju A., d. o. o., za gradnjo dveh stanovanjskih objektov na tam navedenem zemljišču pod tam navedenimi pogoji, ker revidentka v postopku izdaje gradbenega dovoljenja glede na določbo 62. člena Zakona o graditvi objektov – ZGO-1 ni imela položaja stranke oziroma stranskega udeleženca. Tožena stranka je z odločbo z dne 11. 11. 2008 zavrnila revidentkino pritožbo.

4Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti oziroma uvesti. Ustavno sodišče RS je že v več sklepih (Up-858/08 z dne 3.6.2008, Up-1057/08 z dne 2. 4. 2009, Up-1186/2008 z dne 23. 4. 2009) ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

5Revidentka uveljavlja dovoljenost revizije po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, ki določa, da je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. Pomembnost pravnega vprašanja je po dikciji ZUS-1 treba presojati glede na vsebino zadeve. Skladno z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 286/2008 z dne 19. 6. 2008, X Ips 433/2007 z dne 23. 10. 2008, X Ips 655/2008 z dne 4. 12. 2008) in določbo prvega odstavka 367. a člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 je dovoljenost revizije iz tega razloga podana le, če je odločitev o tem vprašanju pomembna za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse. Vrhovno sodišče je v več svojih odločbah (npr. X Ips 774/2008, X Ips 776/2008, X Ips 151/2008, X Ips 238/2009, X Ips 406/2009, X Ips 414/2009, X Ips 206/2010) že zavzelo stališče, da revizija ni dovoljena zaradi pravnih vprašanj, ki se nanašajo zgolj na splošno razlago pravnih institutov oziroma pojmov, ki v teoriji in praksi ne sprožajo posebnih dilem, ali zaradi pravnih vprašanj, na katera je mogoče odgovoriti že z branjem oziroma jezikovno razlago zakonskega besedila, kot tudi glede pravnih vprašanj, o katerih je Vrhovno sodišče že odločilo (npr. X Ips 6/2008, X Ips 47/2009, X Ips 464/2009, X Ips 123/2010, X Ips 131/2010). Skladno z ustaljeno upravno sodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 433/2007) z dne 23. 10. 2008, X Ips 69/2009 z dne 19. 3. 2009, X Ips 592/2007 z dne 21. 5. 2009, X Ips 189/2009 z dne 4. 6. 2009) in z določbo četrtega in petega odstavka 367. b člena ZPP mora revident natančno in konkretno navesti sporno pravno vprašanje in pravno pravilo, ki naj bi bilo prekršeno, okoliščine, ki kažejo na njegovo pomembnost, ter na kratko obrazložiti, zakaj je sodišče prve stopnje to vprašanje rešilo nezakonito; zatrjevane kršitve postopka mora opisati natančno in konkretno, na enak način pa mora izkazati tudi obstoj sodne prakse Vrhovnega sodišča, od katere naj bi odločitev odstopala, oziroma neenotnost sodne prakse sodišča prve stopnje. Če se revident sklicuje na sodno prakso Vrhovnega sodišča, mora navesti opravilne številke zadev, kopije sodnih odločb sodišč prve stopnje, na katere se sklicuje, pa mora reviziji priložiti.

6Revidentka kot pomembno pravno vprašanje izpostavlja vprašanje, ali ji je z vročitvijo gradbenega dovoljenja ipso iure priznan položaj stranskega udeleženca v postopku in ji zato ni treba posebej zahtevati priznanja tega položaja z zatrjevanjem, da odločba, ki ji je bila vročena, posega v njene pravice oziroma pravne koristi. Navaja še, da je izpostavljeno pravno vprašanje pomembno, ker se posredno nanaša na vprašanje položaja samoupravne lokalne skupnosti in njene vloge pri izdaji gradbenih dovoljenj na njenem območju in na vprašanje, ali je izdaja gradbenega dovoljenja brez predhodnega plačila komunalnega prispevka izjema od splošnega pravila, da je plačilo le tega pogoj za izdajo gradbenega dovoljenja, ali pa gre za pravno enakovredna položaja.

7Iz gradbenega dovoljenja, ki se nahaja v sodnem spisu, izhaja, da gradbeno dovoljenje revidentki ni bilo osebno vročeno. V odredbi glede vročanja je na gradbenem dovoljenju v skladu s prvim odstavkom 69. člena Zakona o graditvi objektov – ZGO-1 in tretjim odstavkom 83. člena Zakona o splošnem upravnem postopku – ZUP izrecno določeno, katerim osebam se odločba vroči osebno. Za revidentko osebna vročitev, ki se opravi tako, da se dokument osebno vroči tistemu, kateremu je namenjen, vročitev pa se dokazuje z vročilnico (87. člen ZUP), ni bila odrejena. Da bi ji bilo gradbeno dovoljenje vročeno osebno z vročilnico, revidentka niti ne zatrjuje.

8Ob takem procesnem dejanskem stanju pa izpostavljeno pravno vprašanje ni pomembno pravno vprašanje v smislu 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Vrhovno sodišče je namreč v sklepu I Up 111/2010 z dne 20. 4. 2010 ob bistveno enakem dejanskem stanju že zavzelo stališče, da navadna vročitev odločbe – gradbenega dovoljena ne pomeni priznanje statusa stranke oziroma stranskega udeleženca. Ker je Vrhovno sodišče že zavzelo stališče, da navadna vročitev gradbenega dovoljenja, to je vročitev, ki ni opravljena osebno z vročilnico v skladu z 87. členom ZUP in 69. členom ZGO-1, osebi ne priznava oziroma ne daje položaja stranke oziroma stranskega udeleženca v postopku izdaje gradbenega dovoljenja, vprašanje, ki ga revidentka izpostavlja, ni pomembno pravno vprašanje v smislu 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Zato izpolnjevanje tega uveljavljanega pogoja za dovoljenost revizije ni izkazano.

9Drugih pravnih vprašanj pa revidentka ni izpostavila oziroma konkretizirala.

10Revidentka uveljavlja tudi dovoljenost revizije iz razloga po 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, ki določa, da je revizija dovoljena, če ima odločitev, ki se izpodbija v upravnem sporu, zelo hude posledice za stranko. Upoštevaje pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu in ustaljeno upravnosodno prakso (X Ips 535/2007, X Ips 97/2009, X Ips 428/2009, X Ips 477/2009, X Ips 168/2010, X Ips 273/2010) mora revident natančno navesti, kakšne konkretne posledice ima zanj izpodbijana odločitev, in konkretne razloge, zaradi katerih bi bile te posledice zanj zelo hude, ter vse to tudi izkazati. Šele na podlagi izkazane trditvene podlage lahko Vrhovno sodišče presodi, ali ima izpodbijana odločitev za revidenta res zelo hude posledice.

11Obstoj zelo hudih posledic je revidentka utemeljila z navedbami, da ji je onemogočeno varstvo njenih pravic in pravnih koristi, ki ji gredo kot upravičenki do odmere komunalnega prispevka; da je zaradi izdaje gradbenega dovoljenja izgubila pravico do odmere komunalnega prispevka v vrednosti, ki presega 20.000,00 EUR; da izpodbijana odločitev predstavlja zelo hudo posledico tudi zato, ker bo tudi v bodoče investitorjem izdano gradbeno dovoljenje, čeprav bo zahteva za odmero komunalnega prispevka zavrnjena, občine pa bodo izločene iz postopka izdaje dovoljenj za gradnjo na njenem območju.

12S temi navedbami pa revidentka trditvenega in dokaznega bremena o obstoju zelo hudih posledic ni izpolnila. Poleg tega se posledice, ki jih navaja, ne nanašajo na upravni akt, ki je predmet tega upravnega spora. V postopku izdaje gradbenega dovoljenja se namreč o plačilu komunalnega prispevka ne odloča. Zato z izdanim gradbenim dovoljenjem ni bilo poseženo v revidentkine pravice in pravne koristi, ki se nanašajo na odmero in plačilo komunalnega prispevka. Njene navedbe o izključitvi iz postopka, navkljub zavrnjeni zahtevi za izdajo odločbe o odmeri komunalnega prispevka, pa niso skladne z dejanskim stanjem obravnavane zadeve, v kateri je izdaja gradbenega dovoljenja brez dokazila o plačilu komunalnega prispevka posledica zamude roka za izdajo določbe o odmeri komunalnega prispevka in ni posledica zavrnitve zahteve za odmero komunalnega prispevka.

13Ker revidentka ni izkazala izpolnjevanja zatrjevanih pogojev za dovoljenost revizije, je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1.

K 2. točki izreka :

14Revidentka z revizijo ni uspela, zato sama trpi svoje stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).