69. člen ZGO-1-UPB1

ZGO-1 v postopku pridobivanja gradbenega dovoljenja ne predvideva vročanja projektne dokumentacije stranskim udeležencem, saj je ravno iz razloga seznanitve stranskih udeležencev z nameravano gradnjo, predvidena ustna obravnava. v obravnavani zadevi bi tožena stranka, glede na pravočasno podani ugovor morala pozvati tožnico, da svoje trditve o tem, da projekt ni v skladu z OPN, ker moti tipično krajinsko arhitekturo, v določenem roku dokaže s predložitvijo ustreznih listinskih dokazil.

Ker je Vrhovno sodišče že zavzelo stališče, da navadna vročitev gradbenega dovoljenja, to je vročitev, ki ni opravljena osebno z vročilnico v skladu z 87. členom ZUP in 69. členom ZGO-1, osebi ne priznava oziroma ne daje položaja stranke oziroma stranskega udeleženca v postopku izdaje gradbenega dovoljenja, vprašanje, ki ga revidentka izpostavlja, ni pomembno pravno vprašanje v smislu 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, saj gre za že rešeno pravno vprašanje.

Tožnik v upravnem sporu je lahko le oseba, ki je bila stranka ali stranski udeleženec v postopku izdaje upravnega akta.

Na dejstvo, da je bil osebi priznan položaj stranskega udeleženca, pa je mogoče sklepati tudi na podlagi konkludentnih dejanj upravnega organa – npr. na podlagi tega, da je osebo povabil na ustno obravnavo, ji vročil odločbo na način, ki se zahteva za vročanje odločb strankam v postopku, da je kot dovoljeno obravnaval njeno pritožbo (je ni zavrgel iz razloga, ker jo je vložila neupravičena oseba) ipd. V postopku za izdajo gradbenega dovoljenja in njegovo spremembo se izdana odločba vroči tako strankam in stranskim udeležencem, kot tudi drugim subjektom, za katere je zakonodajalec menil, da morajo biti seznanjeni s temi odločbami. Razlika je v tem, da se prvim vroči z vročilnico po ZUP, drugim subjektom pa le pošlje (navadno). Procesna predpostavka za odločanje o začasni odredbi je obstoj tožbe v upravnem sporu.

Ni mogoče sprejeti stališča, da je bila tožnici z opravljeno „navadno“ vročitvijo prvostopenjskih upravnih odločb priznan položaj stranske udeleženke v postopku, saj je odločbi prejela kot drug subjekt iz 69. člena ZGO-1. Zato niti dejstvu, da je tožnica v odredbah na koncu obeh odločb navedena kot oseba, ki ji je treba odločbi vročiti, ni mogoče pripisati večjega pomena, kot izhaja iz navedene določbe ZGO-1 – da se ji pošlje odločba. Oseba ne more sprožiti upravnega spora zoper upravni akt, ki je bil izdan v postopku, v katerem bi po svojem mnenju morala sodelovati, vse dotlej, dokler ji organ ne prizna položaja stranke.