83. člen ZUP

Odločba št. 06152-602/2019-7 z dne 24. 3. 2020, ki je podlaga za izdajo izpodbijanega sklepa o izvršbi, tožnici ni bila nikoli vročena, zato tudi niso mogle nastopiti pravne posledice, ki iz nje izhajajo, to je izvršljivost odločbe. Posledično niso bili podani pogoji za izdajo izpodbijanega sklepa o dovolitvi izvršbe in je tak sklep nezakonit. Odločba, ki ni bila vročena, sicer ne more učinkovati, vendar to ne pomeni, da je zaradi te hibe neobstoječa. Odločba je izdana in obstoji, da bo učinkovala, jo je treba le vročiti pravi stranki (tožnici). Izpodbijani sklep zato ni izdan na neobstoječi podlagi, temveč na podlagi odločbe, glede katere še niso izpolnjeni zakonski pogoji za nastop izvršljivosti. To pa je razlog za nezakonitost izpodbijanega sklepa in njegovo odpravo, ne pa ugotovitev ničnosti.

Tožena stranka v pritožbi pravilno izpostavlja napačnost stališča sodišča prve stopnje, da za uporabo 96.a člena ZUP niso izpolnjeni pogoji, ker naj bi bilo vročanje z javnim naznanilom mogoče le v primerih, ko je stranka že seznanjena s tekom postopka ali je med postopkom spremenila naslov, pa o tem ni obvestila organa. Člen 96.a ZUP namreč posebej ureja situacijo, ko oseba še ni sodelovala v postopku in ji je treba vročiti pisanje, ima naslov za vročanje, pa se ugotovi, da tam dejansko ne prebiva. Pravilna je pritožbena navedba, da niti iz določb ZUP niti iz določb ZPPreb-1 ne izhaja obveznost tožene stranke, da bi v primeru, kot je konkretni, morala sprožiti postopek ugotavljanja dejanskega prebivališča tožnika. Pritožba pravilno izpostavlja neutemeljenost očitkov sodišča prve stopnje o vročanju po detektivu in v času dopusta tožnika. Zakonodaja ne prepoveduje vročanja pisanj v času dopusta delavca. Iz določb ZUP pa tudi ne izhaja, da bi morala biti osebna vročitev opravljena izključno preko pošte, temveč jo lahko v skladu s tretjim odstavkom 83. člena ZUP opravi tudi organ po svoji uradni osebi ali po pravni ali fizični osebi, ki opravlja vročanje kot svojo dejav

Ob tem, ko iz tretjega odstavka 83. člena ZUP izhaja, da organ dokumente vroča po svoji uradni osebi ali po pravni ali fizični osebi, ki opravlja vročanje dokumentov kot svojo dejavnost, iz prvega odstavka 87. člena ZUP pa, da se odločbe, od vročitve katerih začne teči rok, vročijo osebno tistemu, kateremu so namenjeni, so pritožbeni očitki o nezakoniti vročitvi spornega plačilnega naloga storilki s strani policista storilki v roke, neutemeljeni.

Ni mogoče zaključevati o obstoju dejstva tožnikovega imetništva radijskega ali televizijskega sprejemnika v letu 2004, saj ni dokazano, da mu je bil vročen poziv z dne 23. 9. 2004 ter da je mogel podati pisno izjavo v smislu tedaj veljavnega ZRTVS, da nima svojega ter v svojih prostorih tudi ne uporablja tujega radijskega ali televizijskega sprejemnika, s katero bi obstoj pravne domneve izpodbijal ter dokaz(ov)al, da radijskega ali televizijskega sprejemnika nima. Navedeno pomeni, da na podlagi pravne domneve imetništva radijskega ali televizijskega sprejemnika, ker je šlo za nepravilen zaključek o njenem obstoju, tožnik ni bil pravilno uvrščen v evidenco zavezancev za plačilo RTV prispevka pri prvostopenjskem organu, na katero se ta organ sklicuje v svoji odločbi (38., 39. člen ZRTVS-1), in mu ni bilo mogoče izdati odločbe o plačilu RTV prispevka za leto 2019.

Vročanje je v upravnem postopku dolžnost upravnega organa, ki je odločbo izdal. Ta organ je tudi odgovoren za zakonito in pravilno izvedbo postopka vročanja (VI. Poglavje ZUP, 83. člen in nasl.). O tem, da je bila odločba ali drug dokument (osebno) vročena, mora pridobiti in v postopku s pravnimi sredstvi predložiti vročilnico (97. člen ZUP) ali druge dokaze. V primeru nastopa fikcije vročitve pri presoji, ali je bila vročitev zakonito opravljena na podlagi tretjega in četrtega odstavka 87. člena ZUP, je sodišče dolžno upoštevati in po načelu proste presoje dokazov (8. člen ZPP) vrednotiti vsa dejstva in dokaze, ki so jih predložile stranke upravnega spora glede na okoliščine posameznega primera. Pri tem pa je tudi pomembno, da je upravni organ (toženka) tisti, na katerem je dokazno breme o tem, da je bil postopek vročanja izpeljan zakonito in ne na stranki upravnega postopka (tožniku). Tako še posebej velja, da tožnik ni dolžan dokazati negativnih dejstev v zvezi s tem, npr. da sporočilo o prispelem pismu ni bilo puščeno v njegovem hišnem predalčniku. To bi glede na njegov pravni položaj, ko je v postopku vročanja zgolj naslovnik oziroma prejemnik pisanja in ne uradna ali

Iz podatkov upravnega spisa ne izhaja, da bi bili izpolnjeni pogoji za vročanje poziva tožeči stranki za dopolnitev vloge po elektronski poti. Stranka namreč prošnje za dodelitev brezplačne pravne pomoči ni poslala v elektronski obliki pač pa po pošti v fizični obliki, organu pa tudi ni sporočila, da želi vročitev dokumentov v varni elektronski predal, organ pa iz okoliščin tudi ni mogel zanesljivo ugotoviti, da ima tožeča stranka varni elektronski predal, ki je pogoj za elektronsko vročanje pisanj.

Neutemeljen je ugovor tožene stranke, da je tožba prepozna, saj iz podatkov upravnega spisa ni razvidno, da bi bil sklep tožnici vročen skladno z določbami ZUP. Čeprav je na sklepu končna odredba, da se sklep vroči naslovniku z osebno vročitvijo, vročilnice, ki bi to izkazovala, v upravnem spisu ni. Vročanje z vložitvijo v elektronski predal, ki ni varen elektronski predal, pa ni bilo pravilno. Pravna podlaga, na kateri temelji sprejeta odločitev, v obrazložitvi izpodbijanega sklepa ni navedena niti ni odločitev glede na konkretno in relevantno pravno podlago obrazložena.

V obravnavani zadevi je bil tožniku poziv nesporno poslan na elektronski naslov odvetniške pisarne in ne v varni elektronski predal in torej neskladno z določbami ZUP o osebnem vročanju. Iz navedenih razlogov po presoji sodišča ni podlage za odločitev, da se pritožba zavrže.

V primeru vročitve pisanja s fikcijo je za ugotovitev datuma vročitve bistven podatek, kdaj je bilo stranki v njenem hišnem predalčniku puščeno obvestilo o prispeli pošti. Ta podatek je razviden iz obvestila upravnemu organu o opravljeni vročitvi, ki ima naravo vročilnice (primerjaj četrti odstavek 97. člena ZUP), vročilnica pa ima kot dokaz opravljene vročitve vse elemente javne listine in zato odkazuje resničnost tistega, kar je v njej potrjeno (169. člen ZUP). Dovoljeno je sicer dokazovati, da so v javni listini dejstva neresnično ugotovljena ali da je sama listina nepravilno sestavljena, npr. da obvestilo o vročanju ni bilo puščeno v tožnikovem predalčniku, kot v obravnavnem primeru zatrjuje tožnik, vendar pa zgolj tožnikova navedba, da obvestila o vročanju ni prejel in da je sklep o davčni izvršbi prejel šele 10. 4. 2017, za kaj takšnega ne zadošča. Iz določb ZUP ne izhaja, da bi morala biti osebna vročitev opravljena izključno preko pošte, temveč jo lahko v skladu s prvim odstavkom 83. člena ZUP opravi tudi organ po svoji uradni osebi, kot je v konkretnem primeru. Vročitev oziroma njena fikcija (v primeru, ko naslovnik pisanja v petnajstdnevnem roku ne dvigne)

Pravica do izjave oziroma pravica do kontradiktornega postopka je v postopku za odvzem dovoljenja kot posebnem upravnem postopku urejena na poseben način. Subjektu nadzora je v postopku za odvzem dovoljenja spoštovanje pravice do izjave oziroma načela kontradiktornosti zagotovljeno s tem, da se z vročitvijo odločbe o začetku postopka seznani z dejstvi in dokazi, ki po mnenju Agencije utemeljujejo začetek postopka, ter s tem, da ima možnost podati izjavo o razlogih za odvzem dovoljenja, v katerih lahko navaja dejstva in predlaga dokaze (318. člen ZZavar). Agencija lahko šele nato izda odločbo o odvzemu dovoljenja, pri čemer pa lahko odločitev opre le na dejstva in dokaze, ki so navedeni v odločbi o začetku postopka oziroma v izjavi subjekta nadzora (drugi odstavek 319. člena ZZavar). Prav tako se mora Agencija v odločbi o odvzemu dovoljenja opredeliti do vseh tistih navedb iz izjave o razlogih za odvzem dovoljenja, ki so dopustne in za odločitev bistvenega pomena. ZZavar ni mogoče razlagati tako, da bi bila ponavljajoča kršitev podana zgolj takrat, ko bi bila istovrstna kršitev ugotovljena v (vsaj) dveh ločenih pregledih poslovanja določene zavarovalno za

Ker je Vrhovno sodišče že zavzelo stališče, da navadna vročitev gradbenega dovoljenja, to je vročitev, ki ni opravljena osebno z vročilnico v skladu z 87. členom ZUP in 69. členom ZGO-1, osebi ne priznava oziroma ne daje položaja stranke oziroma stranskega udeleženca v postopku izdaje gradbenega dovoljenja, vprašanje, ki ga revidentka izpostavlja, ni pomembno pravno vprašanje v smislu 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, saj gre za že rešeno pravno vprašanje.

Za nično ni mogoče izreči odločbe, ki ni bila izdana in ki zaradi neizdaje ni začela pravno učinkovati. Odločba pa se šteje za izdano z dnem vročitve stranki. Ker je izterjava sodnih taks zastarala, tožnik nima pravnega interesa za pritožbo zoper sklep, s katerim sodišče tožnika ni oprostilo plačila sodnih taks, zato se taka pritožba kot nedovoljena zavrže.

Po določbah Zakona o splošnem upravnem postopku lahko sicer organ določi način vročitve (kolikor ne gre za vročanje odločb in sklepov), vendar mora v vsakem primeru, če se sklicuje na nastale posledice (v konkretnem primeru, da tožnik ni predložil zahtevanih dokazil) izkazati, da je bila stranka o tem obveščena. Kolikor gre za vročanje po pošti, se takšna vročitev praviloma dokazuje z vročilnico. Ni pa mogoče šteti, da je bil tožnik obveščen o pozivu zgolj na podlagi okoliščine, da pošta ni vrnila pošiljke. Kadar organ z odločbo ne odloči o vseh vprašanjih, ki so bila predmet postopka, lahko stranka odločbo zaradi nepopolnosti izreka izpodbija s pravnim sredstvom ali pa zahteva izdajo dopolnilne odločbe, pri čemer se izdaja dopolnilne odločbe lahko zahteva tudi v primeru, ko je postopek tekel po uradni dolžnosti.

Tudi po presoji sodišča je vročitev vabila preko družbe za vročanje AAA, na način kot to izhaja iz listin upravnega spisa, šteti kot vročitev, ki je podlaga za prisilni privod.

Čeprav gre v obravnavanem primeru za vročitev poziva za dopolnitev vloge in ne za vročitev odločbe ali sklepa, za kar je po določbi prvega odstavka 87. člena ZUP predpisano obvezno osebno vročanje, je treba po presoji sodišča navedeno določbo razlagati širše. Poziv za dopolnitev vloge je namreč vseboval rok, katerega zamuda je imela za posledico zavrženje tožnikove vloge za brezplačno pravno pomoč, zato bi moral organ, ki je vodil postopek, v skladu z določbo četrtega odstavka 83. člena ZUP zanj odrediti obvezno osebno vročitev. Ker tega ni storil, vročitve, ki je bila opravljena s pisemsko pošiljko, ki ni vsebovala navedene klavzule, ni mogoče šteti kot fikcijo vročitve po določbi četrtega odstavka 87. člena ZUP na kar se sklicuje tožena stranka.