VSL sodba I Cpg 240/2011

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da je dolžna tožena stranka do sklenitve ustrezne pogodbe o ureditvi medsebojnih razmerij povezanih z javnim priobčevanjem fonogramov, tožeči stranki mesečno poročati o obsegu javnega priobčevanja fonogramov pri opravljanju svoje dejavnosti (točka I. izreka sodbe). Sodišče prve stopnje je odločilo tudi, da tožeča stranka sama nosi stroške pritožbe zoper sklep naslovnega sodišča VII Pg 60/2010 z dne 12. 05. 2010 (točka II. izreka).

Zoper sodbo je v pritožbenem roku pritožbo vložila tožeča stranka iz razlogov zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka in pritožbenemu sodišču predlagala, naj izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje s stroškovno posledico.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka utemeljilo na neodpravljivi nesklepčnosti tožbe (4. odstavek 318. člen ZPP).

Po presoji pritožbenega sodišča je izpodbijana odločitev pravilna. Vsak uporabnik avtorskih del mora pridobiti materialne avtorske pravice in plačati nadomestilo za uporabo avtorskih del, sicer krši materialne avtorske pravice. Prvi odstavek 130. člena Zakona o avtorskih in sorodnih pravicah (Ur.l. RS, št. 21/1995 s spremembami, v nadaljevanju ZASP) ureja obveznost uporabnikov fonograma pri javni priobčitvi, da proizvajalcu fonogramov vsakokrat plača enkratno primerno nadomestilo. V 4. odstavku 159. člena pa ZASP uporabnikom varovanih del, ki ta dela uporabljajo na podlagi ZASP brez neizključnega prenosa ustrezne pravice nalaga dolžnost, da mesečno predložijo pristojni kolektivni organizaciji podatke o njihovi uporabi. Kršitev te dolžnosti je opredeljena kot prekršek, ki se sankcionira z denarno globo (2. točka 1. odstavka 185. člena ZASP).

Materialnopravno zmotno je stališče pritožbe, da tožeči stranki določba 4. odstavka 159. člena ZASP daje podlago za uveljavljanje civilnopravnega zahtevka, ki ga uveljavlja v tej pravdi. Kršenje avtorskih pravic ima v civilnopravnem razmerju za posledico uveljavljanje zahtevkov, ki temeljijo na neupravičeno pridobljeni koristi na strani uporabnika varovanih del ali uveljavljanje civilne kazni ali odškodnine (198. člen OZ in 2. in 3. odstavek 168. člena ZASP). Opustitev dolžnosti iz 4. odstavka 159. člena ZASP pa ima za posledico le možno sankcijo o kazenskih določbah 2. točke 1. odstavka 185. člena ZASP.

Ker se 2. točka 1. odstavka 185. člena ZASP izrecno sklicuje na kršitev 4. odstavka 159. člena ZASP, je neutemeljeno pritožbeno sklicevanje na to, da se zakonsko besedilo 2. točke 1. odstavka 185. člena ZASP nanaša zgolj na neizpolnitev obveznosti pošiljanja sporedov uporabljenih del. Prav tako pa je treba še upoštevati, da sodišče lahko toženi stranki naloži, da opravi določeno dejanje le takrat, ko je ta obveznost zapadla do konca glavne obravnave (1. odstavek 311. člena ZPP).

Zaključek sodišča prve stopnje, da ugotovljene nesklepčnosti v zahtevku, kot ga uveljavlja tožeča stranka ni mogoče odpraviti, je glede na povedano pravilno, zato je sodišče prve stopnje na podlagi 4. odstavka 318. člena ZPP tožbeni zahtevek pravilno zavrnilo.

Ker pritožbeno sodišče v okviru uradnega preizkusa izpodbijane sodbe ni ugotovilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 350. člena ZPP, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določilih 1. odstavka 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP.