VSRS Sklep in sodba III Ips 198/2008

Revizija glede plačila 19.278,92 EUR z obrestmi se zavrže.

Revizija glede plačila 67.553,33 EUR z obrestmi se zavrne.

Tožnik sam krije stroške revizije.

Dosedanji potek postopka.(1)

1Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku(2) z uvodoma navedeno sodbo zavrnilo zahtevek tožnika, da mu toženki nerazdelno plačata 86.832,25 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19.278,92 EUR(3) od 18. 6. 2002 do plačila, od 23.134,70 EUR(4) od 31. 12. 2003 do plačila, od 27.761,64 EUR(5) od 31. 12. 2004 do plačila in od 16.656,99 EUR(6) od 15. 5. 2004 do plačila (1. točka izreka), s tem, da je tožnik sam kril pravdne stroške (3. točka izreka), medtem ko je bil prvi toženki dolžan povrniti 3.915,25 EUR pravdnih stroškov, drugi toženki pa 4.489,23 EUR pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od šestnajstega dne od vročitve sodbe do plačila (2. točka izreka).

2Sodišče druge stopnje je z uvodoma navedeno sodbo zavrnilo pritožbo tožnika in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (prvi odstavek izreka), s tem, da je tožnik sam kril pritožbene stroške (drugi odstavek izreka).

3Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo »z vseh revizijskih razlogov«. Predlagal je razveljavitev izpodbijane sodbe z vrnitvijo zadeve sodišču druge stopnje v novo odločanje. Pri tem je zahteval povrnitev stroškov z revizijo.

4Tožnik je naslovnemu sodišču predlagal tudi oprostitev plačila sodne takse za revizijo. Ker Vrhovno sodišče ni stvarno pristojno za odločitev o takšnem predlogu, bo po odločitvi o reviziji tožnikov predlog odstopilo stvarno pristojnemu sodišču prve stopnje.

5Revizija je bila vročena toženkama, ki pa njo nista odgovorili.

6Revizija je bila vročena tudi Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Povzetek ugotovljenega dejanskega stanja.

7Tožnik svoj zahtevek utemeljuje s tem, da naj bi družba U. d. o. o. zaradi nezmožnosti uporabe poslovnih prostorov 10. 4. 2002 odpovedala podizvajalsko pogodbo ter da naj bi v letih 2002-2005 ne mogla obratovati.

8Tožnik je prvi toženki prodal poslovni prostor, ki ga je ta oddala v najem drugi toženki, ta pa v podnajem družbi N. d. o. o. V času od 7. 3. 2002 dalje je prišlo do prekomerne obremenitve vmesne plošče. Podnajemnik je namreč z ogromno težo palet vmesno ploščo preobremenil tako, da je prišlo do poškodb konstrukcije objekta, v katerem je bil poslovni prostor.

Uporabljeni predpisi.

9Spremembe in dopolnitve Zakona o pravdnem postopku, uveljavljene 1. 10. 2008, na odločanje o reviziji niso vplivale, ker je bila sodba sodišča prve stopnje izdana pred tem dnem (drugi odstavek 130. člena ZPP-D; Ur. l. RS, št. 45/2008), in sicer 6. 2. 2008.(7)

10Do škodnega dogodka (prekomerne obremenitve vmesne plošče) je prišlo v času od 7. 3. 2002 dalje. Ker so takrat (že od 1. 1. 2002) veljale določbe Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. l. RS, št. 83/2001), Vrhovno sodišče za odločanje o reviziji ni uporabil določb Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR).

Revizija delno ni dovoljena.

11Tožnik (v nadaljevanju tudi revident) je vtoževal plačilo 19.278,92 EUR zaradi odpovedi pogodbe, torej kot navadno škodo, in plačilo 67.553,33 EUR kot izgubljeni dobiček (v letih 2003-2005). Ker gre za dve različni obliki škode (132. člen OZ), ki se razlikujeta tako glede dejanskih prvin vzročne zveze kot glede dejanskih prvin nastanka škode (drugi in tretji odstavek 168. člena OZ), je za dovoljenost revizije odločilna vrednost vsakega odškodninskega zahtevka posebej (drugi odstavek 41. člena ZPP).(8)

12Ker znesek, ki ga je revident vtoževal kot navadno škodo, ne presega 20.864,63 EUR (490. člen ZPP), je Vrhovno sodišče revizijo glede plačila 19.278,92 EUR (z obrestmi) na podlagi 377. člena ZPP kot nedovoljeno zavrglo, ker tega ni storilo že sodišče prve stopnje (I. točka izreka).

Revizija v preostalem delu ni utemeljena.

13Revident je ponovil, da je vtoževana škoda posledica zmanjšanja vrednosti nepremičnine, ki se je uporabljala za poslovno dejavnost, in izpada na dohodku.

14Sodišče druge stopnje je pritrdilo sodišču prve stopnje, ki je po izpeljanem dokaznem postopku presodilo, da toženkama ni mogoče očitati protipravnega ravnanja (kot ene od kumulativnih predpostavk splošnega civilnega delikta), saj sta po tistem, ko sta izvedeli za preobremenitev vmesne plošče, poskrbeli za to, da je bila plošča razbremenjena (na dovoljeno mero). Teh ugotovitev Vrhovno sodišče ni preizkušalo, saj zaradi svoje dejanske narave ne morejo biti predmet revizijskega preizkusa (tretji odstavek 370. člena ZPP).

15Sodišče druge stopnje je v zvezi z ugotovljeno razbremenitvijo vmesne plošče zaključilo, da sta toženki odpravili vzrok, ki je oteževal uporabo tožnikove nepremičnine. S tem je sodišče druge stopnje očitno (pravno gledano) zaključilo, da sta toženki odstranili škodno nevarnost (prvi odstavek 133. člena OZ), ne pa tudi nujno, da sta toženki vzpostavili prejšnje stanje (prvi odstavek 164. člena OZ). Vendar pa revident v postopku s pritožbo ni izpodbijal dejanskih ugotovitev, na podlagi katerih je sodišče prve stopnje zaključilo, da tožnik ni upravičen do plačila izgubljenega dobička(9) (da bi to lahko bilo upoštevno v postopku z revizijo). Poleg tega ni bila naloga sodišča, da (glede na podane trditve in priložene listine) ugotovi, koliko škode je tožnik dejansko utrpel, temveč je bila naloga tožnika, da nastalo škodo dokaže.

16Revident se je skliceval tudi na solidarno odškodninsko odgovornost prve toženke kot lastnice nepremičnine, druge toženke kot najemnice nepremičnine in podnajemnika druge toženke kot dejanskega uporabnika nepremičnine.

17Več oseb sicer solidarno odgovarja za škodo, vendar le, če so jo povzročile skupaj (prvi odstavek 186. člena OZ). Vendar pa toženkama glede na poprej navedeno ni mogoče očitati protipravnega ravnanja. Zaključek o odgovornosti je sicer pravne narave, vendar pa temelji na dejanskih ugotovitvah, ki niso predmet revizijskega preizkusa. Poleg tega tožnik ni zatrjeval, da bi v obravnavanem primeru morebiti šlo za škodo od nevarne stvari, za katero odgovarja njen imetnik, ali da bi šlo za škodo od nevarne dejavnosti, za katero odgovarja tisti, ki se z njo ukvarja (150. člen OZ).

18Revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava navedenem ni podan, medtem ko revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka ni bil konkretiziran. Zato je Vrhovno sodišče v ponovljenem postopku(10), potem ko je odgovorilo na bistvene revizijske navedbe, revizijo glede plačila 67.553,33 EUR (z obrestmi) na podlagi 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo (II. točka izreka).

Odločitev o stroških.

19Tožnik z revizijo ni uspel. Zato v skladu s prvim odstavkom 165. člena ZPP v povezavi s prvim odstavkom 154. člena ZPP sam krije stroške revizije (III. točka izreka).

---.---

Op. št. (1): Gre za zadevo, v kateri je bila ponovno vložena revizija (zadeva je bila prvič vpisan pod opr. št. III Ips 40/2007).

Op. št. (2): Na podlagi sklepa Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 8/2006 z dne 26. 10. 2006, s katerim je razveljavilo vmesno sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani VIII Pg 183/2003-30 z dne 19. 10. 2005 glede zahtevka tožnika na plačilo izgubljenega dobička in zadevo vrnilo v novo sojenje.

Op. št. (3): Šlo naj bi za škodo zaradi odpovedi pogodbe v višini 4,620.000,00 SIT.

Op. št. (4): Šlo naj bi za izpad dohodka v letu 2003 v višini 5,544.000,00 SIT.

Op. št. (5): Šlo naj bi za izpad dohodka v letu 2004 v višini 6,652.800,00 SIT.

Op. št. (6): Šlo naj bi za izpad dohodka v letu 2005 v višini 3,991.680,00 SIT.

Op. št. (7): Zato Vrhovno sodišče ni uporabilo novelirane določbe petega odstavka 367. člena ZPP, ki se glasi: »Vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe se ne glede na drugi odstavek 41. člena tega zakona ugotovi s seštevkom vrednosti posameznih zahtevkov oziroma delov teh zahtevkov, ki so še sporni, če je odločitev o reviziji odvisna od rešitve pravnih vprašanj, ki so skupna za vse navedene zahtevke, ali če so posamezni zahtevki med seboj tako povezani, da je odločitev o posameznem zahtevku odvisna od odločitve o drugem zahtevku.«

Op. št. (8): Glej sklep VS RS III Ips 210/2008 z dne 14. 7. 2009 (in v njegovi opombi 3 navedene smiselno enake sklepe).

Op. št. (9): Gre za naslednje ugotovitve: da je bila vmesna plošča razbremenjena že 28. 3. 2002, to je že tretji dan po tem, ko naj bi tožnik začel z deli po podizvajalski pogodbi z družbo U. d. o. o.; da tožnik ni dokazal, da je v letih 2003 in 2004 ponovno prišlo do polnjenja skladišča z ogromnimi količinami proizvodov E., zaradi česar naj bi bile obremenitve vmesne plošče še večje, tako da je moral že pridobljeno delo odpovedati; da tožnik ni zatrjeval niti dokazal, da je brezuspešno iskal druge poslovne prostore, kjer bi lahko nadaljeval z opravljanjem poslovne dejavnosti; ter da tožnik (predvsem ob upoštevanju negativnega poslovanja v letu 2002, na podlagi katerega je utemeljeval rast celotnega izgubljenega dobička v letih 2003-2005 in navedeno rast celo vsako leto povečeval za nadaljnjih 20%) ni dokazal višine zatrjevane materialne škode.

Op. št. (10): Prvič je Vrhovno sodišče revizijo s sklepom III Ips 40/2007-3 z dne 6. 6. 2007 zavrglo (1) ker pri sklepu, s katerim je sodišče druge stopnje ugodilo pritožbama obeh toženk ter razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje o zahtevku tožnika na povrnitev izpada dohodka in zadevo vrnilo v novo sojenje, ni šlo za sklep, s katerim bi bil postopek pravnomočno končan; in (2) ker vrednost spornega predmeta tistega dela sodbe sodišča druge stopnje, s katero je ugodilo pritožbama obeh toženk ter spremenilo vmesno sodbo sodišča prve stopnje tako, da je zavrnilo zahtevek tožnika na plačilo odškodnine za manjvrednost njegovega poslovnega prostora ter na povrnitev stroškov izdelave cenitvenega poročila gradbene stroke in strokovnega mnenja, ni presegala 20.864,63 EUR (prej 5,000.000,00 SIT).