VSL sodba II Cp 3588 /2010

Pritožba se zavrne in se potrdi vmesna sodba sodišča prve stopnje.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano vmesno sodbo ugotovilo, da je tožbeni zahtevek po temelju utemeljen, ker je odvetnik kršil mandatno pogodbeno obveznost, tožniku pa ni mogoče očitati soprispevka k škodnemu dogodku.

Toženka vlaga pritožbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevek zavrne oziroma sodbo razveljavi in zadevo vrne prvemu sodišču v novo sojenje. Zmotno je bilo uporabljeno materialno pravo glede zastaranja. Zatrjevana škoda je nastala zaradi napake odvetnika v trenutku, ko je bil zamujen rok za vložitev predloga za nadaljevanje postopka, ki je miroval od 5. 11. 1998, oziroma najkasneje z izdajo sklepa o ustavitvi postopka zaradi umika tožbe z dne 19. 5. 1999. Petletni zastaralni rok se je iztekel 19. 5. 2004. Tožba je bila vložena dne 13. 3. 2005, zato terjatev tožnika zastarala. Zmotna je ugotovitev prvega sodišča, da neaktivnost tožnika ni pripomogla k nastanku škode, niti ni povzročila višje škode, ki bi sicer nastala. Stranka, ki pooblasti odvetnika za opravljanje določenih pravnih poslov, ima sodelovalno dolžnost, da odvetnika obvesti o selitvi iz države in mu da navodila za zastopanje v konkretni zadevi. Do opustitve dejanja s strani zavarovanca toženke je prišlo v posledici neaktivnosti tožnika, ker odvetniku ni sporočil, da se je izselil iz države. Tožnik je vzpostavil stik z odvetnikom šele leta 2003, zaradi česar je bilo vprašljivo njegovo vztrajanje pri vloženi tožbi. Tožnikova neaktivnost je v vzročni zvezi z ravnanjem, ki ga je opustil odvetnik.

Pritožba ni utemeljena.

Tožnik zahteva plačilo odškodnine zaradi kršitve obveznosti, ki jih je prevzel odvetnik s sprejemom pooblastila za zastopanje tožnika, kar pomeni, da gre za poslovno odškodninsko terjatev. Odškodninska terjatev za škodo, ki je nastala s kršitvijo pogodbenega razmerja, zastara v času določenem za zastaranje te obveznosti (tretji odstavek 376. člena ZOR (1)), to je v splošnem petletnem zastaralnem roku (371. člen ZOR). Zastaralni rok začne v skladu s prvim odstavkom 361. člena ZOR teči prvi dan po dnevu, ko je upnik imel pravico terjati izpolnitve obveznosti.

Tožnik je pooblastil odvetnika M. J., da ga zastopa v postopku pred delovnim sodiščem, ker mu je delodajalec izplačal prenizko plačo. Po ugotovitvah sodišča prve stopnje, ki jih toženka ne izpodbija, se odvetnikovo nepravilno ravnanje kaže v zamudi rokov sodnega postopka, zaradi katere je bil ustavljen postopek zaradi fikcije umika tožbe (s sklepom Delovnega in socialnega sodišče v Ljubljani I Pd 5920/94 z dne 19.5.1999) in v ravnanju obveščanja tožnika o sklepu o ustavitvi postopka. Odvetnik je tožniku o ustavitvi postopka pisal na njegov zadnji znani naslov, vendar se je po ugotovitvi, da se je odselil, odločil, da o njegovem prebivališču ne bo poizvedoval, čeprav je tako ravnal v drugih zadevah. Odločil se je, da bo počakal na vsebinsko odločitev sodišča v ostalih podobnih zadevah, kjer je zastopal sodelavce tožnika.

Prevzemnik naročila (odvetnik) mora izvršiti naročilo po prejetih navodilih kot dober gospodarstvenik oziroma kot dober gospodar, pri tem mora ostati v njegovih mejah in v vsem paziti na naročiteljeve interese, ki mu morajo biti vodilo (751. člen ZOR). Prevzemnik naročila ima dolžnost, da poroča naročniku o izpolnjevanju naročila. Odvetnik pogodbeno sprejetih obveznosti, vključno z obveščanjem o stanju pravde in o ustavitvi postopka, ni izvajal. Glede na posebnost mandatnega razmerja ni mogoče sprejeti stališča, da v obravnavni zadevi začne teči zastaranje najkasneje z izdajo sklepa o ustavitvi postopka. Odločilno je, kdaj je tožnik lahko ugotovil, da mu je nastala škoda zaradi ravnanja prevzemnika posla, ki niso bila v skladu z dogovorjeno skrbnostjo in zato predstavljajo kršitev pogodbenih obveznosti. Zastaranje prične teči šele takrat, ko stranka izve za okoliščine, ki so potrebne, da svoj zahtevek uveljavi (prim. odločbe VSL II Cp 680/2009, II Cp 619/2009, II Cp 3850/2008). Šele takrat se rodi njena tožba. Zaradi vložene tožbe je tožnik utemeljeno verjel odvetniku, da so s tem zavarovane njegove pravne koristi, zato sklep o ustavitvi postopka sam po sebi še ne dopušča zaključka, da se je tožnik takrat seznanil s škodo, ki izvira iz pogodbene obveznosti in da od takrat dalje teče zastaralni rok. Odvetnik je tožnika šele leta 2002 seznanil, da je bil postopek pred delovnim sodiščem ustavljen in da zaradi njegove napake v sodnem postopku ne bo dobil plačila od delodajalca, in da ima možnost zahtevati povrnitev škode od zavarovalnice iz naslova zavarovanja odvetniške odgovornosti. Šele od leta 2002 je tožnik razpolagal s podatki, da mu je nastala škoda zaradi neskrbnega ravnanja odvetnika, zato terjatev tožnika ni zastarala.

Neutemeljeno je pritožbeno vztrajanje, da je do opustitve (potrebnega) ravnanja odvetnika prišlo zaradi neaktivnosti tožnika. V obravnavanem primeru tožnik res ni kazal skrbnosti za sam potek sodnega postopka. Potem ko je pooblastil odvetnika za zastopanje v sodnem postopku, se je izselil iz Republike Slovenije, ne da bi spremembo naslova sporočil odvetniku. Vendar navedena ravnanja tožnika ne vplivajo na zmanjšanje odvetnikove odgovornosti (primerjaj 192. člen ZOR), saj niso v vzročni zvezi z nastalo škodo. Do ustavitve sodnega postopka je prišlo zaradi malomarnosti odvetnika (ker ni pristopil na narok in ker je zamudil rok za predlaganje nadaljevanje postopka) in ne zato, ker se je tožnik izselil iz Slovenije, ne da bi odvetnika o tem obvestil in mu sporočil nov naslov. Tožnik je pooblastil odvetnika za opravljanje dejanj v sodnem postopku zaradi uresničitve njegovih interesov. Mandatar (odvetnik) pa se sme odmakniti od dobljenega naročila samo s soglasjem naročitelja (752. člen ZOR). Tožnikove neaktivnosti ni mogoče šteti za soglasje k umiku tožbe, in da ni bil zainteresiran za vodenje sodnega postopka na podlagi že vložene tožbe. Izključna odgovornost za škodni dogodek je na odvetniku, ki je kršil pogodbene obveznosti in zakonske dolžnosti.

Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni in ker prvo sodišče ni storilo kršitev, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških je vsebovana v odločitvi o zavrnitvi pritožbe. Toženka s pritožbo ni uspela, zato ni upravičena do povrnitve stroškov pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP).

-----------------------------------------------------------

(1) Zakon o obligacijskih razmerjih, Ur. l. RS, št. 29/78 s kasnejšimi spremembami, ki se uporablja na podlagi 1060. člena Obligacijskega zakonika – OZ.