VSM sodba II Kp 867/2009

Pritožba zagovornika obd. V.Z. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obdolženec se oprosti plačila sodne takse, potrebni izdatki in nagrada njegovega zagovornika pa se izplačajo iz proračuna.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje obdolženca V.Z. spoznalo za krivega storitve nadaljevanega kaznivega dejanja spolnega napada na otroka po drugem v zvezi s prvim odstavkom 183. člena Kazenskega zakonika (KZ) in mu po drugem odstavku 183. člena KZ izreklo kazen pet let zapora. Po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je odločilo, da obremenjujejo stroški kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP proračun, po prvem odstavku 97. člena ZKP se nagradi zagovornikov odvetnikov N.G. in B.P., ki sta bila postavljena po uradni dolžnosti, izplačata iz proračuna, na podlagi tretjega odstavka 97. člena ZKP pa se iz proračuna izplačajo tudi potrebni izdatki in nagrada pooblaščenca oškodovanke odvetnika V.S. ml..

2Proti takšni sodbi se je pritožil zagovornik obdolženca zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter odločbe o kazni. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3Pritožba ni utemeljena.

4Zagovornik obdolženca v pritožbi uveljavlja pritožbeni razlog bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 1. točke prvega odstavka 371. člena ZKP z navedbo, da ugotavlja, da je v zadevi sodil tričlanski senat, čeprav bi glede na zagroženo kazen moral soditi senat petih sodnikov.

5Pritožnik nima prav. Iz zapisnikov o glavni obravnavi z dne 23.6.2009, 22.9.2009 in 6.10.2009 je razvidno, da je v zadevi na vseh narokih sodil senat petih sodnic, in sicer okrožne sodnice T.R. kot predsednice in okrožne sodnice A.L. ter M.K., E.F. in C.A., na njih pa je bil vselej, razen državnega tožilca oziroma tožilke, pooblaščenca oškodovanke in obdolženca, prisoten zagovornik, torej pritožnik, ki je po vsakem naroku tudi prejel zapisnik o glavni obravnavi, iz zapisnikov pa ni razvidno, da bi imel pripombe na sestavo senata. Pritožnik ne zatrjuje, da razpravljajoči senat ni bil pravilno sestavljen, temveč v pritožbi le „ugotavlja, da je v tej zadevi sodil tričlanski senat“, pri čemer očitno meri na pomoto v uvodu pisno izdelane sodbe, kjer je izostala navedba dveh članic senata. Zapisnik o glavni obravnavi je javna listina, ki verodostojno izraža njen potek in vsebino in v resničnost zapisanega pritožbeno sodišče ni dvomilo. Glede na okoliščino, da v uvodu drugopisa izpodbijane sodbe, ki vsebuje obrazložitev, niso navedene vse članice senata sodišča prve stopnje, ki je v obravnavani zadevi na prvi stopnji sodilo, pa je skladno s četrtim odstavkom 86. člena ZKP pregledalo zapisnik o posvetovanju in glasovanju z dne 6.10.2009 na list. št. 631 in ugotovilo, da ga je podpisalo vseh pet članic senata in zapisnikarica, zaradi česar je vsak dvom v pravilnost sestave senata odpadel. Sodišče prve stopnje bo zato, ker uvod drugopisa sodbe ni skladen z zapisnikom o tajnem posvetovanju o glasovanju, torej ker se glede sestave senata ne ujema z izvirnikom sodbe, njen drugopis po uradni dolžnosti popravilo tako, da bo skladno z določilom prvega odstavka 365. člena ZKP izdalo sklep o popravi, kjer bo to pomanjkljivost v uvodu drugopisa sodbe odpravilo z navedbo vseh članic senata. Uvod pa bo popravilo tudi v napačni navedbi, da je bila glavna obravnava v obravnavani zadevi javna, kot je pomotoma zapisano, saj ne odraža sicer pravilne odločitve sodišča, da javnost z glavne obravnave izključi. To je v skladu z določilom 295. člena ZKP zaradi narave kaznivega dejanja in varstva tajnosti osebnega življenja obdolženca in oškodovanke sodišče prve stopnje upravičeno storilo. Po obrazloženem zagovornikova pritožba, ko uveljavlja pritožbeni razlog bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 1. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ni utemeljena.

6Sodišče prve stopnje dejanskega stanja ni ugotovilo zmotno in tudi ne nepopolno. Vsa odločilna dejstva so bila na prvi stopnji pravilno in popolno ugotovljena, zbrano dokazno gradivo je bilo pravilno ocenjeno, sodišče prve stopnje pa je v svoji sodbi tudi prepričljivo obrazložilo, zakaj šteje, da je obdolžencu očitano nadaljevano kaznivo dejanje dokazano. Pritožbeno sodišče zato v celoti sprejema in povzema dejanske in pravne zaključke prvostopenjske sodbe kot pravilne, v zvezi s pritožbenimi izvajanji obdolženčevega zagovornika pa še dodaja:

7Pritožnik poudarja, da v obravnavani zadevi ni očividca, ki bi časovno oddaljen dogodek videl in potrdil oškodovankine navedbe, na težavnost ugotavljanja pravilnega dejanskega stanja pa kaže dejstvo, da je pritožbeno sodišče sodbo dvakrat razveljavilo. Po njegovi oceni je sodba neprepričljiva, sodišče prve stopnje pa je oškodovanki, ki je obdolženca ovadila več let po domnevnem dejanju, neutemeljeno verjelo, čeprav se je že pred dogodkom zdravila pri pedopsihiatru in je bila vzgojno problematična, obdolženca pa je ovadila na pobudo matere, ker naj ne bi plačeval preživnine. Prav tako ni upoštevalo navedbe priče Z.Ž., da je oškodovanka manipulirala in se zatekala v laž in da ni omenila posilstva, pa tudi ne zahteve pritožbenega sodišča, da mora dr. B. dopolniti izvedensko mnenje po pregledu oškodovanke.

8Pritožba nima prav. Sodišče prve stopnje ni imelo razloga za drugačen zaključek kot ga je sprejelo, to je, da je obdolžencu storitev očitanega nadaljevanega kaznivega dejanja dokazana. Okoliščina, da pri dejanju ni bilo očividca, ki bi o resničnosti oškodovankinih navedb pričal, glede na naravo kaznivega dejanja ni nerazumljiva, temveč pričakovana, enako kot dejstvo, da oškodovanka očetovega ravnanja ni mogla prijaviti neposredno po dogodku. Kazenske ovadbe, podane zaradi spolnih zlorab otrok, storjenih v okviru družine, kjer so storilci osebe, ki bi morale otroku nuditi zaščito, so zaradi teh okoliščin večinoma podane po preteku določenega časa, ko oškodovanci o tem zmorejo spregovoriti. Iz mnenja izvedenke psihologinje dr. A.U., ki je tudi po oceni pritožbenega sodišča strokovno, pa prav tako izhaja, da oškodovanka dogodka, ker ni nikjer našla podpore, ni mogla takoj prijaviti, in da tudi sicer otrok, ki doživi takšen dogodek, tega nikoli ne zaupa komu takoj, saj doživi travmo in ga mučijo občutki krivde (izvedenka dr. A.U. – list. št. 623). Okoliščina, da je bila oškodovanka kot otrok obravnavana pri pedopsihiatrinji, kar izpostavlja pritožba, ne vpliva na dejstvo, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo, pri čemer pritožba prezre, da je imela oškodovanka težave, tudi vzgojne, zato, ker je odraščala v neurejenih razmerah in v okolju, ki je ni vzpodbujalo (socialna anamneza in poročili Centra za socialno delo – list. št. 76 – 81). Vedenje oškodovanke, ki ga je zaznala priča Z.Ž., pa je posledica teh okoliščin, in ne želje oškodovanke, da očeta po krivem ovadi, kot skuša prikazati pritožba. Zaključek, da je oškodovanka obdolženca ovadila na prigovarjanje matere, ker naj ne bi plačeval preživnine, kar še navaja pritožba, bi bil glede na vse ugotovljeno napačen in brez podlage, sicer pa ovadba na plačevanje preživnine niti ne more vplivati. Sodišče prve stopnje je, ko je v predmetni zadevi sodbo drugič razveljavilo, naložilo sodišču prve stopnje, da mora postopek v zvezi z delom izvedenca psihologa dokončati tako, da bo izvedenec oškodovanko pregledal in podal popoln izvid in mnenje. V ponovljenem sojenju je takšno zahtevo pritožbenega sodišča prvostopenjsko sodišče s postavitvijo nove izvedenke izpolnilo, ker je izvedenka dr. A.U. svoje delo opravila v celoti, tudi pregledala oškodovanko, kar v prejšnjem sojenju ni bilo storjeno, nato pa izdelala za ta postopek uporabno, sprejemljivo in izčrpno mnenje. Na podlagi vseh ugotovljenih okoliščin pa je tudi po mnenju pritožbenega sodišča zaključek, da je obdolženec storil očitano nadaljevano kaznivo dejanje, pravilen.

9Po obrazloženem se pokaže, da pritožbena izvajanja obdolženčevega zagovornika ne morejo omajati pravilnosti na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja in je zato njegova pritožba zoper prvostopenjski krivdni izrek neutemeljena.

Zagovornik obdolženca izpodbija sodbo v odločbi o kazni in navaja, da je korektnost izvedenskega mnenja dr. A.U. vprašljiva, sodišče prve stopnje pa bi kot tehtno olajševalno okoliščino moralo upoštevati, da je kaznivo dejanje časovno močno odmaknjeno, sicer pa niti ni navedlo, kakšna bi naj bila obdolženčeva predkaznovanost. Pritožba tudi v tem delu ni utemeljena. Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da ni nobenega razloga za spremembo obdolžencu izrečene kazni njemu v korist. Ob pravilnem vrednotenju teže obravnavanega kaznivega dejanja, stopnje njegove krivde in vseh drugih, za izbiro in odmero kazenske sankcije upoštevnih okoliščin, je sodišče prve stopnje obdolžencu izreklo po vrsti in višini povsem primerno kazen. Kot je pritožbeno sodišče že pojasnilo pri razlogih o pravilno ugotovljenem dejanskem stanju, je izvedensko mnenje dr. A.U. prepričljivo in strokovno, sicer pa ga ni mogoče presojati v okviru pritožbe zoper kazensko sankcijo. Pritožba okoliščino, da je bil obdolženec že obsojen, sicer izpostavlja, a pri tem prezre, da sodišče prve stopnje tega ni upoštevalo kot obteževalno okoliščino. Pravilno je kot obteževalno okoliščino upoštevalo nepopravljive posledice, ki jih ima oškodovanka v veliki meri zaradi ravnanja obdolženca, pritožbeno sodišče pa se strinja tudi z zaključkom prvostopenjskega, da kazen, kot jo je izreklo, utemeljujeta teža in zavržnost storjenega kaznivega dejanja ter posledice, ki ga je povzročilo pri oškodovanki. Vse navedeno tudi po prepričanju pritožbenega sodišča, ne glede na časovno oddaljenost kaznivega dejanja, ne dopušča izreka nižje zaporne kazni.

10Iz navedenih razlogov, in ker pritožbeno sodišče pri uradnem preizkusu napadene sodbe ni ugotovilo kršitev zakona iz prvega odstavka 383. člena ZKP, je o pritožbi zagovornika obdolženca odločilo tako, kot je razvidno iz izreka te sodbe (člen 391 ZKP).

11Iz istih razlogov kot sodišče prve stopnje je tudi pritožbeno sodišče obdolženca oprostilo plačila stroškov pritožbenega postopka (četrti odstavek 95. člena in prvi odstavek 97. člena v zvezi s prvim odstavkom 98. člena ZKP).