VSRS Sklep VIII Ips 41/2010

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 27. 7. 2007 nezakonita in da je tožena stranka dolžna pozvati tožnika nazaj na delo, na delovno mesto, ki ga je opravljal pred odpovedjo. Toženi stranki je naložilo, da mu je dolžna povrniti 1.544,99 EUR stroškov postopka. Na podlagi izvedenih dokazov je presodilo, da je bila tožniku, direktorju območne enote tožene stranke, pogodba o zaposlitvi zakonito izredno odpovedana na podlagi prve alineje prvega odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR – Ur. l. RS, št. 42/2002). Odpoved je bila podana pravočasno, tožniku očitane kršitve delovnih obveznosti vsebujejo vse znake kaznivega dejanja zlorabe položaja ali pravic iz 244. člena Kazenskega zakonika (KZ – Ur. l. RS, št. 63/94 in nadaljnji), nadaljevanje delovnega razmerja med strankama pa ni bilo mogoče.

2Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke ugodilo in prvostopenjsko odločitev o stroških postopka spremenilo tako, da vsaka stranka sama krije svoje stroške. Pritožbo tožnika je zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil tri revizije. V reviziji, ki je bila vložena dne 9. 6. 2009, uveljavlja, da sodba v določenih delih nima razlogov, oziroma so ti v nasprotju z izvedenimi dokazi (npr. ugotovitev, da pri poslovanju z družbo F. d. o. o. ni bila narejena specifikacija, je v nasprotju s poročilom revizije v preteklosti). Napačna je ugotovitev, da imajo kršitve, ki jih je sodišče štelo za dokazane, vse znake kaznivega dejanja iz 244. člena KZ. Nepravilno je stališče, da delovno sodišče lahko ugotavlja znake kaznivega dejanja, pri tem pa ni nujno, da je delavec v primeru vložene kazenske ovadbe obsojen v kazenskem postopku. Stališče, da je za vse kršitve potrebno uporabiti novi zakon o delovnih razmerjih (ZDR), je zmotno. Iz revizijskega poročila iz leta 2001 izhaja, da je bilo pregledano poslovanje s F. d. o. o., W. d. o. o. in izplačilo doživetij. Nepravilnosti pri tem niso bile ugotovljene in je tako že zdavnaj potekel rok za začetek postopka. Prekluziven rok za vodenje postopka je bil kršen (s tem, ko je tožena stranka zbirala dokaze, si je podaljšala rok za podajo odpovedi; predsednik uprave je že dne 22. 6. 2007 razpolagal z zbranimi dokazi; na podlagi pogovora z B. G. je bila uprava že pred 22. 6. 2007 seznanjena s kršitvami; vse očitke so vsebovale že vmesne informacije upravi; tožena stranka se je pred 12. 7. želela pogoditi s tožnikom). Tudi če bi pri očitanih kršitvah šlo za kaznivo dejanje, je kazenski pregon zastaral. Kršitvi glede plačevanja najemnine in da k računom družbe W. d. o. o. ni bila priložena ustrezna dokumentacija, nista bili predmet pisne obdolžitve. Revident glede posameznih kršitev obširno pojasnjuje, zakaj mu le-te niso utemeljeno očitane in zatrjuje, da je bilo dejansko stanje ugotovljeno napačno.

4V revizijah, ki ju je tožnik vložil dne 12. 6. 2009 in 16. 6. 2009, sodbi sodišča druge stopnje očita in obširno utemeljuje bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega in drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) in zmotno uporabo materialnega prava.

5Tožena stranka v odgovoru na revizije navaja, da te niso utemeljene in predlaga Vrhovnemu sodišču, da naj jih zavrne.

6Pooblaščencu tožnika je bila sodba sodišča druge stopnje vročena dne 12. 5. 2009. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje lahko stranke vložijo revizijo v 30 dneh od vročitve prepisa sodbe (prvi odstavek 367. člena ZPP), kar pomeni, da se je rok za vložitev revizije iztekel dne 11. 6. 2009. Reviziji, ki sta bili vloženi dne 12. 6. 2009 in 16. 6. 2009, sta zato prepozni in ju Vrhovno sodišče ni obravnavalo (374. in 377. člen ZPP). Sklep o popravi sodbe sodišča druge stopnje, ki je bil pooblaščencu tožnika vročen dne 18. 5. 2009, ne vpliva na drugačno presojo pravočasnosti revizij. V skladu s tretjim odstavkom 328. člena ZPP teče rok za pravno sredstvo od dneva vročitve popravljenega prepisa sodbe le v primeru, če je bil sklep o popravi izdan zato, ker se izvirnik in prepis sodbe ne ujemata glede kakšne odločitve, ki je vsebovana v izreku sodbe. V obravnavani zadevi ne gre za takšen primer. Sodišče druge stopnje je popravilo le očitno napako v obrazložitvi svoje sodbe, in sicer je stavek: “Pritožba ni utemeljena,“ popravilo v: “Pritožba tožeče stranke ni utemeljena, pritožba tožene stranke pa je utemeljena.“ S tem je vsebino stavka popravilo tako, da se ta ujema s siceršnjimi razlogi in izrekom sodbe sodišča druge stopnje.

7Revizija, ki je bila vložena dne 9. 6. 2009, je utemeljena.

8Revizija je izredno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP).

9Revizija zmotno uveljavlja, da je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka, ker izpodbijana sodba nima razlogov, oziroma so ti v nasprotju z izvedenimi dokazi (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Sodišče druge stopnje je presojo o zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi utemeljilo z ustreznimi razlogi tako dejanske kot tudi pravne narave, zato je Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo lahko preizkusilo. Ali je drugostopenjska odločitev tudi pravilna, pa je vprašanje pravilne uporabe materialnega prava. Revizija neutemeljeno navaja, da je drugostopenjska ugotovitev o tem, da storitve iz poslovanja s F. d. o. o. niso bile specificirane, v nasprotju z izvedenim dokazom „poročilo revizije v preteklosti.“ Kot je razvidno iz revizijskih navedb gre za poročilo notranje revizije iz leta 2001. To resda vsebuje tudi ugotovitve o poslovanju tožene stranke s F. d. o. o., vendar nima ugotovitev o specifikaciji opravljenih storitev. Drugostopenjska ugotovitev, da storitve iz poslovanja s F. d. o. o. niso bile specificirane, zato ne nasprotuje izvedenemu listinskemu dokazu.

10Listinskih dokazov, ki jih je tožnik v podkrepitev svojih navedb predložil šele v reviziji, ni mogoče upoštevati, ker v skladu z določilom 372. člena ZPP predstavljajo nedovoljeno revizijsko novoto (zapisniki glavnih obravnav iz kazenskih postopkov; listini, ki se nanašata na poslovanje s F. d. o. o.).

11Materialno pravo je bilo zmotno uporabljeno.

Pisna obdolžitev

12Pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi mora delodajalec delavcu omogočiti zagovor in mu v ta namen vročiti pisno obdolžitev (drugi odstavek 83. člena v zvezi s prvim odstavkom 177. člena ZDR). Revizija zatrjuje, da pisna obdolžitev ni vsebovala očitka o tem, da k računom družbe W. d. o. o. ni bila priložena ustrezna dokumentacija. S tem tožnik izpodbija dokazno oceno sodišča o vsebini pisne obdolžitve, kar ni dovoljen revizijski razlog (tretji odstavek 370. člena ZPP). Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo (pritožbeno sodišče pa je te razloge povzelo), da je bilo tožniku v pisni obdolžitvi v zvezi s podjetjem W. d. o. o. med drugim očitano, da „knjigovodske listine ne vsebujejo vsega“. Da bi ta dokazna ocena temeljila na bistveni kršitvi določb pravdnega postopka (na primer prvi odstavek 339. člena v zvezi z 8. členom ZPP), revizija ne uveljavlja.

Rok za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi

13V skladu z drugim odstavkom 110. člena ZDR lahko delodajalec v primeru krivdnega razloga na strani delavca, ki ima vse znake kaznivega dejanja, temu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi v 15 dneh, odkar se je izvedelo za kršitev pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja, in sicer ves čas, ko je možen kazenski pregon. Iz sodbe sodišča druge stopnje izhaja, da se je tožena stranka v celoti seznanila z zadevo dne 12. 7. 2007, ko je izredna interna revizija izdelala poročilo in s poročilom seznanila upravo. Drugostopenjska ugotovitev o tem, kdaj se je delodajalec seznanil z razlogi, ki utemeljujejo izredno odpoved (oziroma kdaj je izvedel za kršitev in storilca), je glede na ustaljeno sodno prakso Vrhovnega sodišča (1) ugotovitev dejanske narave, na katero je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP). Ob upoštevanju ugotovljenega dejanskega stanja zato izpodbijana sodba pravilno ugotavlja, da tožena stranka s podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 27. 7. 2007 ni zamudila subjektivnega 15-dnevnega roka za odpoved. Obširnih revizijskih navedb o tem, da se je tožena stranka s kršitvami seznanila že pred 22. 6. 2007 oziroma pred 12. 7. 2007, ni mogoče upoštevati, ker tožnik z njimi izpodbija drugostopenjsko dokazno oceno, kar ni dovoljen revizijski razlog. Zmoten je tudi revizijski očitek, da si je tožena stranka s tem, ko je zbirala dokaze za podajo odpovedi, podaljšala prekluzivni 15-dnevni rok za odpoved. Če želi delodajalec zakonito izredno odpovedati pogodbo o zaposlitvi po prvi alineji prvega odstavka 111. člena ZDR, se mora pred njeno podajo prepričati o obstoju utemeljenega odpovednega razloga, kar pa ni mogoče brez ustreznega ugotavljanja in raziskovanja dejstev glede kršitve delovne obveznosti. Pred negotovostjo, ali mu bo zaradi kršitve delovnih obveznosti pogodba dejansko izredno odpovedana po citiranem določilu ZDR, pa delavca varujeta subjektivni 15-dnevni rok za odpoved in objektivni rok za odpoved (ta je mogoča le znotraj obdobja, v katerem je mogoč kazenski pregon za kršitev delovne obveznosti z znaki kaznivega dejanja).

14Revizija očita, da za vse kršitve ni mogoče uporabiti novega ZDR, da je kazenski pregon za kazniva dejanja zastaral in zato rok za začetek postopka potekel. Sodišči druge in prve stopnje sta presodili, da tožena stranka ni kršila objektivnega roka za podajo izredne odpovedi (torej da je le-to podala v času, ko je bil možen kazenski pregon zaradi tožniku očitanih kršitev). Zastaranje kazenskega pregona se začne tistega dne, ko je bilo dejanje storjeno (prvi odstavek 112. člena KZ). Za presojo, ali je bila izredna odpoved podana v objektivnem roku, je treba ugotoviti, kdaj so bila storjena dejanja, zaradi katerih je bila tožniku podana izredna odpoved, in kdaj se je iztekel kazenski pregon za ta dejanja (obdobje kazenskega pregona je določeno različno za dejanja iz 244/I. člena KZ in iz 244/II. člena KZ). Materialnopravna presoja nižjih sodišč o objektivnem roku ni utemeljena v takšnih dejanskih ugotovitvah, temveč je povsem pavšalna. Vrhovno sodišče je zato na podlagi drugega odstavka 380. člena ZPP reviziji ugodilo, sodbi nižjih sodišč razveljavilo in vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Le-to bo moralo po tem, ko bo raziskalo vsa odločilna dejstva za presojo objektivnega roka za odpoved, ponovno ugotoviti pravočasnost podane izredne odpovedi in ob upoštevanju ostalih napotkov, ki sledijo v nadaljevanju tega sklepa, ponovno odločiti o tožbenem zahtevku.

15Pri presoji pravočasnosti izredne odpovedi za kršitve, ki so bile storjene pred 1. 1. 2003, ko je začel veljati nov ZDR, bo sodišče prve stopnje moralo v ponovljenem postopku upoštevati tudi določila 67. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR – Ur. l. SFRJ, št. 60/89 in nadaljnji). Če je začetek oziroma vodenje disciplinskega postopka (v katerem je bilo mogoče izreči disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja) glede na citirano določilo ZTPDR do 1. 1. 2003 že zastaralo, zaradi teh kršitev tožniku ni mogoče podati izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi po novem ZDR. V nasprotnem primeru bi namreč šlo za retroaktivno uporabo ZDR, kar bi bilo v nasprotju z načelom pravne varnosti in v škodo delavca. Zaradi kršitev delovnih obveznosti, ki so bile storjene še v času stare delovnopravne zakonodaje, je pogodbo o zaposlitvi mogoče izredno odpovedati le, če do 1. 1. 2003 disciplinski postopek za te kršitve po ZTPDR še ni zastaral in do tega datuma tudi ni bil uveden (2) (seveda bodo morali biti izpolnjeni vsi pogoji, ki jih ZDR predpisuje za izredno odpoved). V tem smislu je potrebno razlagati tudi sodbo Vrhovnega sodišča VIII Ips 81/2007 z dne 13. 5. 2008, na katero se sklicuje pritožbeno sodišče.

Kršitev delovnih obveznosti z znaki kaznivega dejanja

16Sodišče druge stopnje je glede štirih od trinajstih očitanih kršitev obveznosti iz delovnega razmerja ugotovilo, da utemeljujejo izredno odpoved po prvi alineji prvega odstavka 111. člen ZDR, ker vsebujejo vse znake kaznivega dejanja iz 244. člena KZ. Kaznivo dejanje zlorabe položaja ali pravic stori, kdor pri opravljanju gospodarske dejavnosti z namenom, da bi sebi ali komu drugemu pridobil premoženjsko korist ali povzročil premoženjsko škodo, izrabi položaj ali prestopi meje svojih pravic ali ne opravi svoje dolžnosti. Revizija zmotno meni, da delovno sodišče ne sme ugotavljati znakov kaznivega dejanja, če v primeru vložene kazenske ovadbe delavec ni bil tudi obsojen. Vrhovno sodišče je že zavzelo stališče (3),

da je z

motno revizijsko izhodišče, da je treba zoper delavca, ki se mu očita kršitev pogodbene obveznosti iz delovnega razmerja z znaki kaznivega dejanja, uvesti ali začeti kazenski postopek oziroma, da je presoja sodišča v delovnem sporu o zakonitosti izredne odpovedi po prvi alineji prvega odstavka 111. člena ZDR odvisna od odločitve v kazenskem postopku (ki morda poteka istočasno). Delovna sodišča lahko v delovnem sporu ugotavljajo znake kaznivega dejanja, določba prve alineje prvega odstavka 111. člena ZDR pa jim celo naroča, da to morajo storiti.

17V zvezi z izplačili zavarovalne vsote za doživetje je sodišče druge stopnje ugotovilo, da je OE tožene stranke sklenila za vodilne delavce življenjska zavarovanja. V policah je določila, da se zavarovalna vsota za doživetje, če zavarovanec doživi dogovorjeni rok, takoj po preteku zavarovanja izplača toženi stranki (sprememba upravičenca na ime vodilnega delavca ni bila podpisana). Zavarovalna vsota je bila izplačana najprej na ime zavarovalnice, nato pa vodilnim delavcem kot nagrada (v višini najmanj 10.190,28 EUR do največ 12.823,40 EUR), in sicer na podlagi sklepov, za sprejem katerih tožnik ni imel pravne podlage. Delavci te pravice niso imeli dogovorjene v pogodbah o zaposlitvi, tožnik pa za izdajo navedenih sklepov tudi ni imel pooblastila. Revizija navaja, da tožnik ni oškodoval tožene stranke in da je za izdajo sklepov imel podlago v sklepu uprave tožene stranke iz leta 1997, vendar teh navedb ni mogoče upoštevati, ker z njimi uveljavlja nedovoljen revizijski razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Da bi dokazna ocena, ki jo je sodišče druge stopnje napravilo v zvezi z izplačili za doživetje, temeljila na bistveni kršitvi določb pravdnega postopka, revizija ne uveljavlja. V dosedanjem postopku ugotovljena dejstva zato utemeljujejo presojo, da so v tožnikovem ravnanju podani vsi znaki kaznivega dejanja iz 244. člena KZ, saj je izrabil svoj položaj in prekoračil pooblastila, vodilnim delavcem omogočil pridobitev premoženjske koristi in s tem toženi stranki povzročil škodo. Revizijsko zatrjevanje, da je bila tudi v drugih OE takšna praksa glede izplačil doživetij, ne more vplivati na drugačno presojo zakonitosti tožnikovega ravnanja. Neutemeljen je tudi očitek, da se je sodišče napačno sklicevalo na Splošne pogoje za nezgodno zavarovanje, ker za življenjsko zavarovanje veljajo zavarovalni pogoji za življenjsko zavarovanje. Sodišče prve stopnje se v razlogih med drugim resda sklicuje tudi na citirane Splošne pogoje, vendar ugotovitev o tem, da tožnik za izplačilo doživetij ni imel pooblastila, ne temelji le na tem dokazu, temveč jo je sodišče oprlo na celotno listinsko dokumentacijo, ki je bila predložena v zvezi s to kršitvijo, in na izpovedbo vseh zaslišanih, tudi tožnika. Tudi sicer revizija ne zatrjuje, da bi bilo v pogojih za življenjsko zavarovanje vsebovano pooblastilo tožniku za izplačilo doživetij. Čeprav je po presoji revizijskega sodišča glede na do sedaj ugotovljena dejstva in dosedanjo dokazno oceno tožniku v zvezi z izplačili doživetij utemeljeno očitana kršitev z znaki kaznivega dejanja, bo o zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z vidika te kršitve mogoče presoditi šele po tem, ko bo sodišče prve stopnje v skladu s 14. in 15. točko te odločbe ugotovilo tudi vsa potreba dejstva glede pravočasnosti izredne odpovedi in ob upoštevanju celotnega dejanskega stanja ponovno odločilo o tožbenem zahtevku.

18Sodišče druge stopnje je glede očitane kršitve, ki se nanaša na poslovanje z družbo W. d. o. o., ugotovilo vse znake kaznivega dejanja iz 244. člena KZ. Obrazložilo je, da je bilo plačilo računov temu podjetju opravljeno brez ustrezne dokumentacije. Brez ustreznih knjigovodskih listin je bil tudi račun št. 038/06. Plačilo tega računa je odobril tožnik, tega pa ne bi smel storiti. Ob upoštevanju navedenih dejstev je po oceni revizijskega sodišča drugostopenjska ugotovitev o obstoju vseh znakov kaznivega dejanja iz 244. člena KZ preuranjena. Eden od zahtevanih znakov tega kaznivega dejanja je, da je oseba ravnala z namenom, da bi sebi ali komu drugemu pridobila premoženjsko korist ali povzročila premoženjsko škodo. Sodišče druge stopnje je ugotovilo, da je tožnik s svojim ravnanjem omogočil pridobitev premoženjske koristi podjetju v lasti hčerke svojega vodilnega delavca, toženi stranki pa povzročil škodo. Ta ugotovitev je pavšalna in ni utemeljena v ugotovljenih dejstvih. Če je tožnik odobril plačilo računa, ki ni bil sestavljen v skladu z računovodskimi predpisi oziroma internimi akti, na podlagi takšnega računa izvršeno plačilo pa se je nanašalo na plačilo storitev W. d. o. o., ki so dejansko bile opravljene, ne bi bilo mogoče govoriti o tem, da je tožnik izvajalcu storitve omogočil pridobitev protipravne premoženjske koristi in oškodoval toženo stranko. Ugotovitev nižjih sodišč o obstoju škode in vseh znakov kaznivega dejanja iz 244. člena KZ je zato glede te kršitve preuranjena. V ponovljenem postopku bo sodišče prve stopnje moralo (če bo poprej ugotovilo pravočasnost izredne odpovedi) v okviru trditvenega in dokaznega bremena strank ugotoviti vsa odločilna dejstva, ki bodo omogočala presojo o pridobitvi premoženjske koristi oziroma povzročitvi premoženjske škode, nato pa ponovno presoditi utemeljenost izredne odpovedi glede te kršitve.

19Preuranjena je drugostopenjska ugotovitev, da tožniku očitana kršitev v zvezi s poslovanjem s podjetjem F. d. o. o. predstavlja utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Sprva se zastavlja že vprašanje pravočasnosti podaje odpovedi zaradi te kršitve, o čemer bo v ponovljenem postopku moralo odločiti sodišče prve stopnje ob upoštevanju izhodišč v 14. in 15. točki tega sklepa. Sicer pa drugostopenjska ugotovitev o odobritvi plačila neustrezno specificiranih računov še ne pomeni, da je zaradi tega toženi stranki nastala škoda. Če so bile na podlagi teh računov (čeprav neustrezno specificiranih) plačane storitve, ki jih je F. d. o. o. za toženo stranko dejansko opravil, o nastanku škode in s tem obstoju vseh znakov kaznivega dejanja iz 244. člena KZ namreč ni mogoče govoriti. V primeru, če bo sodišče prve stopnje ugotovilo pravočasnost odpovedi, bo zato moralo ugotoviti tudi vsa odločilna dejstva, ki bodo omogočala presojo, ali je tožnik z odobritvijo plačila računov podjetju F. d. o. o. res omogočil pridobitev premoženjske koristi (in kakšne), toženo stranko pa oškodoval.

20Glede kršitve v zvezi z najemnim razmerjem med toženo stranko in S. S. je sodišče druge stopnje presojo o obstoju vseh znakov kaznivega dejanja iz 244. člena KZ oprlo na naslednje dejanske ugotovitve: najemna pogodba ni bila posredovana v računovodstvo; računi za najemnino niso bili izstavljeni; najemnina ni bila izterjana od najemnika. Revizija utemeljeno očita, da je sodišče druge stopnje to kršitev nedopustno razširilo preko vsebine pisne obdolžitve in izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Kot izhaja iz dejanskih ugotovitev izpodbijane sodbe, na katere je Vrhovno sodišče vezano, je bilo v zvezi z najemno pogodbo v pisni obdolžitvi tožniku očitano le, da S. S. ni plačal najemnine, izredna odpoved pa je bila tožniku podana iz razlogov, ki so bili vsebovani v pisni obdolžitvi. Glede na to je zakonitost izredne odpovedi mogoče presojati le v okviru očitka, da S. S. ni plačal najemnine, kar je bilo v postopku pred sodiščem tudi potrjeno. Zgolj ugotovitev, da najemnik tožene stranke ni plačal najemnine, pa ne utemeljuje presoje o obstoju znakov kaznivega dejanja iz 244. člena KZ.

21Glede na vse obrazloženo je Vrhovno sodišče odločilo tako, kot izhaja iz izreka tega sklepa. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

---.---

Op. št. (1): Prim. sodbi VS RS VIII Ips 177/2007 z dne 22. 9. 2008, VIII Ips 175/2008 z dne 11. 5. 2010, idr.

Op. št. (2): Postopki uveljavljanja in varstva pravic, obveznosti in odgovornosti iz delovnega razmerja, uvedeni pred dnem uveljavitve ZDR, se dokončajo po predpisih, ki so veljali in se uporabljali do uveljavitve tega zakona (233. člen ZDR).

Op. št. (3): Npr. sodba VS RS VIII Ips 138/2007 z dne 28. 5. 2008 idr.